Skip to content

1959 Podcerkev – O pokopališču pri svetem Martinu, ukradenih kleščah in še čem

3. 04. 2019

Ob tej razkošno razcveteli češnji na zeleni livadi onkraj zidu in mladem smrečju za njim, kjer so skrite ostaline rimske vojaške utrdbe, se še britof ne zdi nekaj turobnega, ampak prijazno domačega, kraj olajšanja od zemeljskih muk, spominjanja in oziranja nazaj …

To je eno najlepših pokopališč na svetu: pri svetem Martinu v Podcerkvi, tam kjer na kamnitih podbojih vrat na eni strani piše “Danes meni”, na drugi pa: “Jutri tebi!” Vsak dan sem prebirala ta napis, ko sem se vračala iz šole. S tega pokopališča je pravljičen pogled po zelenih gmajnah na Podcerkavsko polje, zeleno ali poplavljeno, ter proti valovitim Javornikom. Na jugu pa je krona razgleda veličastni Snežnik visoko nad temnimi gozdovi … Ampak ko si pokopan, pa čeprav na še tako lepem pokopališču, najbrž nimaš veliko od razgleda …

Tukaj so pokopavali svoje umrle vaščani iz Podcerkve, Starega trga, Nadleska in Markovca. O slednjem ljudski glas pravi, da so bili Markovljani, večni puntarji, kaznovani z oddaljenim pokopališčem zato, ker niso hoteli voziti zemlje za nasipanje tistega v Viševku, uradni pa pojasnjuje, da je šlo le za teritorialno delitev: kar je bilo na desnem bregu Obrha, gre v Podcerkev, kar na levi pa v Viševek … Kdo ve?

Sodeč po precej razkošnih spomenikih je brez posebnega proučevanja mogoče sklepati, da so tu božje njivice mnogih premožnih družin: starotrških trgovcev, posestnikov, obrtnikov, gostilničarjev, uradnikov, poleg množice skromnih kmetov in delavcev seveda. Vedno mi je bil najbolj všeč spomenik Šišnekove družine spodaj desno, na katerem je pisalo, da ga je postavila … ne vem katera že gospa z Reke. Pozabila sem napis in tudi kakšno zvezo z Reko so imeli Šišnekovi, a gotovo je bil tam kdo od številnih Slovencev, ki so na Reki vse 19. stoletje in še prej trgovali ali kako drugače služili denar v živahnem pristanišču.

Spredaj je videti svežo gomilo in z malo truda bi se dalo uganiti čigava je. Danes bi našim staršem mimogrede pripisali neprimerno ali celo nekrofilno ravnanje, takrat pa smo otroci brez pardona morali na pogreb in se udeležiti tudi vseh drugih dogajanj ob umrlem, razen priprav mrliča in polaganja na pare ter pokopavanja. Kropljenje, čutje ob umrlem, pogrebni sprevod – s tem nam ni bilo prizanešeno, treba se je bilo navaditi, da bi bili pripravljeni, ko pride smrt v našo hišo, kajti prišla zagotovo bo: “Danes meni, jutri tebi!” …

* * *

Ampak to sliko, ki je že sama po sebi zanimiva in zgovorna, sem potrebovala iz nekega drugega razloga: nekam sem morala nasloniti sveže ulovljeno zgodbico in kar se je še obesilo nanjo, ki sicer ni iz Starega trga, prav od daleč pa tudi ne: kako so kradli …

Pride nekega dne tam v letih po vojni h gospodarju M. vaški pijanček Z. J. in mu pomoli klešče: »Dam ti jih za pol litre šnopca!«

Gospodar gleda: »Seveda ti dam pol litra šnopca, dobre klešče so tega vedno vredne … za cveke pulit jih rabiš, če drugega ne … ampak ne bo šlo veš!«

»Zakaj pa ne?!«

Gospodar razpre klešče in pokaže s prstom: »Vidiš, tole so moje klešče, prinesel sem jih iz Francije! Tukaj, vidiš, je moj znak!«

Od sile nerodna reč … Izkazalo se je, da je Z. J. pri S. sunil klešče, ki jih je Johana S. pred časom ukradla pri M. In zdaj so klešče prišle nazaj k zakonitemu lastniku … Cveke bodo spet pulili z njimi, jih poravnavali in vedno znova uporabili – naj bodo njihove glave kolikor hočejo pokvečene, da le cvek drži.

Drugikrat je Z. J. s pajdašem C. sunil voz lesa za trame, ki jih je O. s sinovi trudoma na roke nažagal za prodajo in preživetje, zvlekel na rampo in le nekaj dni pozneje, ko jih je nameraval odpeljati na žago, ugotovil, da jih ni več. Šel je na milico, ki je kmalu našla uzmoviča in ga prijela. Moral bi povrniti škodo, a je ni imel s čim, saj je vse sproti zapil, tudi to, kar je dobil za ukradeni les. Nesrečna mati je dve leti prinašala oškodovanemu lastniku lesa pristradane, v robec zavite dinarje, da je poravnala dolg, čisto zadnje poplačilo je prispeval celo njen brat, falotov stric. Z. J. pa nič.

Kdo pa je mlademu M. odpeljal les, namenjen za novo hišo, se ni ugotovilo nikoli. Kamion lesa, ki je čakal v gozdu na odvoz, je kratko malo izginil, gospodar M. pa se je obrisal pod nosom … Niso mu pomagali, še manj potolažili stari pregovori, da prilika dela tatu, da sila kola lomi in da ima laž kratke noge … Niti dejstvo, da je kljub vsemu vsak dan bolje, pa zato ni več hude sile in kradejo le še tisti, ki si ne morejo pomagati ali pa to tako dobro znajo, da jih nikoli ne dobijo …

Postavi dveh mož med spomeniki se mi zdita znani, gotovo sta Podcerkljana in mogoče je levi res Blažev stric, kot se mi dozdeva, ali pa mogoče Vidmarjev, lahko pa kdorkoli. Ko pa dovolj dolgo gledam desnega možaka, mi pride na misel slikar Lojze Perko. Drža na sliki sicer ni tipično njegova, frizura pa spominja nanj in tudi njihov družinski grob je prav nekje tam blizu križa … Perko je večkrat obiskoval Vrtnarjeve, le dve hiši nižje od pokopališča … Me heca spomin in prevelika želja, da bi prepoznala postavi med grobovi? …

Spomeniki so še vsi tisti starinski, še nič ni črnih marmornih plošč, kjer piše le rodbinsko ime, ne pa tudi imen in podatkov posameznikov, ki so tam pokopani. Na spomenikih so še vklesane besede neutolažljivega žalovanja, zahval pokojnikom, posvetil in molitev, želje po ponovnem snidenju in tu in tam tudi ime tistega, ki je spomenik umrlim – in mimogrede tudi sebi – postavil. Tudi plastičnih rož še ni na grobovih. Kadar kdo umre, mu vaška mojstrica za drobiž splete smrekov venec, okrašen z rožami iz vijoličnega ali belega krep papirja, domači mu prižgejo svečo ali dve, ki ju veter neprestano ugaša in ju žalovalci znova in znova prižigajo, dokler ne pogorita. Le nekaj pozneje si že lahko privoščijo prazen marmeladni kozarec, kjer veter sveči ne more tako hitro do živega …

Ampak ne morem zamolčati obešenjaške pogrebne zgodbice s Krasa: Materi je umrl odrasel sin, ki se je v življenju že nekoliko uveljavil, zato je bil deležen tudi poslovilnega govora. Govornik je opeval in hvalil pokojnega, se mu zahvaljeval in ga povzdigoval čez vse mere, da je bilo pretiravanje že smešno in vsem očitno. Žalujoči materi, ponosni Kraševki, je bilo tega dovolj, pa je dregnila ob sebi stoječega sorodnika in glasno rekla: “Šopni ha po huobci, de bo dau mir!!”

V tistem času gotovo tu še ni bilo pokopanega nobenega od pomembnih mož in žena, ki smo jih vsi poznali. Pač pa so le nekaj let pozneje poleg nekdanjih duhovnikov, posestnikov in trgovcev našli tu svoj mir pisatelj Matevž Hace, Mežnarjev, ki je bil rojen prav v hiši nasproti pokopališča (letos je 40 let od njegove smrti), pesnica Marička Žnidaršič iz Starega trga, slikar Lojze Perko, zdravnik dr. Nikola Krstić, pilot Stanislav Žnidaršič …

Ne vem, kakšna priložnost je bila ob nastanku te fotografije. Ni bilo še v navadi fotografiranje pogrebov, to se je pojavilo kake tri ali štiri leta pozneje. Mogoče je vendarle v zvezi z gomilo v ospredju ali grobom, ob katerem stojita možaka. Ali pa je Lojze Tomec zaslutil, da se bo celo na pokopališčih začelo prav kmalu vse viharno spreminjati in je napravil posnetek za današnje čase – mogoče pa zgolj iz navdušenja nad idiličnim pomladnim prizorom, kot povabilo k meditaciji in sprostitvi … Hm, me je malo zaneslo, oprostite.

Slovarček:

  • uzmovič: tat

Kraj: Podcerkev
Datum: 1959 (?)
Avtor: Alojz Tomec
Zbirka: Anda Tomec
Skenirano: 23. 6. 2018
Oblika: fotografija

6 komentarjev leave one →
  1. Ivanka Gantar permalink
    3. 04. 2019 08:48

    Zelo lepo, Milena. Danes si se pa res razpisala.

    Všeč mi je

  2. 3. 04. 2019 08:51

    Milena, naj vas še velikokrat takole zanese… ob branju vaših zapisov se človek prav sprosti, nasmeje in vedno kaj zanimivega izve. Veliko tako prijetnih vaših zapisov si še želim. Lep pozdrav .

    Všeč mi je

  3. 3. 04. 2019 10:13

    Saj mi bo še špeh zrasel od tolike hvale! 🙂

    Všeč mi je

  4. Vlado permalink
    3. 04. 2019 10:25

    Noro, ampak vrhunsko, boljše kot vseznalce v parlamentu poslušat, g.Milena, hvala!!!!!

    Všeč mi je

  5. Anonimnež permalink
    3. 04. 2019 15:39

    Lepo ste napisali in opisali.
    Danes je žal tako, je smrt postala skoraj tabu tema, da se vse kar je s tem povezano odrinja na stran, da se otrok ne vodi s seboj h kropljenju žare, Bognedaj celo krste oz pokojnika… kar seveda ni prav. vse je tako odveč, industrijsko, po hitrem postopku… Ko je človek bolan ali gre nejgovo zemeljsko življenje h koncu, se velikokrat potrudijo da umre v domu ali v bolnici, potem je žarni pogreb, žara pa 2-3 ure v vežici in da je čimprej konec.
    Pred dnevi je umrl en znanec, daljni sorodnik, in so se domači odločili da bo ppogreb s krsto ter da bo ležal 2 noči doma v krsti,kot je bilo včasih. Ljudje so prihajali kropit, molilo se je in lepo so se poslovili od njega. Res da v fari ni mrliške vežice, nekateri prakticirajo, da je žara 2-3 ure v cerkvi, včasih tudi doma, krste pa že dolgo ni bilo.
    Marsikdoje rekel, kako lepo, da so uredili pokojnika tako kot včasih, da je krsta, da leži v domači hiši in bo šel pogreb k fari od doma.

    Liked by 2 people

  6. martahren2112 permalink
    3. 04. 2019 22:07

    Draga Milena, že zadnjič si tako lepo napisala o pokrajini v Loški dolini, danes pa spet tako lep zapis, hvala ti!

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: