Skip to content

1942 Rab – Otroštvo v vojni

10. 09. 2014
tags:
by

Rab 003Fotografija iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije je ena redkih, ki prikazuje taborišče na Rabu.

Spomini na otroštvo v vojni

V najhujšem času druge svetovne vojne v letih 1942-43 sem bila stara sedem let. Nekateri spomini na tisti čas so se mi vtisnili tako globoko, da jih ne bom nikoli pozabila, seveda pa jih je mnogo šlo tudi v pozabo.

Zagotovo se najbolj spominjam dogajanja na našem koncu vasi. Tu smo živeli: Magušarjevi (Lipovac), Lekanovi (Pavlič), Krapencovi, Dubči (Bavec) in mi. Vsi smo bili dobri prijatelji in sosedje, ki so pomagali drug drugemu kadarkoli je bilo potrebno. Otroci smo sosede klicali za strice in tete, jih spoštovali in ubogali kot svoje starše.

Prišel je dan, ko so Italijani obkolili Iga vas in polovili večino moških. Med njimi tudi naše sosede: Lipovca, Pavliča, Janeza Trudna in mojega ata. Tri Dubče – očeta, mater in hčerko Milko, mojo varuško – so odgnali od košnje v lazu. Vzrok: dva sinova v partizanih. Kazen pa požig hiše. Pogled na gorečo hišo je bil grozljiv, saj so v neposredni bližini stale štiri hiše. Gasiti hišo ali reševati stvari iz nje ni bilo dovoljeno. Trud več rodov se je sesipal v prah in pepel.

Moške, namenjene v internacijo so zaprli v občinsko hišo v Starem trgu. Dva dni smo jim tja nosili hrano. Obiskati smo jih smeli samo otroci. Odrasli so se lahko pogovarjali skozi okno. To je bil čas, ko so se mnogi videli zadnjič, matere in žene so dobile zadnje napotke, kako naj ukrepajo, gospodarijo … Bilo je hudo, zelo hudo. Povsod sam jok in žalost. Šli so v neznano, pozneje smo izvedeli, da so na Rabu.

Ni minilo dolgo, ko so začele prihajati zlovešče pošte. Umrl je ta, našega ni več, oni je izginil … Prvi od enajstih vaščanov, ki je podlegel krutim razmeram taborišča, je bil Janez Nelec – Lekšan, umrl je 5. 11. 1942, zadnji pa naš sosed stric Pavlič – Lekanov, ki je umrl 7. 1. 1943, torej v prvem letu kar šest sovaščanov. Pesnik Igo Gruden je zapisal:

 

Ko pal je mrak na domovino

po vseh vaseh so jih lovili

in sem gonili kot živino.

Ker so svoj rodni dom ljubili

umirat so na Rab prišli.

 

Poleg slabih vesti z Raba so prihajale še tiste o možeh in fantih, ki so padali in umirali v bojih po vsej domovini. Nekoč me je mlajša znanka vprašala: »Kako ste pa žalovali?« Bilo je res hudo. Skoraj vsaka hiša je nosila svoje breme. Klicalo je polje, klical hlev, treba je bilo tolažiti otroke, ki še niso razumeli izgub in so jokali, ker so jokale mame. Kot težek oblak je prekrila vas žalost in obup. Žalovali so vsi, v vasi smo bili vsi prijatelji, hudo nam je bilo za vsakim posameznikom, ne glede na kateri strani je bil. Vse breme je ležalo na materah, ki so si pokrile črne rute, molile, garale in upale, da bo vojne kmalu konec.

Konca vojne ni dočakalo kar sedemindvajset vaščanov Iga vasi. Res hud krvni davek. Bila sem premlada, da bi razumela starejše, ki so govorili: »Bilo je hudo, a če bi imeli v vasi ovaduha, izdajalca, bi bilo lahko še huje«. Tega pa v Iga vasi ni bilo, hvala bogu.

Prispevek je napisala: Silva Šepec.

Kraj: Rab, koncentracijsko taborišče Kampor
Datum fotografije: verjetno 1942
Avtor: neznan
Zbirka: Muzej novejše zgodovine Slovenije
Skenirano: neznano (Muzej novejše zgodovine Slovenije)
Oblika: skenirana datoteka

 

Advertisements
4 komentarji leave one →
  1. Anonimnež permalink
    10. 09. 2014 08:22

    So mi šli kar lasje pokonci. Koliko so ljudje prestali, intrnaciji ali doma, otroci pa zbegani ker niso razumeli. Tako tudi jaz nebi mogla pozabit. Tiste čase sem bila samo dve leti stara. Očetova dva brata iz Nadleska sta izginila.

    Všeč mi je

  2. Anonimnež permalink
    10. 09. 2014 09:17

    Taki ki nismo to strahoto doživeli si teško predstavjamo kako so ljudje sploh prenesli tiste čase.

    Všeč mi je

  3. Anajedrt permalink
    10. 09. 2014 19:31

    Otroci, ki smo odraščali med vojno smo dan za dnem gledali oborožene vojake, italjane,domobrance, partizane. Tako smo bili navajeni, da se jih nismo nič bali.Starši so nas vedno podili v hišo. Imela sem lepo veliko mačko, pa jo je en italjanski vojak ujel, ji stopil za vrat in iz nje potegnil rep. Stara sem bila štiri leta, pa me je to tako razjezilo, da sem vojaka zgrabila za obe hlačnici in se drla nanj.
    Vojak je samo debelo gledal. Mama me je hitro pograbila in odnesla v kuhinjo.
    Z mamo sva bile na njivi, ko so Italijani gnali štiri talce. Mama je skrivaj opazovala, kdo so, morda tudi naš ata in stari ata, ki sta bila z drugimi zaprta v šoli. Mene je poslala na konec njive čisto na rob senožeti, kjer so si talci sami kopali jamo. Kmalu sem ugotovila, da ni med njimi naših dveh, mami sem šla povedat, da so trije Kržiščerjavi strici enega pa ne poznam.
    Otroci smo bili popolnoma ravnodušni in otrpljeni od vsega gorja. Iz naše vasi, ki ima sedem hiš je vojska vzela 16 ljudi.
    Dobro bi si bilo to zamisliti.

    Všeč mi je

Trackbacks

  1. 1943 Rab – Igovci v taborišču | Stare slike

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: