Preskoči na vsebino

1951 Kozarišče – Ob košnji

7. 06. 2022

Odkar v vasi ni več domačih živali, kot so bili konji, voli ali krave, so se nekdanji kozarski kmečki običaji iz mojih otroških let kar izgubili. Res, to je že kar dolgo let nazaj. Tukaj opisujem en tak običaj, kako smo spravljali seno.

Ta fotografija je iz leta 1951, ko smo kosili pod gradom. Prvi kosec je naš ata, Ludvik Truden, Lužarjev iz Nadleska. Tista ki drži grablje je pa Gregorjeva Rezka.

Kosci

Ob košnji so naši moški v družini vstali, še preden se je naredil dan. Že prej so se domenili s sosedovimi moškimi ali drugimi domačini, da pridejo pomagat kosit, seveda tako, da bodo vrnili uslugo. S kosami na rami so jo mahali tja v hribe po gozdnih potah, največkrat kar eno uro hoda daleč. Košnja je morala biti dovršena v enem dnevu, vse pokošeno, pograbljeno in odpeljano domov v dolino. Včasih, če se je začelo oblačiti, je nastala prava panika. Odrastli so hiteli na vso paro, grabili skupaj seno in nakladali na voz, kolikor se je dalo hitro. Otroci smo pa poskakovali in tlačili seno na vrhu voza, da je šlo čim več nanj in potem hitro domov, da smo prišli še pred dežjem. Če se je pa dež naenkrat vlil, smo morali domov praznih rok, razočarani, ker smo vedeli, da bomo morali naslednji dan nazaj dokončati delo. Seno je moralo biti popolnoma suho, drugače je postalo plesnivo in takega živina ni hotela jesti, bilo bi uporabno le za gnojilo.

Na lazu so moški takoj poprijeli za delo, ker so imeli samo par ur časa, dokler ni sonce zažarelo in posušilo rose na travi. Kositi ni bilo kar tako. Vsak je moral poznati postopek dela, da se ni ob kosi ponesrečil. Začelo se je takole. Moški so se postavili eden zraven drugega. Prvi je začel kositi travo, kosil in zamahoval sem ter tja, ostali pa so ocenili, kolikšen bo njegov obseg odkošene trave. Če je bil kosec velik, je lahko kosil bolj na široko. Potem je dober korak za prvim začel kositi naslednji in tisti za njim je spet ocenil širino košenja. In tako je šlo po vrsti, po pet ali šest koscev naenkrat. Vsak je moral biti nazaj en dober korak od drugega, da ni bil nobeden nikomur na poti, dokler niso prišli do konca laza, se obrnili in se zopet zvrstili kot prej. Vsakemu kmetu se je mudilo, da bi se vse uredilo v enem dnevu. Včasih je pa le bil en sam moški, takrat je morala priti na pomoč žena z otroki, gotovo tudi z dojenčkom, ter se naučiti kositi, ne samo grabiti seno.

Grabljice

Grabljenje je bilo žensko delo. Tisti čas, ko so moški kosili v lazah, so jim ženske doma pripravljale malico. Tudi s tem je povezan neki običaj. V pletenem jerbasu so dale lep bel prtiček po navadi štikan in vanj položile hlebec domačega, črnega kruha, kakšno klobaso ali šunko, kisle kumarice, sir, če ga je kdo imel, in kuhani kompot s skorši – to so bile suhe hruške ali jabolka – ter skuhale čaj z rumom. Ta je lahko bil šipkov, lipov ali bezgov. Vse to je bilo pokrito z vogali belega prtička. Frišno sadje takrat še ni bilo zrelo, kvečjemu češnje, a te je imel v Kozariščah le malokdo.

Ženske so si okrog pasu pripeli firtahe in se pokrile na marinko, to je bila ruta, zavezana od zadaj za glavo. Ena ali dve sta si na glavo dali svitek, da je jerbas na vrhu dobro stal. Mogoče sta ga držali na začetku z eno roko, kasneje pa nosile samo z ravnotežjem, čeprav so hodile po gozdnih stezah. Tega ni obvladala vsaka, posebno ne, če je bila še mlada.

Kosci so vedno veselo pričakovali grabljice z malico. Včasih so slišali njihovo petje ali žuboreče govorjenje že od daleč in jim prišli nasproti, da jim pomagajo s težkim jerbasom in grabljami. Kosci so se potem posedli v kakšno senco, proč od kakšnega mravljišča in radovedno čakali, kaj so jim prinesle. Do takrat so bili že dobro zmatrani in lačni, saj so kosili že najmanj štiri ure. Vsak si je vzel kos kruha, suho meso in karkoli še in jedel z apetitom, med tem ko so vsi veselo kramljali z mladimi grabljicami. Ko so kosci pojedli malico, so šli lahko domov ali pa so se ulegli v senco, da se spočijejo za par ur, ženske so pa prevzele delo.

Tudi one so se postavile po vrsti, da vidijo, koliko pokošene trave bo zajela prva in jo obrnila na drugo stran. Druga za njo glih tako in vse enako po vrsti. Ko so prišle do konca, je bila trava lepo po redih. Grabljice so ponovile ta postopek mnogokrat čez dan, dokler se ni trava popolnoma posušila in je nastalo seno. Takrat so moški prišli nazaj s posebnimi vilami, da naložijo seno na voz. Pomagali smo tudi otroci. Ko je bilo vse naloženo, smo se posedeli na vrhu voza, da so nas konji ali voli peljali domov. Mi smo pa prepevali na ves glas, če ni kdo prej zaspal. Petje je vsem polepšal dan in olajšalo delo.

Doma še vedno ni bilo počitka, seno smo morali takoj razložiti in zmetati zgoraj nad hlev, da ne bi ovenelo. Vse je moralo biti pospravljeno pod streho, preden se je pojavila večerna vlaga.

Moji starši, stari starši pa tudi mi otroci smo težko delali tiste čase, tam okoli leta 1950 in naprej, ko sem še hodila v šolo. Kasneje, v drugemu rodu, jim je bilo vse lažje, ker kmetje niso več imeli toliko živine. V tretjem rodu pa sploh nič več, mogoče le sem in tja kakšen kmet. Časi so se spremenili na boljše. Koliko je manj truda brez živine v štali! Sedanja mladina si ne more predstavljati, kako težko smo delali v njihovih letih. Nihče ni smel lenariti, ker drugače je dobil batine.

Prispevek je napisala: Milena (Emilija) Truden, Melbourne.

Slovarček:

  • frišno: sveže
  • štikan: vezen
  • firtah: predpasnik
  • glih tako: ravno tako
  • štala: hlev
  • dobil batine: je bil tepen

Kraj: Kozarišče
Datum: 1951
Avtor: neznan
Zbirka: Milena Truden
Skenirano: —
Oblika: datoteka

2 komentarja leave one →
  1. Milena Truden permalink
    7. 06. 2022 11:24

    Hvala Miloš za to objavo v StareSlike. Ta opis me je ganil do solz, ker me je opolnil na otroška leta in kako smo živeli v Kozariščah tiste čase. Pozdrav iz Melbourna, Avstralija. Milene Truden

    Liked by 1 person

  2. francmazi permalink
    7. 06. 2022 20:47

    Čestitam za nadvse lep, z vsemi podrobnosti tudi dragocen opis dela, ki ga danes ni več.
    Spomnim se prizorov iz filma Cvetje v jeseni, ko je ostareli odvetnik iz Ljubljane, ki ga je igral Polde Bibič, uspešno tekmoval v košnji z mladim domačinom. Šlo je za to, kdo bo prvi pokosil svojo vrsto.
    Pa še zanimiv besedni drobec. Slovar slovenskega knjižnega jezika navaja, da je prvotni pomen besede prekositi “s košenjem prehiteti: drugi kosec je prehitel prvega”. Pomen se je potem razširil še na “postati boljši, uspešnejši od drugega”, celo “prekositi samega sebe”. Ko košnje s koso praktično ni več, beseda prekositi živi v drugih pomenih.

    Liked by 1 person

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: