1956 Podcerkev – Pogreb pri Hlepinovih

Obiski so odšli, popoldne se nagiba h koncu, sonce poševno sveti skozi okno, da se prašni delci vrtinčijo in poplesujejo v njegovih žarkih. Na mizi so krožniki z ostanki mesa, kruha in peciva, šop rož, ki bodo že jutri začele veneti, v pepelniku čik in v zraku vonj po tobaku, ki bo ostal še kak dan … Šimonova Marica je utrujeno obsedela v naslonjaču, ki ji ga je hči pripeljala, potem ko je ostal po taščini smrti.

God in malo pred njim rojstni dan sta torej tudi tokrat mimo. Po stari navadi – bila je tretje dekle po vrsti – so jo takrat krstili z imenom umrle materine sestre: Marica … Marija, Micka; če bi bila amerikanka, bi bila Meri … Zdaj bo spet kdo ve koliko časa sama s svojimi mislimi. Triinosemdeset se jih je nabralo … veliko godov in rojstnih dni je šlo mimo čisto neopaženih. Poprej niso imeli navade, še manj volje in denarja za praznovanja; dokler je bil še on živ pa sploh. To si je zdaj mladina izmislila, pa pridejo … Saj je prav. Enkrat na leto se spodobi. Druge dni pa je kar sama. Za silo zdaj še poskrbi zase, ampak res za silo. Noče v dom, dokler je le mogoče. Kaj bi hodila! Za tisti denar je lahko lačna in umazana tudi doma! Bog ne daj, da bi jo kaj zadelo, pa si ne bi mogla sama pomagati! Če jo bo, naj jo vsaj do konca, da ne bo treba v ubogo hišo!.. Saj je že dovolj živela … In zmeraj je bilo samo veliko hudega, gorja, pomanjkanja …

Kaj sem jaz prestala! Lahko bi mi bilo tako lepo pa se je v trenutku vse obrnilo in spremenilo za zmeraj … Ko bi le ne bila takrat popustila materi! Ko bi bila res šla z Lojzom v Ljubljano! … Koliko časa je že, kar sva se nazadnje srečala? … Na pokopališču o Vseh svetih je bilo, ko se je znašel ob meni:

– Kako si kaj, Marica ? …

Dvajset let je minilo, odkar ga je bila zadnjič bežno videla, prej pa tudi kakšnih petindvajset nič! Po tistem, ko je šel v Ljubljano in se je ona poročila, so ju pota le redko pripeljala skupaj. Nikoli več pa se nista pogovarjala kot nekdaj …

– O, Lojze!!

Zdrav, mladikav, raven in vitek, samo malo bolj redkih las. Nič zgaran, bolan, postaran kot ona. Malo zguban, a to je tudi vse. Pa je bil tri leta starejši … Postalo jo je sram sključene postave, raskavih rok in vozličastih prstov, skromne obleke in staromodne frizure. Kako neizmerno uboga se je počutila takrat pred njim! A on: ljubezniv in veder je podržal njeno roko v svojih, jo gledal v obraz in nasmejan govoril, kako vesel je, da jo vidi. Ves mesten, prav gosposki. Govorico je spremenil, po ljubljansko zateguje.

– Pa kako se kaj imaš ? je izjecljala.

Rekel je, da dobro. Da je že dolgo v penziji, otroka sta že zdavnaj izučena in na svojem, štiri vnuke da ima, tudi že velike, žena je bila vseskozi doma … Skromni so, pa kar gre, kar gre. Da bi le zdravi ostali.

Nazadnje je le vprašal:

– In ti?

– Tudi kar gre nekako …

Ni hotela veliko pripovedovati. Lahko bi zajokala, nerodno bi bilo po vseh teh letih. Saj so mu že itak drugi povedali za njenih devet otrok, za moža – največjo surovino v fari, za revščino, ki so jo tolkli, za njeno vdovstvo in bolezen. Izvedela je, da je vedno povpraševal po njej, ko je prišel domov k staršem in bratu. Bila sta vendar najlepši par svoje generacije v Malem Grabnu! Ona čedna rjavolaska nežnih potez, pa skladne in okretne postave, on bujnih plavih las, modrih oči in rdečih lic, z bleščavim nasmehom in z močnim glasom, ki je jasno zadonel, ko so včasih fantje zapeli pred cerkvijo; z zagorelimi rokami, ki so visoko vihtele vile ali sekiro … Kaj bi zdaj govorila!

Še vedno je držal njeno roko, ko se ji je nagnil k ušesu:

– Ampak, Marica – če bi bila midva ostala skupaj, bi bilo vse še veliko boljše! …

Zdaj v svoji na novo oživeli razbolelosti res ni mogla več krotiti solz, zato je zastokala nekaj nerazumljivega v opravičilo, iztrgala roko iz njegove in, ne da bi ga še enkrat pogledala, naglo odšla nekam med grobove. Zakaj ji je to rekel? Kar tako, da je pač nekaj zinil? Ni zvenelo kot šala … Ali morda v resnici ni bil tako srečen, kot se je kazal? … Ampak po vseh teh letih! Saj nima nobenega pomena več! Kaj pa lahko še pričakujeta od življenja? Vse je izgubljeno! Za zmeraj! … Vsa ta dolga, težka, boleča, strupena leta so jo razjedala in razjedla – betežna starka je, ki nima več pričakovati kaj drugega kot grob.

Ampak takrat … takrat! Kako drugače bi bilo, če bi takrat ušla od doma z njim! Pa so ji ga mati ubranili.

– Kam bosta pa šla?! so se zgrozili, ko je povedala zanj. Pod smreko?! Saj nič nima!

Kako je jokala! Samo skrivaj sta se še dobivala. Načrtovala sta, kako bosta pobegnila v mesto, si našla delo. Potem sta sklenila, da pojde Lojz naprej, da bo našel stanovanje, delo in kaj prihranil, potem pride še ona, medtem bo pa še kaj malega zaslužila pri kmetih. In je šel res; a se je le redko oglašal in ni mu šlo vse po načrtih. Pa si je vseeno prizadeval in jo bodril, da bo nazadnje vendarle vse v redu.

K njej pa so nekega dne prišli snubci. S hribov. Skrila se je in jokala, da se noče možiti, a mati so strogo rekli:

– Nič se ne boš kisala! Resen človek je, starejši; dvanajst let je bil v Ameriki, zdaj bo pa doma prevzel. Denarja ima, kmetija je trdna, lakote ne boš trpela. Preskrbljena boš za zmeraj. Se boš že privadila!

Upirala se je z vsemi štirimi, a ni pomagalo. Stric so potegnili z materjo; očeta že davno ni bilo. Odšli so bili v Ameriko, ko je bila Marica še deklica in nobenega glasu ni bilo od njih že petnajst let … Že dolgo nazaj je nekdo, ki jih je bil videl tam, v gostilni po maši navrgel, da bi nemara radi prišli domov, če bi le bil iz Amerike do sem most iz klobas … Pivci okoli šanka so se privoščljivo hahljali. Ko so materi to povedali, so en teden hodili okoli z otečenimi očmi, potem so zagrabili vajeti v svoje roke in začeli še trše gospodariti kot prej.

– Vzela ga boš, pa je! so bili zdaj neizprosni. Kaj boš doma za teto? Mi te že ne bomo redili!

Klonila je … Namesto da bi ušla k Lojzu v mesto, se je poročila v hribe k Šimonovim. Lojz je še dvakrat pisal, nazadnje da ima neke težave, a da se bo že oglasil, ko bo kaj novega. Potem pa nič več in tudi če je, je njegova pisma niso več dosegla, saj je že gospodinjila na novem domu in se skrivaj utapljala v solzah … Nekajkrat je vprašala po njem znance, ki so prišli naokoli iz domačega kraja in čez kakšna tri leta, ko je imela že dvoje otrok, izvedela, da se je tudi on oženil; neko mestno da je vzel in da mu je dobro. Njej je bilo zdaj še huje, saj ga ni mogla pozabiti, naj se je še tako dušila v delu. Vse je bilo izgubljeno za zmeraj! … Hiša pa je bila iz leta v leto bolj polna starcev in otrok, ki jih je bilo treba hraniti, prati, varovati, čistiti za njimi. Pa še hlev in njive …

On, Šimonov gospodar, njen mož, je bil trd in godrnjav človek. Prava žival. Hudoben, svojeglav in trmast. Po cele mesece ni spregovoril z njo. Otrok pa je bil vseeno vsaki dve leti. Nič dobrega ni imela od njega. Pil res ni, a najbrž samo zato, ker v resnici ni imel s čim. Tisto o denarju ob snubitvi je bila debela laž. Zato pa ji je zdaj pregriznil vsako besedo, obgodrnjal vsak korak, očital vsak dinar. Težko ga je prenašala, izogibala se mu je, delo je trpelo. Potem pa je prišla še vojna. Odpeljali so ga v taborišče, ona pa sama doma s tropom otrok! Ko je bilo morije konec, se je vrnil, naredil še dva otroka in potem na naglo umrl.

