1970 Cerknica – Večerna šola rokenrola

“Že 70 let živim v Mariboru in pozdravljam akcijo Rokendrol v vsako slovensko vas,” je v mikrofon povedala starejša občanka – vsaj sedemdeset jih je imela, kajneda, če je pred tem živela tudi kje drugje pa seveda več. Po tem legendarnem uvodu se je na Radiu Ljubljana začela oddaja s prav tem naslovom. Takrat sem se nasmejal tej energični “starki”, sedaj, ko sem kar zadeva leta na njenem, pa vidim, da sem pogosto delal prav to – podpiral to zvrst glasbe.

Revolucija* v glasbi, ja to se je zgodilo. V mojem spominu, imel sem mogoče deset let, se je zataknil obisk v kuhinji gospe Lojzke, ki je imela na vrhu kredence star nemški radio. Igral je non stop, tudi ko je šla enkrat, mogoče prvič in zadnjič, na dvodnevni izlet in doma ni bilo nikogar. Nekega dne se je iz radia, namesto big benda in blagozvočnega Franka Sinatre ali Connie Francis, oglasil grozen glas: “Lucille !!!” (je zapel Little Richard, a takrat tega še nismo vedeli), pa še enkrat “Lucilleeee!” Lojzka se je obrnila k moji mami: “Svet je zmešan!” je rekla z nasmeškom, ugasnila pa ni.

Tako se je postopoma v naš svet prikradla nova glasba in se nato prelevila iz bolj preprostega, liričnega in nedolžnega rock’n’rolla v vse mogoče oblike rocka in popa. Zvrst je ponekod veljala za manjvredno in je morala tekmovati z že uveljavljeno popularno glasbo, pri nas recimo z Avseniki in odličnimi ustvarjalci slovenske popevke. Vendar čar te glasbe ni popustil, nagovarjala je mlade, preselila se je na ulico, bila hitrejša in glasnejša, pa tudi bolj enostavna – vsak je lahko prijel za kitaro in z znanjem nekaj akordov odigral popularni hit! Nastajale so tipične glasbene skupine petih ali šestih članov: bas, ritem in solo kitara, bobni, včasih so tu še električne orgle. In seveda vokal, ki ni več pel le o neuslišanih ljubeznih, temveč tudi o ulici, novi generaciji, protestih, vojni, življenju na robu …

* * *

Naslovna fotografija je bila narejena kakšnih deset let pred oddajo o rokenrolu in vaseh, zgodaj spomladi leta ’70, ko sem začel igrati pri skupini Stalaktiti. Sva v njihovem prostoru za vaje: na sliki levo je za orglami Vili Frim, desno s kitaro sem jaz. Vili mi je pomagal pri pripravi pesmi, držal je akorde, medtem ko sem poskušal izdelati neko kitarsko melodijo. Imel sem ravno že 18 let, toliko da sem šel “lahko sam v gostilno”, se pravi na ples in kot gimnazijec nisem več kršil hora legalis, če je takrat sploh še bila. Vili ima dve leti manj. Sicer ni bil član benda, je pa igral kitaro. Z orglami se je srečal prvič, a kot iznajdljiv najstnik si je pomagal tako, da je na tipke – z navadnim mehkim svinčnikom, ki se je dal zlahka izbrisati – narisal oznake, da je vedel kam pritisniti za prvi in kam za drugi akord.

Prostor za vajo je bil v nekdanji mizarski delavnici v “Budkovičevi štali”, gospodarskem poslopju nekdanje trgovine iz časa prve svetovne vojne. V delavnici so izdelovali krste, kasneje pa je velik prazen prostor dobil v najem ansambel. V njem je bilo hladno, kljub zeleni peči v kotu, ki je bolj kadila kot grela. Ogreli so nas na stene prilepljeni posterji glasbenih in filmskih zvezd tistega časa. In ojačani električni zvok naših instrumentov. V ozadju vidimo legendarni ojačevalec “Geloso 100” in na desni velik box, okoli katerega je navit kabel. Škatla je domače, pogojno rečeno Brestove izdelave, same zvočnike pa so prvi člani benda nekako prepeljali iz Italije. V ospredju so Hohnerjeve orgle, kupljene na kredit dve leti prej.

Fotografija malega kolutarja G570
(spodnji) je iz tehničnega lista 1968. Magnetofon deluje še danes.

Vaje so bile običajno pozno popoldne in nato dolgo v večer, kolikor je za ozvočeno musko dovoljeval javni red in mir. In kolikor so dovoljevale druge obveznosti, šolske ali delovne pri tistih, ki so bili že v službah. Poganjalo jih je navdušenje, želja po obvladovanju tega, kar smo poslušali na radiu, gramofonih in magnetofonih kolutarjih. Prvi kasetofoni s kolikor toliko kakovostnim zvokom so se komaj sramežljivo pojavljali in so razcvet doživeli šele v nastopajočem desetletju. Tudi prve tv postaje z video spoti MTV še ni bilo (1981), bil pa je Radio Luxemburg. Slišen bolj zvečer na srednjih valovih, kjer so vrteli najnovejše zahodne hite. Seveda smo včasih potrebovali tudi malo potrpljenja, saj je signal izginjal, mutiral v nekakšen “uuuu-aaaa-uuuuu”, potem pa se spet pojavil. Prva skladba, ki sem jo s tega radia presnel na svoj mali kolutar je bila Venus skupine Shocking Blue. Bogat vir skladb so bile tudi domače radijske postaje s svojimi lestvicami popularnih. Ja, pa Zgoncov Sandi, ki je že delal na radiu in je z Marjanom Meletom nekoč prinesel velik magnetofon z dvema kolutoma zadnjih glasbenih trendov.

