Skip to content

1960 Kozarišče – Moja stara starša (1)

24. 07. 2022

To sta moja stara starša France in Angela Šumrada. Na začetku knjige opisujem njuno prvo ljubezen. Fotografija je nastala okrog 1960. leta v Kozariščah pred njihovo hišo.

Zgodbo sem objavila v knjigi Stepping Stones, ki je bila natisnjena 2018 v Avstraliji. Napisana je seveda v angleščini, v slovenščino jo je prevedel Tone Žakelj iz Logatca.

Konec vojne
december 1917

Prišla je zima in dolino je pobelil zgodnji sneg. Drevesa so bila gola in večina ptic je že odletela v toplejše kraje. Angelo je prestrašilo trkanje po vratih. Kdo bi lahko bil? Domačini so kar vstopili v vežo in zavpili: “Je kdo doma?”

Angela je odprla vrata in zakričala. Tam je namreč stal njen vojak France in se ji smehljal. Vrgla se mu je v objem in zajokala od sreče. “Kako sem vesela, da te vidim. Si le prišel! Si ranjen? Ali ostaneš?” je hitela z vprašanji.

“Konec je. Vojne ni več, ostajam doma,” je odvrnil v svojem širokem podeželskem naglasu.

“Kako sem te pogrešala!” Njene besede so bile zamolkle, ker se je stisnila k njegovim prsim in se ga trdno držala, kot da bi hotela reči: “Ne spustim te več.”

“Ne skrbi. Ne bom odšel. In kje je moja punčka?” Angela se je obrnila k zibelki, dvignila malo culo k obrazu in jo poljubila na lička.

“Tukaj je tvoj očka.” France je svojo trimesečno hčerko vzel v naročje in jo samo gledal.

“Prelepa je,” je končno rekel. Angela se je nasmehnila, se ozrla k Francki in nato nanj.

»Dober očka boš,« mu je pohvalno rekla.

“Najini načrti se morajo zdaj spremeniti. Otroka že imava, čim prej se morava še poročiti. Kar izberi datum, draga, da bo najin otrok postal zakonski,” je rekel France. Nagnil se je k Angeli in jo poljubil na ustnice.

»Naj pomislim. V januarju ne bo šlo, rabiva več časa. Morda drugo nedeljo v februarju,” je dejala.

“Tako naj bo,” je rekel France. “Francka ima zdaj oba, mamo in očeta, ki jo imata rada. Zdaj bi bilo najboljše, da najdem prostor, kjer bomo lahko živeli skupaj kot družina. Dokler ne prihranim dovolj denarja za hišo, bova kaj najela. Seveda hiše še nekaj časa ne bo. Nihče mi ne bo posodil denarja, še posebej ne moj brat, banke pa so samo za bogate.”

“Ti najbolje veš,” je rekla Angela.

 

Poroka in tradicija
Kozarišče, februar 1918

Angela je odmaknila zaveso in spet pokukala skozi okno, čeprav je vedela, da bo najprej zaslišala harmoniko in šele potem bo lahko zagledala svate. Po hiši se je širil čudovit vonj piščančje juhe in dunajskih zrezkov. V kuhinji je vrvelo. Ženske so bile zaposlene s pripravljanjem slavnostnega kosila. Vso peko so opravile že prejšnji teden. Shramba je bila polna hrane, omamno je dišalo po vanilji in cimetu.

Končno sta se zaslišala glasba in cingljanje zvončkov s konja, vpreženega v sani. Pripeljala sta se ženin in njegova priča Anton. V svojih belih srajcah in temnih oblekah z vejicami rožmarina v gumbnicah sta bila videti nadvse čedna. Harmonikar je igral vesele viže, sosedje so prihajali iz svojih domov vsi nasmejani.

Angela je bil pripravljena. Stopila je na hišni prag in postala. Anton je skočil s sani in ji stekel naproti. Ponudil ji je svojo roko, ki jo je Angela sprejela, visoko dvignila glavo in Anton jo je pospremil do okrašenih sani. France je bil prevzet. Angela je bila osupljiva, tako mladostna in sijoča! In še več, bila je mati njegovega otroka! Družina je stala in jo opazovala, kako se je povzpela na zadnji del sani. France ji je dal prostor, da je sedla poleg njega. Nagnil se je k njej, kot da bi jo hotel poljubiti, a je samo zašepetal: “Čudovita si.”

In res je bila: čeprav brez ličil, je bil njen obraz prelep, rahlo zardel; temno blond lase je imela spletene, kito zasukano in na zatilju speto s svetlečo se sponko. Temna obleka iz organze se je – po tedanji modi – tesno prilegala njenemu pasu. Po tradiciji je izgubila pravico neveste, da bi nosila belo obleko in imele lase, spletene v krog na glavi. K sebi je stiskala šopek zelenega rožmarina, edinega zelenja, ki je bilo na voljo sredi zime. Februarja pač ne cveti nobena roža. Grmičevje in drevesa so bila gola, vrtovi pa prekriti s snegom. Anton je z odejo prekril Angelino in Francetovo naročje, sedel prednju poleg glasbenika, zgrabil vajeti, zamahnil z njimi po konju in zavpil: “Bistahar”. V pol ure so prispeli v mesto Stari trg in vstopil v cerkev svetega Jurija, kjer so ljudje iz drugih vasi že v klopeh čakali na začetek nedeljske maše. Poročni sprevod je sedel v prednje klopi, rezervirane zanje.

Se nadaljuje

Slovarček:

  • organza, organzin: vrsta svile
  • blond: svetlolasa, plavolasa

Viri:

  • Milena Truden: Stepping Stones, 2018

Kraj fotografije: Kozarišče
Datum: okrog 1960
Avtor: neznan
Zbirka: Milena Truden
Skenirano: —
Oblika: datoteka

5 komentarjev leave one →
  1. milenatruden permalink
    24. 07. 2022 08:42

    Zelo lepo prevedeno iz Angleščine Tone. Se bere kot en roman. Še bolj prijetno je brati v Slovenščini. Hvala in pozdrav iz Avstralije. Milena

    Všeč mi je

  2. antste permalink
    31. 07. 2022 11:13

    Zanimivo in lepo napisano.

    Všeč mi je

  3. antste permalink
    31. 07. 2022 11:16

    Vašega starega ata se spomnim. Delal je “šindro” – skodlo po slovensko, to je lesena kritina za strehe. Delala se je s tankim lupljenjem svežega smrekovega lesa.

    Všeč mi je

    • milenatruden permalink
      31. 07. 2022 23:14

      Me veseli da ste poznali mojega starega ata, ali kar jaz vem on je delal v gozdu.Lp Milena

      Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: