1972 Postojna – Točeni sladoled

Mladi prodajalec sladoleda pred kavarno Jadran v Postojni je opravljal počitniško delo in mi lepo poziral. V belem suknjiču, kot se spodobi, v desni roki drži bel krožniček s porcijo sladoleda, levo roko pa diskretno skriva za hrbtom – kot pravi profesionalec. Na krožničku je skodelica iz nerjavečega jekla, poleg pa je bila tudi žlička posebne oblike, namenjena samo za sladoled.

Sladoled na krožničku so naročili gostje, ki so sedeli na terasi pred restavracijo. Za »to go«, kot se danes reče, pa so bili korneti oziroma škrniclčki, spravljeni v tulcu pri strani avtomata. Ko sem sliko povečal, sem ugotovil, da je porcija stala dva dinarja, saj je za dvojko pika.

Avtomat za sladoled je na koleščkih, da so ga zvečer lažje pospravili. Ob avtomatu sta miza in stol. Njuno ogrodje je izdelano iz aluminija, vrhnji dela mize, sedalo in naslonjalo stola pa iz vezane plošče, običajno prekrite z zelenim ultrapasom.

Ne vem, zakaj imam občutek, da so tista leta vse terase lokalov imele enake stole in mize. Mogoče so se razlikovale le v barvi. Pod belim prtom na mizi so spravljene šalčke in žličke.

V poletni vročini si običajno zaželimo osvežilno pijačo ali pa sladoled. Od kdaj poznamo sladoled in od kod izvira, se danes lahko hitro ugotovi. Malo potipkaš pa dobiš odgovore. Člankov ne bom prepisoval, naj pa zapišem, da sladoled poznajo že zelo zelo dolgo, avtomate za sladoled pa je prva patentirala ženska, in sicer leta 1846. Malo več si lahko preberete na povezavi, navedeni na koncu v virih

Kako je Selim prodajal sladoled s triciklom, je že napisano v Starih slikah. Kdaj pa se je pri nas pričela prodaja sladoleda iz avtomata, ne vem. Verjetno je bila to takrat velika atrakcija, nekaj novega, neobičajnega. Sedaj smo malo razvajeni in rajši izberemo različne okuse sladoleda iz banjic, v avtomatu pa sta bila na voljo le dva okusa, običajno vanilja in čokolada, možno pa je bilo tudi naročiti mešanega – dva v enem za isto ceno.

In tako sem se spomnil, da imam v arhivu sliko avtomata za sladoled. Po končani šoli leta 1972 sem del poletnih počitnic preživljal v Postojni, kamor smo se spomladi tudi preselili. Prijateljev v Postojni zato takrat še nisem imel, razen bratrancev in sestričen ter nekaj bežnih znancev, prav tako pa sem tudi nestrpno čakal, da grem v Cerknico v prvo službo. Da so dnevi hitreje minili, sem šel večkrat na izlet k Postojnski jami, saj je bilo tam zaradi turizma še najbolj zanimivo in pestro, pa tudi nekaj znancev iz osnovne šole je tam opravljalo počitniško delo.

Pot k Jami me je vodila mimo restavracije Jadran na Titovem trgu (sedaj restavracija Proteus). Ker sem se tam večkrat ustavil, sva s fantom mojih let, ki je na terasi restavracije prodajal sladoled, kaj kmalu postala znanca. Njegovega imena in priimka se ne spomnim več. Spomnim pa se, da je bil dijak postojnske gimnazije, ki je med počitnicami opravljal počitniško delo, saj je bilo treba kaj zaslužiti za priboljške. Tega leta je dobil delo sladoledarja. Kot sem omenil, sva postala dobra znanca za tisti čas počitnic, zato sem ga ob neki priložnosti fotografiral s svojim novim fotoaparatom.

Čez kake tri ali štiri leta sem tega fanta srečal v Cerknici. Spregovorila sva nekaj besed, kako teče življenje. Povedal mi je, da je študent in da sodeluje pri arheoloških izkopavanjih na Gradišču nad Cerknico. Ali je študiral arheologijo ali je opravljal študentsko delo, pa ne vem. Vsega si tudi jaz ne zapomnim.

Prispevek je napisal: Leon Melink.

Viri:

• https://odprtakuhinja.delo.si/kroznik/tako-izdelovali-sladoled-pred-nekaj-tisocletji/

Kraj: Postojna
Datum: 1972
Avtor: Leon Melink
Zbirka: Leon Melink
Skenirano: neznano
Oblika: datoteka