Vadbeni prostori ansamblov so bili pogosto tudi zbirališče mladine, ki je prišla poslušat glasbo. Druženje mladih je bil neločljiv del teh novih časov. Razgovori, glasba in ples, prve simpatije, medtem ko je v bližnji prihodnosti grozila skorajšnja matura. K temu so sodili tudi daljši lasje, hlače na zvon, pri dekletih pa mini ali maksi krila. Rože v laseh, pisana oblačila, klobuki ter drugo okrasje, pri nas razumljeno kot hipijevska kultura, se tu ni najbolj prijelo. Je bilo preveč mraz ali San Francisco predaleč?

Te zvrsti (kitarske) glasbe – ki je na začetku veljala za ne preveč resno ropotanje – takrat niso poučevali nikjer, vsi smo bili samouki. Ob pomanjkanju literature smo skromno znanje delili eden z drugim. Se učili prve prijeme akordov, cajtali boleče in ožuljene konice prstov, si izmišljali svoje kombinacije in skladbe. S trakov in plošč ugibali in zapisovali besedila ter akorde. Zbirali denar za kitare in boljše strune … A pri tem nismo prav nič trpeli – kot se vidi na prvi fotografiji, smo se prav zabavali!

Tisti, ki smo še pred tem hodili v glasbeno šolo, čeprav v razred klavirske harmonike, smo bili nekoliko na boljšem, saj smo brez težav obvladali klaviature, pridobljeno teoretično znanje pa nam je pomagalo, da smo se tudi na kitari hitreje prebili čez skrivnosti lestvic, kvintnega kroga, posebnosti akordov … Tako glasbena šola kot cerkniška godba sta posredno pomagali ustvariti glasbeno rokersko zaledje tistih zgodnjih let.

Konec šestdesetih in v sedemdesetih so pri nas in v naši bližnji okolici nastali številni ansambli, ki so poleg drugega igrali tudi jugoslovanski ter zahodni rock in pop:

• Stalaktiti (Cerknica),
• Deltoidi (Stari trg),
• Raki (Rakek),
• Odmev (Rakek),
• Žabe (Rakek),
• Črni tulipani (Cerknica),
• MI3 (Grahovo),
• Cik-Cak (Cerknica),
• Cik-Cak (Nova vas),
• Odiseja (Dolenja vas),
• Venera (Postojna),
• Metronomi (Postojna),
• Corleoni (Prezid),
• Akordi (Pivka),
• Diamanti (Sežana) …

Seznam seveda ni popoln**, zapisal sem tiste, ki sem jih kdaj poslušal ali z njimi sodeloval. Tudi ni razvrščen kronološko po nastanku skupin. Mogoče bodo kaj dodali tudi bralci …

Ja, slika … Posnela sva se z ruskim fotoaparatom Smena 8, na samosprožilec. Se pravi moj prvi selfi.

* Revolucija je sicer grozna beseda, ob kateri vsakdo pomisli na najslabše – tisti, ki skrbijo, da se kaj ne bi spremenilo, pa spletno stran s tako besedo postavijo na seznam za opazovanje. A če ste približno mojih let, ste jih mimogrede doživeli vsaj pet: glasbeni prevrat, ki nas je najbolj osmodil, pa seksualna revolucija z iznajdbo neke tabletke, digitalna z osebnimi računalniki, informacijska z internetom in kar sodi zdraven, do komunikacijske revolucije s prenosnimi “pametnimi” telefoni, satelitsko navigacijo itd. Robotika že trka na vrata …

** Seznam ni popoln: naštevanje ansamblov bi šlo lahko tudi naprej: Christine, Slims, Pozdrav, Grom, Niederdorf, Tešku je rečt, Duwai orchestra … vse do skupine Fletno in Gentlemanov. A vsi ti so že izven časovnega okvira Starih slik.

Slovarček:

• Rock’n’roll v vsako slovensko vas: je bila oddaja na Radiu Slovenija v začetku 80. let, ki sta jo vodila Damjan Ovsec in Marjan Paternoster, glasbeni urednik je bil Andrej Šifrer. Tu smo prvič slišali za punk. Več tukaj in tukaj.
• RTV Ljubljana: se je preimenovala v RTV Slovenije leta 1990.
• big band: veliki (jazzovski) orkester z vsaj desetimi člani
• hora legalis: določen čas, po katerem dijaki ne smejo biti na javnih mestih, ne spomnim se, katera ura je to bila, 21.00?
• box: del ozvočenja, element z vgrajenimi zvočniki
• cajtati: zdraviti
• Stalaktiti: so ob petdesetletnici prejeli spominske plakete občine Cerknica.

Kraj: Cerknica
Datum: 1970
Avtor: Bojan Štefančič
Zbirka: Bojan Štefančič
Skenirano: 8. 8. 2018
Oblika: fotografija in publikacija