1962 Kozarišče – Moja stara starša (2)

Vrata Jagrove hiše – fotografijo je avgusta 1962 posnela Fanči Šarf in je v zbirki Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani. Nastala je v okviru terenskega dela št. 19. Takrat je nastalo tudi več fotografij Jagrove hiše.

Na našo prošnjo za fotografijo starih staršev je Milena Truden odgovorila:

V naši družini so se zelo redko slikali prej kdaj. Stari starši so se slikali mogoče trikrat v njihovem življenju, moja mama glih tako ko je bila dekle, dokler ni šla v Francijo. Svoje slike od otroštva imam mogoče samo dve.

S to fotografijo nadaljujemo zgodbo Mileninih starih staršev. Besedilo je bilo objavljeno v njeni knjigi Stepping Stones, iz angleščine ga je prevedel Tone Žakelj iz Logatca.

Sprejem

Doma so vaške ženske pomagale nevestini družini pri kuhanju in postavljanju miz. Ko sta mladoporočenca prišla domov iz cerkve, je bilo že vse pripravljeno. Priprave na poroko so bile vznemirljiv čas za vso vas. Ljudje so o poroki govorili tedne pred njo in po njej. Mladi moški in ženske so se združili pri pripravljanju hrane in drugih opravilih, ki sodijo k ohceti, kot je postavljanje mlajev pred ženinovim domom. Moški so šli v gozd po dve visoki, tanki in po obliki podobni smreki. Obrezali so vse veje, razen nekaj vrhnjih. Ženin jim je prej priskrbel pijačo, nato pa se umaknil. Do poročnega dne mlajev ni smel videti ali vedeti zanju. Moški so mlaja pripravljali skrivaj, ponoči. Debli so obelili do vrhnjih vej, okrasili so ju s pisanimi trakovi, ju postavili ter mednju razpeli napis z imenoma neveste in ženina.

Za pripravo hrane so skrbele ženske. Ena skupina je delala jajčne rezance, druga je pekla tradicionalno potico, tretja pa cvrla marmeladne krofe, pekla štrudelj ali medene piškote. Vse je bilo vnaprej dogovorjeno. Nekatere kmečke ženske so darovale maslo ali jajca, druge moko in sladkor, šunko, sveže meso, zelenjavo, suho sadje, kar pač so imele, tretje pa so nase prevzele kuhanje in peko v hiši, kjer je bilo kosilo. V zimskem času je bilo seveda težje priskrbeti hrano. Polja so bila prazna, kokoši so v hladnem vremenu nesle le malo jajc, potrebovali pa so jih veliko. Ena najpomembnejših poročnih jedi je bila juha iz govejega in piščančjega mesa z domačimi jajčnimi rezanci. Drugo je bila potica z orehovim ali rožičevim nadevom. Krofi so bili marmeladni in imeti so morali bel pašček. Torta je bila narejena iz biskvita z bogatim nadevom, podobnim lešnikovi kremi. Ženske so bile ponosne, če jim se vse uspelo, kot so zahtevali običaji in pričakovanja.

Ko sta ženin in nevesta sedla s svati k svojemu prvemu obroku kot mož in žena, so bile zavese široko razgrnjene, da so jih ljudje od zunaj lahko gledali skozi okna. K šipam so se stiskali otroški obrazki, tu in tam pa je med njimi tudi kakšen starejši obraz čakal na grižljaj s poročne mize. Včasih jih je bilo treba kar odgnati. Ohcet je navadno trajala vso noč, tako da je bilo mogoče zjutraj slišati petje ali kričanje kakšnega opitega svata na poti proti domu. Naslednjega dne je o ohceti govorila vsa vas. Kakšna je bila juha? Ali so po njej plavali cinki? (Čim več in čim večji, tem bolje.) Kako tanki so bili rezanci in kdo jih je naredil? So imeli gostje dovolj hrane?

Vsi svatje niso mogli prinesti darila. Francetova sestra Rezka je novo porečenima podarila čudovito namizno posodje, čajni komplet z vijoličnimi in rožnatimi cvetovi, izdelanimi ob strani, ter kavne skodelice iz finega porcelana z zlatimi robovi. Tudi vrča sta bila iz prekrasnega porcelana, obrobljena z zlatom in s po dvema belima golobicama za ročaja. Podobno lepo je bilo drugo posodje, le da je bilo okrašeno s podobami šmarnic. Tako lepega belega porcelana ni bilo mogoče kupiti v državi. Nekaj kosov je bilo iz darila, ki ga je Rezka dobila za lastno poroko od svoje italijanske tašče.

France se je rad družil z Angelo, svojimi vrstniki in domačini. Ugajalo mu je podeželsko življenje. Konec tedna se je rad pridružil kmetom, z njimi spil kozarec vina ali dva, pel pred gostilno, kartal in balinal. Ob nedeljah so moški hodili v sosednje vasi, nekateri tudi iskat dekleta, drugi pa so se samo zabavali – poslušali harmoniko, peli in pili. Žene so se bale nedeljskih večerov, ko so možje prišli domov vinjeni. Pomenilo je samo eno – da bo čez mesece pri hiši še en otrok. Na splošno je bilo pričakovano, da so ženske imele veliko otrok, jih vzgajale in skrbele zanje. Poleg tega so imele na skrbi tudi domače živali – kravo, konja ali par volov, prašiča, kokoši – in na njivah pridelovale zelenjavo. Ženska je morala pridelati dovolj krompirja, koruze, fižola in zelja za prehrano cele družine vse leto. A tudi moški so trdo delali; v gozdovih so podirali drevje za les in drva.

Hišna številka 38

Prva štiri leta je mala Francka z družino preživela v najeti hiši v sosednji vasi. V tem času sta se ji rodila dva brata: leta 1919 France mlajši, ki je na žalost že dve leti zatem umrl, ker je pojedel nezrelo sadje, nato leta 1921 še Ivan. France se je vsako nedeljo pridružil sovaščanom pri ‘napajalniku’ – v gostilni Jernejovec, kjer so se družili, pogovarjali, kartali, razpravljali in med seboj sklepali najrazličnejše dogovore. Neke nedelje je France prišel domov zelo vesel.

“Kupil sem hišo!” je kar sijal. “Katero? Kje?” je s povišanim glasom vprašala Angela.

“V Kozariščah, Krakavo 38, od starega Andreja Onušiča. Dobro, kajne?” France se je nasmehnil.

Poslušala je in rekla: “Tisto bajto? Majhna je in potrebuje ogromno popravil.”

“To je vse, kar si lahko privoščimo, Angelca. Temelji in zidovi so trdni. Ja, streha res pušča, a to je mogoče popraviti.”

»Če je to vse, kar si lahko privoščimo, potem moram biti hvaležna,« je vzdihnila in si poskušala predstavljati, kako bodo vsi živeli v enosobni hiši.

»Kar začni pakirati, draga moja. To je naša zadnja selitev. Hiša bo naša. Počela boš, kar boš hotela. Ti boš kraljica gradu,« je veselo rekel nekoliko opit.

Angela, tedaj stara 26 let, seveda ni postala kraljica gradu, ampak garaška ženska v bajti in v revščini. Ker je imela že tri otroke in še enega na poti, jo je delo dan za dnem hudo izčrpavalo. V hišo je nosila vedra vode in drva, neprestano kuhala in prala. Kuhinja je bila majhna, družinska dnevna soba pa se je zvečer spremenila v spalnico. Pod kuhinjo je bila grobo izkopana shramba za zelenjavo. Pred hišo je stal hlev za enega konja in eno kravo. Nad njim je bil prostor za seno, za njim pa stranišče s kurnikom in svinjakom. Meja s sosedom je bila kar tam, ni bilo prostora za zelenjavni vrt, cvetlice ali otroško igrišče. Edini prazni prostor je bil majhno dvorišču pri strani hiše. France je dolga leta poskušal prepričati svojega zadnjega soseda, da mu proda nekaj metrov svojega travnika, vendar brez uspeha. Še več! Sosed je kmalu postavil še ograjo, tako da ni nihče več mogel hoditi po njegovi zemlji. To je bilo hudo moteče, vendar je France na to gledal pozitivno: “Zdaj lahko zložim drva ob ograjo in imam malo zasebnosti.”

Vsakdanje življenje

“Francka! Kje si, draga?” je poklicala Angela.

“Tukaj, mama,” je od zunaj odgovorila punčka.

“Mi lahko, prosim, prineseš drva?”

“Da, mama.” Deklica je takoj dvignila rob krilca, naredila zavihek in vanj zložila nekaj majhnih polen. Prinesla jih je, stresla v zaboj in stekla ven po nova. Tedaj se je iz družinske sobe zaslišal presunljiv Ivanin jok. Francka je hitro odložila drva, stekla k Ivani, sestrico prijela za roko in rekla: “Tukaj sem.” Otrok se je najprej prestrašil, še malo zajokal, potem pa razširil ustnice v šobasti nasmeh.

“Pridna punčka, Francka,” je rekla Angela iz kuhinje. Francka je legla poleg sestrice, ji dala igračo in ji pokazala, kako se z njo zaropota. Hitro je vse potihnilo. Angela je bila radovedna, kaj se dogaja, in je šla preverit. Tam sta ena poleg druge trdno spali Ivana in Francka, triletni Ivan pa se ni pustil motiti in je v lastnem svetu zlagal trske okoli sebe.

Tedaj jo je nekdo poklical. Angela je izpustila vse iz rok in odšla proti vratom. Roke si je obrisala v predpasnik in si na hitro uredila lase. Za ograjo je stal sosed Toni in jo klical.

“Kako se imaš, Toni,” je vprašala Angela.

“V redu. Pa ti? Se zjutraj počutiš kaj bolje?”

“Nič se ni spremenilo. Saj ni nič hudega, samo glavobol in vrtoglavica. Nič nenavadnega za moje stanje.”

“Pogrešam Franceta. Že nekaj časa ga nisem videl. Ali sinoči ni prišel domov?”

”Ne. Ta teden dela daleč v hribih. Z drugimi delavci ostaja v koči. Oprosti Toni, moram se vrniti in skuhati kosilo otrokom, preden bodo začeli sitnariti od lakote.”

“Seveda. Adijo,” je rekel Toni, ki bi rad še malo poklepetal.

Naslednje jutro se je Angela namenila na polje. Oblekla je otroke in jih nahranila s koruznim močnikom. Bili so navdušeni ob misli, da se bodo peljali s cizo. Angela je vanjo položila košaro, poleg posadila vse otroke, tudi dojenčka, nato pa jo je začela vleči. Otroka sto se smejala, se držala za stranici ter vsakič zakričala, ko se je voziček nagnil na grbini ali jami na poljski stezi. Tudi mala Ivana je veselo brbrala in mahala po zraku s svojima ročicama in nožicama. Ko so prispeli do polja, je Angela kolesi podložila s kamni.

“Lahko se igrate v cizi ali pa me pridete gledat, kako delam,” je rekla, a otroci so imeli druge ideje. Splezali so ven in šli trgat regrat. Iz stebelc so si izdelovali kronice in zapestnice.

Angela si je med bujnim plevelom ogledovala neskončne vrste mladih koruznih poganjkov in obupano zavzdihnila. Sklonila se je in začela z motiko odkopavati plevel. Pritiskalo jo je na želodec, zaradi česar se ji je spahovalo.

Ko je France prišel domov, je Angela rekla: “Polje je videti obetavno. Koruzni poganjki so zdravi.” Objela ga je okoli ramen. Ni bil visok, a mišičast in krepak. Dvignil je pogled izza časopisa in se nasmehnil.

»Vreme nam je bilo doslej naklonjeno, pa tudi sejala sva ob pravem času, kajne draga?” je rekel.

Slovarček:

• štrudelj: zavitek
• cinek: lisa, kolobar maščobe na juhi

Viri:

• Milena Truden: Stepping Stones, 2018

Kraj fotografije: Kozarišče
Datum: 1962
Avtor: Fanči Šarf
Zbirka: Slovenski etnografski muzej
Skenirano: —
Oblika: datoteka