Zdaj je že dolgo vdova. Nič se ni dalo spremeniti. Garala je, molila in klela. Žgala jo je zamera do starega še mnogo let potem ko je umrl, z grenkobo, jezo in gnusom je mislila na skupna leta … Zadnje čase pa si je včasih želela, da bi mu lahko iskreno odpustila, dokler je še pri zdravi pameti. Kajti Bog ve, čemu je bilo tako in čemu je moral povzročiti toliko hudega. Ampak mati, mati – oni so bili vsega tega krivi! Ali res niso mogli drugače?!… Tudi njim bi rada odpustila.

Molila je za svoje otroke, ki nobeden od njih ni znal biti zadovoljen in nič preveč srečen. Zbolevali so, povzročali nesreče, se ločevali, menjavali službe. Tudi pili, starejša dva kar prehudo.

Molila pa je tudi za Lojza. Mislila naj. Pričakovala, ali se ji bo morda spet sanjalo o njem. Samo to. Prva leta je pogosto prihajal v njene sanje. Verjela je, da se njuni duši sestajata ponoči v spanju in se sprehajata okoli … A včasih ga ni in ni bilo.

Zdaj se ji že dolgo ni sanjalo o njem; veliko, veliko let. A se še spominja, kako je bilo takrat, nazadnje.

Sanjala je, da je na zasneženem pokopališču ob sveže izkopani jami, kjer čisto sama čaka na nek pogreb. V prsih ji je bilo, kot da je leden primež stisnil srce in nameravala je leči v tisto jamo in umreti. S težavo je še zadnjič dvignila pogled, takrat pa je zagledala Lojza, kako prihaja po stezi med grobovi proti razpelu. Ko jo je uzrl, je razširil roke in stekel proti njej, da so krajci njegovega temnega plašča zaplapolali v vetru. Na glavi je imel širokokrajen klobuk in rdeč šal okoli vratu. Tudi sama je kar zaplavala k njemu in se znašla v objemu, najmehkejšem, najvarnejšem in najbolj toplem v svojem življenju! Lice je naslonila na njegove prsi in vsa otrpla mižala. Od Lojza je prihajalo toplo in dišeče, slišala je, kako bije njegovo srce. Počasi je odprla oči in nad njegovo ramo zagledala sivi, sprani in razpokani leseni obraz Kristusa, kako ju opazuje dol z velikega križa. Njegove oči so bile žive in prijazne in tudi na ustnicah je imel dobrohoten nasmeh. Kakor da ni samo lesena podoba, ampak živ pravi Kristus, ki ju radostno opazuje. Zdaj je pogledala Lojza in on je gledal njo. Tudi njegove oči so se iskrile in obraz mu je srečno žarel.

– Nikoli več, je rekel.

– Nikoli več, je ponovila za njim.

Izpod neba so v negibni tišini začeli padati veliki kosmi snežink. Opazovala jih je, kako se topijo na reverjih Lojzovega plašča, na njegovih ramenih, se usedajo na križe in gomile. Tišina je bila popolna in mir je vladal vsepovsod …

Črna kronika dne 21. 12. 1986:

Včeraj je bila v prisotnosti uradne osebe in milice na silo odprta hiša št. 43 v Hlaprju, ker so sosedje javili, da lastnice, Marice P., ki je pred kratkim dopolnila 83 let, že več dni ni bilo iz hiše, vrata pa so bila od znotraj zaklenjena. V sobi je bilo najdeno truplo imenovane, ki je bila že najmanj 48 ur mrtva. Truplo ni kazalo znakov nasilja. Mrliški oglednik je kot vzrok smrti navedel odpoved srca. O najdbi je bila takoj obveščena pokojničina hči P. M. iz Zamosta.