Skip to content

1935 Lož – Mestna godba, še enkrat

17. 07. 2022

Loški godbeniki pred 87 leti v mehki travi neznano kje – morda pod Gradom, morda na Vodicah, morda pri sv. Ani, kamor je Mestna godba iz Loža hodila na svoje izlete, kakor je ugotovil France Žnidaršič, pisec biltena, ki je izšel ob 120 -letnici godbe v Ložu.

Veliko smo že pisali o zgodovini godbe v Loški dolini, pa naj bo vseeno še malo – zasluži si (povezave: 1, 2, 3, 4 in 5).

Na tej sliki prvi na levi stoji Ivan Mercina, dolgoletni kapelnik, ostale pa za bralce Starih slik kar prepišem iz omenjenega biltena, kajti ta slika je objavljena tudi tam, čeprav sem naš primerek našla že prej v zalogi neobjavljenih. Ležijo od leve: Tone Prevec, Polde Turšič in Ivan Gornik.

  • Prva vrsta od leve: Poleg Ivana Mercine je Lojze Strle, nato pa Janez Hribar, poznejši narodni heroj, poleg njega Tone Rus (zapisnikar godbe), sledijo France Kotnik, Andrej Komidar, France Perušek, poznejši prvi direktor Kovinoplastike in Franc Jernejčič.
  • Druga vrsta: Andrej Pelan, Janez Turk, Janez Frank, Janez Prevec, Jakob Prevec, Jernej Kočevar, Andrej Švigelj, France Strle in Lojze Perko, akademski slikar. Skupaj 20 mož.
Godbeniki so doma večinoma iz Loža in Podloža, vmes je še kakšen Starotržan.
Čisto na desni je Lojze Perko, eden najbolj znanih notranjskih umetnikov in vsestranska umetniška duša, saj je poleg slikanja in kiparjenja očitno služil tudi muzi glasbe, česar mlajši nismo vedeli – tukaj pa ga je komaj videti …
Tu je podmladek – kot je prav in nujno, saj omogoča, da tak organizem, kot je skupina glasbenikov, doseže visoke obletnice čez sto let. Kolikor vem, bo leta 1924 Pihalni orkester Kovinoplastike, naslednik Mestnih godcev iz Loža, praznoval 150 let neprekinjenega glasbenega udejstvovanja.

Ker so tudi možje na sliki Notranjci – rojeni ali naturalizirani, jim posvečam naslednje besede, napisane pred četrt stoletja:
 

N O T R A N J C I

Duh kamna

nas je dal.

Prirasli na kamen

z zelenimi nitmi

se spotikamo

odrtih nog

skozi čas.

Kamni,

po katerih padamo

ostajajo z nami

in tudi tisti,

vrženi v nas …

Prav tako

oni v roki,

zalučani jezno

proti obzorju.

Kamni tudi v prsih

včasih,

celo v glavi,

s temo,

deročimi vodami

pod zemljo

in kapniki.

O, kamen,

trd si z nami!

Lahko vsaj upamo,

da bomo,

– ker rastemo na tebi –

nekoč postali nežen mah?!

Viri:

  • France Žnidaršič: 120 let godbe na pihala v Ložu; Lož, 1994
  • lastni arhiv

Kraj: nekje v Loški dolini ali okolici
Datum: 1935
Avtor: ni znan
Zbirka: Župnišče Stari trg
Skenirano: 12. 11. 2012
Oblika: fotografija

No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: