Skip to content

1935 Notranjska – Žanjice, oves, jajca in kokoši …

23. 07. 2022

Šest odraslih žena in dve deklici na njivi ovsa je neznani fotograf posnel na “neznanem kraju v neznanem času” … Slika je iz zbirke Župnišča Stari trg, a na zadnji strani nič ne piše … Ženske žanjejo, deklici pa sta – za fotografa – dvignili vsaka svoj snop. Sta jih že onidve povezali? Postavna ženska v sredini se zdi da brusi srp, vsaj drži ga tako, ostale žanjejo. Po rutah, frizurah in oblačilih ugibam, da je slika nastala nekje okoli leta 1935, po hribih v ozadju pa, da je bilo mogoče kje v bližini Žerovnice. Je bela lisa pod hribom gostilna, ki so ji rekli Perkos? Res samo ugibam, v resnici nimam pojma in tudi nobene od čednih žensk ne poznam.

Zato pa se spomnim, kako so včasih rekli, da “je tečen kot ovsen močnik” o kakem sitnem in zoprnem človeku. Danes je oves po zaslugi zdravoprehranskih strokovnjakov spet cenjeno živilo, ampak le, če je v obliki skrbno prebranih kosmičev, pomešan s koščki suhega sadja, čokolade ali orehov in dobro polit z mlekom. Ali nedolžno zamešen z drugimi sestavinami in pečen v keksih za boljšo prebavo; ali kruhu za posebne priložnosti. Kadar pa je bil ovsen močnik neslan in nezabeljen, pa še s srtinami vmes, je bil res pokora. Vendar so ga ljudje jedli, ko ni bilo drugega. Prav tako ovsen kruh. V sili pač vrag muhe žre. Spomnim se sodelavca Marjana, ki je pripovedoval, kako je v povojni revščini kot sedemnajstletnik ves dan kosil ob ovsenem močniku brez soli, mleka ali zabele – nikoli ni pozabil tega … Drugače je bil oves priboljšek oziroma močna hrana za delovne konje, furmanske posebno. Zadovoljne so ga bile tudi kokoši ali pujski. Pa zdravi so bili vsi po njem, saj vsebuje ne vem že za kaj zdravilne snovi, pleve so bile za v blazine in plevnice, slama pa za nastilo – nič ni šlo v nič.

Bežno dopisovanje z urednikom me je sprovociralo k pisanju tudi o kokošjih jajcih, ki še nekaj desetletij nazaj niso bila tako cenena hrana, kot je to danes, ko jih uboge kokoši masovno producirajo kot po tekočem traku in kadar ne morejo več, gredo v hrano za živali ali kdo ve kam. Nobenega sočutja in penzije …

V trgovini jajc še petinpetdeset let nazaj sploh ni bilo mogoče kupiti, v večjih krajih le na tržnici, na vasi pa samo pri kaki sosedi, pa še tam največkrat ne za denar, ampak v obliki blagovne menjave – ti meni, jaz tebi. Gospodinja je poslala otroka: pojdi no k teti …, pa reci, če ima dve jajci za posodit. In največkrat se je izšlo, naslednjič pa je tetin mulček prišel v obratni smeri po isti poti in z enakim vprašanjem. Tako so bile vse družine za silo preskrbljene z jajci, celo v najhujši zimi, ampak takrat so bila jajca samo za najtežje bolnike ali pa za jušne rezance, če je ravno prišel kak škof na obisk. In za praznične potice. Jajca so bila tudi plačilno sredstvo: ko je šivilja na hitro lično pokrpala ali prikrojila kos obleke, je za lon dobila dve jajci.

Jajc za daljši čas ni bilo mogoče zamrzniti v skrinji, ker jih ni bilo, še če so zmrznila sama, jih je bilo treba po odtajanju takoj porabiti, največkrat za lizajne, nudlce ali rejpco, kake tri tedne ali mesec dni pa so v normalnih razmerah počakala v peharju kje na hladnem. Po drugi svetovni vojni so se tu in tam dobila jajca v prahu iz ameriške pomoči, t. i. Trumanova jajca, ki pa so bila bolj zasilni nadomestek svežih in komaj užitna.

Da bi preverile kvaliteto jajc, so gospodinje vsakega, ki mu niso poznale izvora in časa, ko je bilo zneseno, potresle pred ušesom in poslušale, ali morda kaj ne žvrklja v njem – takšno je bilo osumljeno, da je mogoče pokvarjeno in ustrezno smrdeče. Pred zaresno rabo ga je bilo zato treba ubiti v posebno posodo, da ne bi uničilo vse jedi ali testa. Zlasti je bilo treba tako preveriti jajca iz zaloge, ki je bila zakopana v žitu ali potopljena v apneni vodi in tako shranjena za nekoliko daljši čas.

Za Loško dolino ne vem, a na Blokah so mi pripovedovali, kako so nekatere ženske – jajčarice – služile s tem, da so od kmetic odkupovale jajca, maslo in podobno ter to potem po bližnjicah peš nosile prodajat gospodi – bolj ali manj stalnim strankam – na Rakek ali v Ljubljano. Podobne so jim bile potovke, ki so od vasi do vasi kupčevale s saharinom, vžigalicami in drugimi drobnjarijami.

Kot rečeno, jajc ni bilo na pretek, pravzaprav so bila dragocena, tudi v resnici draga in za tiste gospodinje, ki so jih imele dovolj za prodajo pred vojno, kar omembe vreden vir dohodka – vsaj za kvas, sol, petrolej … Tudi še v mojih mladih časih je vsaka hiša na vasi imela večjo ali manjšo jato kokoši – nekateri samo dve ali tri, drugi tja do dvajset, s petelinom seveda. Bazo so imele v kurniku, ki ga je bilo treba pred lisico ali kuno skrbno zapreti vsak večer, še prej prešteti ali so vse kokoši zdrave doma in na gredah, zjutraj pa spet odpreti. Zjutraj in zvečer so kure dobile nekaj hrane, na bogatejših domačijah žito, na skromnejših smo jih krmili z zmečkano mešanico kuhanega drobnega krompirja in olupkov, kolerabe, repe in kuhinjskih ostankov, ki smo jim dodali pest grobo mlete koruze ali otrobov, pa še pest ovsa so dobile – in je bilo narejeno … Včasih so dobile stolčene zajčje ali kakšne druge drobne kosti, strte lupine lastnih jajc za reciklažo, pa drobtine velikonočnega žegna enkrat na leto … Čez dan so se kokoši pasle po travi okoli hiše, iskale žužke, gliste in črve, se mešale s sosedovimi kurami, delale kreg in škodo po bližnjih njivah, zelenjavnih in cvetličnih gredah, se kopale v pesku, brskale po krtinah, kakale povsod – najraje na pragu- in včasih tudi znesle v sosedovem gnezdu ali kje pod grmom. Preden so znesle jajce, so potihem rahtale, kakor da se pogovarjajo, ko so ga spravile na svet pa to oznanile z glasnim kokodakanjem.

Kako dragocena so bila jajca pove tudi to, da so gospodinje kokoš, ki so jo sumile, da nese kje drugje kot v domačem gnezdu, vsako jutro pretipale ali ima jajce in jo potem ves dan pazile, kje se zadržuje, da so našle kam je šla znest – navadno je bilo tam še kako jajce od prejšnjih dni in zaklad je bil rešen. Praviloma smo bili otroci tisti, ki smo pazili, kje se giblje taka kokoš in ko se je kje ugnezdila, hitro tekli povedat domov. Pravo detektivsko delo … “Majhna sem bila, piške sem pasla, piške so čivkale, jaz sem pa rasla.” Se spomnite pesmice? Ni brez osnove.

Posebno poglavje so bile koklje. Otroci smo se jih bali, ker so se hitro zapodile v nas, če smo se preveč približali piščancem. Drugače pa je bila koklja deležna posebne skrbi. Večinoma so dostojanstveno vztrajale v gnezdu, dokler so valile in so kljunile vsakega, ki je stezal roke po jajcih. Zaradi gotovosti pa so gospodinje kakšno bolj lahkomiselno tudi pokrile z jerbasom ali gajbo, in jo spustile samo za nekaj minut dvakrat na dan k hrani, da se jajca ne bi ohladila. Ko so se piščeta izvalila, jih je koklja vodila po dvorišču in s posebnimi glasovi vabila k zrncem prosa ali zdroba, ki jih je polagala malčkom pred kljun, da so se naučili jesti – ker mleka koklja pač nima, čeprav so pravili, da je zelo dobro zdravilo, ki zdravi vse, samo smrti ne … Pač pa so piščanci dobili vodo s kancem kravjega mleka proti žeji.

Ko so rasli, so gospodinje kmalu začele ugibati, kateri bo jarčka in kateri petelin: to se je videlo po roži, ki je pri petelinčkih prej in više odgnala, pa po večjih perescih na perutih in zlasti repu. Včasih se je narava tudi pri piščancih malo ponorčevala: pri stari mami se je nekoč izvalilo pišče s tremi nogami, ki pa je kmalu poginilo … Petelini so bili manj zaželeni, saj je znano, da en sam dobro oskrbi kar veliko jato – kar jih je več, je samo potrata in zbriga. Mladi petelinčki so se že zgodaj, a vsak dan bolj vreščeče spopadali po dvorišču, da je letelo perje in včasih tudi tekla kri, zato so kmalu postali pohane piške ali vsaj obara, le najlepši so bili oddani v kakšno petelinjo službo drugam. Vsakih nekaj let pa je najmočnejši mladenič zamenjal domačega poglavarja, ki je prav tako brez penzije neusmiljeno končal kot kurja juha s kuhanim bedrom in kar se ga še drži.

Klanje, skubljenje in trebljenje perutnine je bilo nagnusno, a neizogibno delo, ki ga je morala obvladati vsaka gospodinja, zato pa so bile jedi iz nje toliko bolj cenjene. Kurja juha je bila zakon za porodnico, bolnika, praznike ali daljši obisk kakšnega privilegiranca … Sosedje čez mejo rečejo “stara koka – masna juha” in pri tem ne mislijo vedno samo na juho, a je res, da so bili rumeni cinki maščobe na kurji juhi neverjetno obrajtani. Kuhala se je vse dopoldne, da se je trdo meso stare živali zmehčalo, je pa bilo potem slastno in z nekoliko komplicirano škofijo vred obrano in polizano do zadnje koščice. Če je bila kokoš dovolj rejena, da je bilo v trebušni votlini kaj več masti, so to včasih scvrli in pozneje porabili v kakšni bolj pusti jedi, na primer v zaruoštanem krompirju … Kot pri prašiču se je tudi od kokoši skrbno očistilo in porabilo vse: malenc, jetrca, pljuča, srce … perje pa za blazine.

Ker so se kure svobodno pasle vsepovsod naokoli, so bile pogosto žrtev ujed, zlasti kraguljev. Naredili so veliko škode, še posebno med piščanci, kljub koklji in temu, da so se gospodinje že od daleč na vso sapo drle “Krehuuuuuuj !” in mahale z rokami, ko so kakšnega opazile. Pozneje, ko so gospodarji že napravili kokošim ograje, kjer so se pasle, so včasih postali kragulji dovolj predrzni, da so bliskovito odnesli pišče tudi od tam, včasih kar vsak dan enega.

