1959 Begunje – Ata teše

Pogled na to fotografijo me je takoj zelo živo spomnil na očeta, ko je tesal cimper za našo hišo, na njej pa najverjetneje teše meni neznani mož po imenu Franc Petrič iz Begunj. Urednik je ob sliki napisal:

V zvezi s to sliko je zgodba takšna:

Film je bil v zelo slabem stanju v Vinkotovem kufru v škatli 1959. Posnet je bil s fotoaparatom, ki je imel hude napake. Zaklop je bil centralen in se je slabo zapiral. Leča je bila zelo neostra, očitno je bil fotoaparat bolj osnoven. Fotoaparata, ki bi imel take napake, Vinko ni imel. Pa tudi drugega filma s takšnimi napakami v Vinkotovem kufru nisem našel.

Vinko je celo življenje vodil fototečaje. Predpostavljam, da je kakšen od tečajnikov v Begunjah posnel film, da so ga na fotokrožku razvili, potem pa je ostal iz neznanih razlogov pri Vinkotu. Tudi ostale fotografije so iz Begunj, nekaj jih je nastalo na fotokrožku.

Moj spomin na tesanje cimpra je pa takle:

Imela sem pet let, ko je nekdo, najbrž stric Henko, pripeljal v Podcerkev voz ali dva smrekovih hlodov. Na traklne so jih zvalili za Fricovim skednjem, ki je bil precej podoben stavbi na sliki, le manjši in v celoti lesen. Ne vem, čigavo je bilo tisto malo zemljišče, vsekakor ni pripadalo domačiji, kjer smo živeli in se je oče moral z nekom dogovoriti za dovoljenje. Potem se je lotil tesanja. Posamezen hlod je podložil s prečnimi debelimi kosi lesa kot mož na sliki in ga ob straneh ušprajcal, da se ni zvračal. Po dolžini je napel vrvico in ob njej s kosom krede ali tesarskim svinčnikom označil, kje bo tesal. Ni označeval, kakor opisuje Prežihov Voranc v eni od svojih črtic tako, da bi z barvo namočil vrvico in jo potem napeto spustil na hlod, vsaj spomnim se ne. Potem je stopil na hlod in začel tesati po črti s posebej oblikovano sekiro, verjetno s plenkačo. Poleg navadne sekire in plenkače je imel tudi švarbo in žatlako. Silovito je mahal s tisto sekiro in od hloda se je ločila dolga trska, ki se je le redko prekinila. Ko je hlod obtesal z dveh strani, ga je obrnil in obdelal še po drugih dveh. Meni je bilo všeč, ker je les ob vsakem udarcu s sekiro kar zabrnel, kazale so se tudi kapljice smole, ki je zelo lepo dišala. Tudi očetove trde in žuljave roke so bile zamazane s smolo, od čela pa mu je kapal znoj. Moralo je biti spomladi, ker je vse naokoli cvetel regrat, goste travne bilke pa so se svetlikale v soncu. Ne vem, kdaj je našel čas in moč za tisto tesanje, saj je delal na Marofu na placu od osmih do štirih s prav takimi hlodi, kot so tu ležali pred njim. Je vzel dopust, je tesal v nedeljo in za praznike, mogoče prvi maj, kajti prostih sobot še ni bilo? In kako je zmogel po naporni službi še to težaško delo?

Moje naloga pri tesanju je bila, da sem tiste velike trske nalagala v kočijo, ki sva jo potem z mamo odpeljali pod odnes in jih stresali na kup. S prazno kočijo sem se vračala po nove trske, ki sva jih nazadnje zložili v posebno skladovnico, da so bile pri roki za vsakodnevno spodnajto v štedilniku in krušni peči. Vsakokrat sem ob koncu dneva v košaro do zadnje pobrala tudi najbolj drobne trščice – tiste so bile najboljše netivo.

Včasih me je oče, ves upehan, poslal domov po kriegel vode, ki sem ga v svojih nerodnih rokah bolj ali manj srečno prinesla do njega čez vaško pot med kamni in kravjaki. Če ni bilo dovolj, sem šla še enkrat, pa čez čas spet. Po vodo, ne po pivo, špricar, sok ali karkoli drugega.

Ne vem, zakaj se očeta spomnim samo gologlavega, s potom, ki polzi po obrazu. Klobuka res ni nosil nikoli, samo tanko platneno delavsko čepico, ampak tesal je večinoma gologlav, rokave pa je imel prav tako visoko zavihane kot mož na sliki. Hlače s prišitimi velikimi zaplatami na stegnih in kolenih so bile zapacane s smolo, ki jo je bilo mogoče oprati samo s terpentinovim milom Zlatorog in zelo vročo vodo … Težki, z mastjo prepojeni čevlji, podobni tem na sliki, so imeli usnjene jermenčke, ki poleti niso bili čisto do vrha zašnierani.

Kako je bilo potem s tistim cimprom, se ne spomnim več dobro. Najbrž so se tri debelejše liege in kakih šestnajst špier skrbno zložene, pošpanglane in pravilno poševno nakrite kar tam nekaj mesecev sušile, potem so jih odpeljali na gradbišče, kamor so nekega dne prišli cimpermani viezat in potem stavit cimper. Ostrešje so vezali na tleh z dleti, sekirami, žagami in svedri – les je bilo treba natančno izmeriti, označiti in pravilno izrezati spoje na mestih, kjer se stikajo lege in špiere. Napačno izrezan spoj je pomenil katastrofo – uničen material, dodatno delo in zastoj, zato se napaka preprosto ni smela zgoditi … Včasih so za spajanje cimprov in sploh gradnjo ogrodja lesenih stavb uporabljali jesenove klince, ki so jih zabili na točno določena mesta v z velikim ročnim svedrom izvrtane luknje s premerom kake štiri centimetre, pri nas pa smo že uporabili tiste velikanske žeblje, dolge dvajset ali več centimetrov … Kako vem? Kar naprej sem se vrtela pod nogami vsem, ki me niso pravočasno nagnali, spraševala, otipavala, gledala, tudi podajala to ali ono stvar. Nekaterim ni bilo odveč pojasniti otroku kako reč, drugim je šlo vse na živce in je motilo njihovo zbranost – renčali so in streljali s pogledi … Huda nadloga sem morala biti, včasih pa tudi priložnostni strelovod, a nikoli za očeta, ki je moral imeti – tako zdaj mislim – nekakšen naravni pedagoški dar in velikansko potrpljenje z mano.

Kmalu potem je prišel veliki dan, ko smo pri nas cimper stavli. Gledati se je smelo samo od daleč, delo mož pod mojstrovim vodstvom je bilo garaško, a natančno. Izurjena ekipa s pomočniki je na ramah in s škripcem spravila na zidovje ves tisti skrbno pripravljeni les in iz njega postavila trdno povezano ostrešje hiše. Čisto na vrh, na najvišjo in najbolj izpostavljeno točko so na koncu pribili s pisanimi papirnatimi trakovi okrašeno smrečico. Ko je bila še na tleh, sem smela pomagati mami privezovati tiste trakce krep papirja nanjo – bili so rdeči, modri, roza in beli … Smrečica je obvezno morala biti – čim bolj košata in pisana, tem bolje … Za čast delavcem in gospodarju, a tudi za srečo in varnost strehe in hiše pod njo. Potem je sledil likof – obilna dobra hrana, vino, olajšanje, zadovoljstvo in zadoščenje ob uspešno in dobro opravljenem delu.” Tistikrat, ko smo pri Jakobu likof pili …” so udeleženci dogodka rekli še dolgo, ko so se spominjali česa iz tistega časa … “Pili”, ne “jedli” ali “praznovali”. Če tisti likof primerjam s poznejšimi pojedinami do treh zjutraj, ko smo v sedemdesetih prav tako “udarniško” “stavli cimper” ali betonirali ploščo, je bil ta prav skromen: nekaj domačega suhega mesa, kruh iz peči, sir in kumarice bolj za dekor, grmada ocvrtih tašc in vino.

Potem je bilo treba streho pokriti. Pribijanje lajšt za opeko je bila naslednja faza dela, ki je zahtevala več izurjenih mož. Nabava strešne opeke je bil prav tako zahteven podvig. Ne spomnim se od kod – s postaje na Rakeku ali morda iz katere od zadrug – ampak treba jo je bilo pripeljati z vozom in konji. Voz je imel dno debelo nastlano s slamo, na njem so bili strešniki zloženi na rob po vsej dolžini voza in v dveh ali treh vrstah, nato so sledile lesene letve in nanje še ena plast opek. Previsoko se jih ni smelo naložiti, da ne bi na luknjasti cesti popokale. Ob straneh voza so bile lesene stranice, “hrbti”, kakršne so rabili za vožnjo gnoja … Takrat je bilo mogoče kupiti samo eno vrsto strešne opeke iz svetlo rdeče gline in reklo se ji je “kikinda”, ker je na njej tako pisalo. Šele čez leta sem ugotovila, da se je tako reklo kraju, kjer so jo izdelovali. Možje so včasih omenjali še bobrovca in cementne kvadrate, ki pa jih je bilo mogoče z nekaj sreče najti samo kot posamezne kose v kakšnih ruševinah ali požganiji. Porabili so jih vseeno, če drugače ne, pa za krpanje streh kakšnih drvarnic ali svinjakov. Tako so bile te včasih prav lepo pisane, pravi kolaž barv in oblik.

Ko je bil cajgu srečno na gradbišču, skrbno preložen po robu na primerno bližnje mesto in cimper polajštan, je prišel dan za pokrivanje. “Jutri bomo streho pokrivali, boste lahko prišli kaj pomagat?” je šla prošnja od vrat do vrat po vasi. In so obljubili in prišli, da so le utegnili, bili dovolj veliki in pri močeh. Pri tem delu so odraščajoči otroci veljali kot posebno primerni za podajanje opek od skladovnice pa vse do vrha, kjer je stal krovec. Treba je bilo veliko ljudi, ki pa niso potrebovali posebnih znanj – kdo je boljši za kaj takega kot otroci obeh spolov? Kako so jih bolele opraskane roke, ko je bilo treba stati na lestvi in jemati opeke od predhodnika pod sabo in jih dvigati nad glavo naslednjemu. Opravila pa kar ni in ni hotelo biti konec … Tistega dne nihče ni več nagajal, popadali smo v postelje in še malica nam ni šla v slast. Ampak če so nas pohvalili, je bilo to več kot zlata medalja in tudi naslednjič nismo umanjkali, ko je bilo treba kje cajgu podajat.

Slovarček

• cimper: leseno ostrešje
• trakln: debelejši okrogel kos lesa za podlaganje
• ušprajcati: podpreti
• špiera: špirovec; sestavni del lesenega ostrešja
• plenkača: velika tesarska sekira
• švarba: vrsta sekire, pomanjšana verzija plenkače
• žatlaka: vrsta manjše sekire s kratkim ročajem
• placprostor; tukaj krlišče na žagi, prostor za odlaganje hlodov
• odnes, uadnes: nadstrešek v sklopu kmečke hiše, pokriti del dvorišča
• spodnajta: netivo
• kočija: enoosni ročni voziček
• kriegel: pivski vrč
• zašnieran: navzkriž zavezan z vezalko
• špricar: brizganec, mešanica vina in vode
• pošpanglan: podložen z enako debelimi letvami za dobro kroženje zraka (rezan ali tesan les v kopi); tudi s porajtli (močnimi in prožnimi mladikami bukev) in verigami trdno povezan tovor na vprežnem vozu (hlodi)
• likof: zaključno slavje po delu s pogostitvijo
• požganija: pogorišče
• polajštan : poletvan; obit z letvami

Viri:

• Miloš Toni, Cerknica, januar 2023, ustno in pisno

Kraj: Begunje
Datum: 1959
Avtor: neznan
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 29. 4. 2022
Oblika: negativ 135