1977 Topol pri Begunjah – Prekrivanje strehe

Letnica posnetka je približna, ocenila sem jo glede na to, kako na sliki sama izgledam. Na spodnji sliki sem druga na lestvi, gledano od strehe navzdol. Mojster v ospredju je Jože Korošec, pripravlja letve. Moški, ki sedi med trami, je verjetno Miro Bavdek, tisti, ki na desni strani stoji, pa bi lahko bil Janez Kranjec. Slika je slabe kakovosti, zato je obraze skorajda nemogoče prepoznati. A ne glede na to, pomembno je vedeti, da se je ob takih priložnostih zbrala cela vas in čisto vsak je po svojih najboljših močeh pripomogel, da je bilo težko delo opravljeno.

Na sliki je videti še kar precej snega. Ne spomnim se, zakaj bi se v takem letnem času odločili za prekritje strehe na štali. Mogoče je sneg polomil večje število strešnikov, mogoče je to storila tudi strela, ki se je sicer dobro spomnim, a je ne znam časovno umestiti. Možno je tudi, da so lesene letve, ki nosijo kritino, zgnile in jih je bilo treba zamenjati. Kakorkoli, očitno je bil lep, sončen dan, a vendarle še dokaj hladen, saj vsi nosimo dolge rokave.

Miro Bavdek je bil tesar, ki je svoje delo odlično obvladal. Ker je bil tudi atov prijatelj in sopevec, ni bilo nobenega vprašanja, kdo bo vodil delo. Prekrivanje strehe je bilo resnično velik zalogaj in vedno se je pri tem opravilu zbrala cela vas, na pomoč pa so priskočili tudi sorodniki in prijatelji od drugod. Glede na to, da je razkrita sredina strehe, sklepam, da je šlo morda samo za zamenjavo dela kritine oziroma za zamenjavo letev. Kadar se je prekrivala celotna streha, se je to delo pričelo na eni strani in se potem pomikalo po dolžini proti nasprotnemu koncu strehe. Tu pa je videti levo in desno, da je streha že pokrita.

Kadar se je prekrivala celotna, ali delala nova streha, je bilo treba na to misliti že mnogo prej. Gospodar je šel v gozd, posekal smreke in jih oklestil, otroci smo pri tem pomagali tako, da smo jih že v gozdu olupili. Pri tem smo uporabili lupilnik, to je orodje, ki ima klino in na vsaki strani lesen ročaj. Če se prav spomnim, smo mu rekli lupil’c. Zajahali smo hlod, zasadili rezilo lupilca v lubje in povlekli proti sebi. Včasih smo odlupili lep, dolg kos lubja, včasih smo se zatikali v grče. Ne spomnim se, da bi se kdo pri tem delu poškodoval, čeprav ni bilo lahko. Potem so šli hlodi v razrez, na žagi so narezali špirovce, ki so strešni nosilci,  in ves ostali material, kot so  kapne in slemenske lege, deske, prečne in vzdolžne  letve.  Tako razrezan les se je moral posušiti, kajti pravilno posušen les zagotavlja kvaliteto in trdnost ostrešja. Za sušenje smo ga zložili v skladovnice, in sicer tako, da smo na tla položili nekaj moralov, da je bila skladovnica dvignjena od tal. Potem smo najprej zlagali večje in debelejše kose, proti vrhu pa tanjše in manjše. Med vsako vrsto je bilo treba španglati, to pomeni, da smo vmes polagali mužlarje, v posamezni vrsti enako debele, da se skladovnica ne bi podrla. Pomembno je bilo, da je bila skladovnica na takem mestu, da je veter lahko krožil okrog nje in je voda iz lesa lahko izparevala. Ko je bil les primerno suh, je cimperman Miro na tleh sestavil cimper, ki so ga potem moški postavili na stavbo. Ko je bil cimper postavljen, so vedno na vrh privezali smrekov vrh, ki je nakazoval, da je težko delo končano.

Strešnike smo po navadi imeli zložene v vrstah v bližini mesta, kjer se je streha pokrivala. Bili so zloženi pokonci,  tako, da so se tesno prilegali drug drugemu, navadno v dveh ali treh vrstah v višino. Vsi, ki smo pomagali prekrivati streho, smo se razporedili v dolgo kolono, od samega kupa strešnikov, pa dalje po lestvi do strehe in še na njej. Tisti, ki so bili pri kupu strešnikov, so le-te jemali s kupa in jih podajali naslednjemu v vrsti, manjši otroci po enega, večji pa tudi po dva ali celo po tri hkrati.  Tako so strešniki potovali iz rok v roke vse do cimpermana, ki jih je nato polagal na streho. Tisti, ki smo sedeli na lestvi, smo se sklonili k spodnjemu sodelavcu, prevzeli strešnik in ga nato zavihteli preko glave in ga podali naslednjemu. Zelo pomembno je bilo, da pri prenosu strešnika nismo obračali, ampak smo ga podali naprej tako obrnjenega, kot smo ga prejeli. S tem smo zagotavljali nemoteno delo, kajti vsakič, ko je kdo izmed nas strešnik obrnil, smo s strehe morali poslušati kreganje. Mojstru smo s tem povzročali težave in mu kradli čas, ko je moral strešnike pravilno obračati. Rokavic nismo uporabljali, zato so bile naše otroške roke po vsaki taki akciji opraskane. Z lestve, še manj pa s strehe, nikoli ni nihče padel, čeprav smo imeli težko delo. Edino na kakšen žebelj je včasih kdo stopil, tudi sama sem doživela to izkušnjo. Prekrivanje strehe je trajalo cel dan, včasih tudi dva dni zapored. Ko je bilo delo končano, smo vsi sedli k malici. Gospodinja se je še posebej potrudila in res bogato obložila mize.  Malo večji otroci smo pri kakšni hiši dobili kozarec z vodo zmešanega vina, kar smo si razlagali tako, da smo res dobro opravili svoje delo.

Čeprav se pri prekrivanju nesreče niso dogajale, pa se je meni enkrat vendarle zgodila. Prav na tej štali, ki je na sliki, smo menjali kritino. S stricem Tonetom iz Ljubljane sva stala na napušču, ki je bil že v zelo slabem stanju. Pod najino težo so deske nenadoma popustile in zgrmela sva na tla. Oba je rešilec odpeljal v Ljubljano na urgenco, jaz sem imela le nekaj opraskanin po celem telesu, stric Tone pa jo je kar hudo skupil, zdrobil si je peto.

Kraj: Topol pri Begunjah
Datum: 1977
Avtor: neznan
Zbirka: Vika Turšič
Skenirano: 24. 5. 2022
Oblika: fotografija