Ker so kure vedele, da bo enkrat spomladi Velika noč, so kmalu po godu svete Neže začele nesti jajca ko zmešane. Jarčke bolj drobne, stare kure bolj debele. Pa saj je bilo tudi treba; gospodinje so jih potrebovale za potice, za budl, felejne, pogače, kolačke in pirhe. Treba jih je bilo prihraniti dovolj za veliki teden, ko se je snažilo, peklo in delalo pirhe. Te smo pri nas vedno barvali z barvo iz trgovine, nikoli s čebulnimi olupki ali čim drugim – kajti taki reveži pa spet nismo bili, nič večji kot vsi drugi in o revščini sploh nismo razmišljali – povrh pa je bil nakup vrečke z barvo vesel znanilec prazničnih časov obilja, pa še sličica na vrečki je bila tako pravljična …

V vsakdanjem življenju je gospodinja jajca uporabljala precej preudarno: vedno je morala biti pripravljena zaloga rezancev, blečkov ali ribane kaše za nedeljske juhe; ocvrto jajce na (volovsko) oko so dobili moški za močan zajtrk ali kot dodatek h kosilu pri kakšnem težjem delu. (Ko je nekoč nek mož menda že odhajal na tako delo, je žena na pragu vpila za njim: “Pridi nazaj, ti bom eno jajce ubila!”). Umešano ali mehko kuhano jajce je dobil siten in bolehen otrok, ki se ni dobro razvijal. Izjemno gosposki jajčni šato, šoto ali šodo (chateau – grad, fr.) so pripravili onemoglemu starcu, ki ni mogel več žvečiti, a le če je užival ustrezno spoštovanje; kakšna premožnejša gospa pa si ga je večkrat privoščila sama … z večjim ali manjšim kančkom konjaka. Včasih je bilo ocvrto jajce tudi nagrada za zelo, ampak res zelo prizadevnega otroka. Trdo kuhana jajca so sodila v popotno malico na romanju, potovanju ali izletu, okisana jajca v solati pa so bila v glavnem redko videno razkošje, največkrat le na velikonočni ponedeljek. O trkanju, podarjanju in sekanju pirhov danes ne bi … Kadar jih je bilo več, so se jajca uporabila tudi za omlete – z enim jajcem, dovolj moke, mleka in vode se jih je dalo narediti kar precej. Res so bile bolj blede, a če je bilo na kuhanem mleku v kostruoli kaj smetane ali marmelade v špajzu za namaz, to ni igralo vloge. Ne verjamem pa, da je kdaj v Loški dolini kakšna gospodinja pripravila jed z imenom “ruski prerok”, ki vsebuje testo za pito, trdo kuhana jajca in zelje, čeprav smo slednjega pojedli toliko, da nam je gledalo iz ušes ali da povem bolj avtentično: da nam je “iz riti raslo”.

Ko že pišem o kurah in jajcih priznam, da tudi jaz ne vem, kaj je bilo prej, pač pa za dobro vago prilagam drobno literarno sličico, kjer bežno nastopa tudi ta največja živina, ki sem jo kdaj imela v oskrbi. Zapis je nastal nekoč davno.

VEČER

Na sparjeno zemljo se je zlila ena zadnjih poletnih neviht. Padalo je štropotaje v prah na dvorišču, po slivah v sadovnjaku, po praznem krompirišču, lilo je od streh in drlo po jarkih. Potem je mahoma nehalo, potegnil je veter in v nosu je bilo prvič po dolgem razbeljenem poletju čutiti vlažen hlad. Iz špranje med deskami na spodnjem robu skednenih vrat je dremavo pristopical domači maček, kokoši so se še zadnjič danes vsule izpod nadstreška pri kurniku po ogradi in lovile mušice. Petelin je spet z izproženo perutjo podvoril svoji najljubši čopasti štajerki.

Sunek vetra je z listja otresel debele kaplje, da so tlesknile po dvorišču in na zahodnem nebu se je pretrgala temno siva gmota nevihtnih oblakov, ki so se naglo valili nekam proti Racni gori. Odprlo se je kakor rdeče oko, takoj za njim še druga, več in več. Že čez nekaj minut je bilo nebo kakor obloženo s tankimi plastmi volne črnih ovac, ki jih je tja odložila nebeška predica med gradešanjem.

Skozi vrzeli med čadastimi oblaki pa je silila gosta karminasta zarja, utripaje s sunki vetra. Za hip je bil svet odet v rdeče in osvetljen ne od zgoraj in razpršeno, ampak vodoravno in v spranem zraku je bilo vse že kar boleče ostro izrisano. Rdeči žar, ki je najprej silovito planil izza skoraj črnih oblakov, pa je začel kmalu bledeti: sonce je skorajda padlo za Javornike. Oblaki so se spet zgostili in še potemneli. Stvarem so se spet vrnile običajne oblike, bolj zabrisane, a vsakdanje. Svetloba za hribi je počasi usihala, nebo je imelo le še rahel rožnat nadih in že naslednji trenutek je vse potonilo v mrak.

Maček je dremal na tnalu, kokoši so že davno utihnile in izginile v odprtini kurnika. Vetru je uspelo otresti le še tu in tam kako kapljo in spokojna tišina je ovila hišo, sadovnjak, skedenj in dvorišče.

“Vreme bo,” je zamrmral starec s sivim strniščem na obrazu, ki je z verande opazoval nebo.

“Taljanka je kiklo dvignila. Vreme bo, ” si je ponovil zadovoljno in odštorkljal v kuhinjo, kjer mu je pri štedilniku ženska v zamaščenem predpasniku za večerjo pripravljala kruh in kavo.

“No, pa je spet dan okoli,” je rekel z vzdihom, ko je sedal za mizo.

Slovarček:

  • lizajni, lezajni: jušni jajčni rezanci
  • nudlci: jajčni rezanci
  • rejpca: ribana kaša (Babno Polje)
  • zbriga: sitnost
  • škofija: prsni koš pri perutnini
  • obrajtan: cenjen
  • zaruoštan: zgoščen z na masti popraženo moko (prežganjem)
  • budl: tradicionalna velikonočna jed v Prezidu in okolici
  • felejne: tradicionalna velikonočna jed v Loškem Potoku
  • bleki, blečki: domača jajčna testenina kvadratne oblike
  • kostruola: kozica
  • špajz: shramba
  • srtina: ostanek žitnega klasa ali lata
  • kreg: prepir
  • rahtati: način kurjega oglašanja

Viri:

  • lastni arhiv

Kraj: ni znan, nekje na Notranjskem
Datum: mogoče okoli 1935
Avtor: ni znan
Zbirka: Župnišče Stari trg
Skenirano: 13. 11. 2012
Oblika: fotografija

4 komentarji leave one →
  1. Arne Kozina permalink
    23. 07. 2022 08:32

    Čudovito zanimivo zapisano. Ne bi si mislil, da je mogoče o jajcih in kurah napisati toliko zanimivih nadrobnosti, ki vse držijo, kot tiste v mojih daljnjih spominih. Odslej bom na jutranje jajce gledal drugače, bolj spoštljivo…

    Liked by 2 people

  2. 24. 07. 2022 09:52

    Spomnim se mame, kako je s kazalcem, s posebnim in samoumevnim gibom obrisala z notranje strani obe polovici prav vsakega jajca, ki ga je “ubila”. Da ja ne bi šlo kaj v nič!

    Liked by 1 person

  3. 24. 07. 2022 11:56

    Ja, vsi smo delali tako in ko zdaj gledam kuharje na tv in njihovo objestno mlatenje z jajci, kjer gredo v smeti jajčne lupine iz katerih še teče beljak in sklede na debelo obložene z ostanki testa ali drugih živil, mi je kar hudo. Ne le da ni gospodarno, tudi nespoštljivo je do hrane, ki jo je morala nekdo pridelati. Pač ne poznajo skromnosti ali celo pomanjkanja.

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: