1970 Topol pri Begunjah – Dojenček v koreti

Fotografija je bila posneta poleti leta 1970 nekje v vasi Topol. V kareti, kot pri nas pravimo kmečkemu vozilu, leži Lojzi Tomšič. Z leve proti desni stojijo:

• Silvo Tomšič,
• Slavko Petrič,
• Franci Matičič (Fonzi),
• Irena Matičič, ki drži Vinkota Tomšiča,
• Lila Matičič,
• Hermina Petrič in
• Janja Kranjec.

Lojzi in Vinko sta rojena istega leta, Vinko januarja 1969, Lojzi pa decembra. Njuna mama Marija Tomšič, Anžetova Mima po domače, je povila štiri fante in eno dekle. Verjetno je slika nastala ob obisku Anžetovih sorodnikov iz Ljubljane in so se otroci zbrali in takole pozirali.

V tistih časih nismo poznali otroških vozičkov. Ker sta bila pri hiši dva majhna otroka, je bila najboljša rešitev najmlajšega dati kar v kareto. Tu je lahko v miru spal. Kot vidimo na sliki, je na kareti tudi odeja (deka) za primer, če bi sonce premočno pripekalo. Janja je oblečena v eno tistih oblek, ki jih je sešila naša mama Cvetka, o čemer sem pisala v prispevku Oblačila vaških in mestnih otrok: oblekica brez rokavov, volanček na vratnem izrezu in spodaj ginjerca iz ostanka nekega drugega blaga. Franciju hlače gor držijo “šjre”, kot pravimo elastičnim naramnicam. Ker smo otroci nosili oblačila drug za drugim, smo z njimi rešili problem prevelike številke hlač. Spomnim se, kako sem vsako leto Miklavžu pisala za nove šjre, saj se je elastika hitro pretegnila. Franci pa nosi tudi belo srajčko, kar za kmečke otroke ni bilo najbolj prikladno, saj smo se v igri kaj hitro umazali. Slavko in Hermina sta bila otroka privatnikov, njun oče je bil avtoprevoznik, mama pa gostilničarka. Ostali otroci smo si predstavljali, da je biti otrok privatnikov “nekaj več”. Sicer ne vem, zakaj smo bili takega mišljenja, saj sta nam bila povsem enaka, skupaj smo se igrali, ničesar “več” nista imela kot ostali. Verjetno smo to pobrali od odraslih, ki so se bolje spoznali na te stvari.

Kareta je bila eno najbolj običajnih prevoznih sredstev in je bila pri vsaki hiši. Lesena kišta,  včasih višja, včasih nižja, je bila na dveh kolesih, spredaj pa je imela ročaj za vlečenje oziroma potiskanje. V kareti smo prevažali poljske pridelke z njive, travo, ki jo je ata pokosil na vrtu, drva iz drvarnice do peči, skratka, bila je izjemno uporabna. Tudi otroci smo se za igro z njo velikokrat prevažali. Dva najmočnejša sta vlekla kareto, v kateri je bilo nekaj drugih otrok. Nenadoma sta ročaj spustila in kareta se je prevesila na svoj zadnji del. Tisti, ki so bili v kareti, so morali poskrbeti, da niso popadali iz nje. Pri tem smo se zelo zabavali. Ko smo šli na njivo, so nas starši, zlasti mlajše otroke, posadili v kareto, ko smo se z njive vračali, pa smo združili vse svoje otroške moči, da smo jo v klancu proti domu rinili, saj je bila vedno polna pridelkov. Včasih smo pri potiskanju malo pogoljufali in smo se obesili na zadnji del karete, da bi se peljali, a je mama to hitro ugotovila: “No, a boste rinili, ali ne?” Ko pa sem svoje številne otroške dneve preživljala pri starih starših na Brezjah, sva s starim atom večkrat šla tudi po nakupih v Cerknico, kjer sva nakupila krmila in jih potem s kareto odpeljala po strmi poti proti Slivnici domov. Kjer je bil klanec večji, sem z vso močjo rinila, po ravnem pa mi je dovolil, da sem prijela za ročaj in sva kareto skupaj peljala. Takrat sem se počutila še posebej ponosno.

Slovarček:

• kišta: zaboj

Kraj: Topol pri Begunjah
Datum: poletje 1970
Avtor: neznan
Zbirka: Vika Turšič
Skenirano: 6. 5. 2022
Oblika: fotografija