1974/75 Iga vas – 2. razred

Na ta lep junijski dan se je učiteljica Jožica Jerič zadnjič slikala z učenci Podružnične osnovne šole Iga vas. Tu je poučevala sedem let, ona pravi, sedem čudovitih let. Na tem mestu, ob cesti proti Kozariščam nasproti Kmetijske zadruge, je bilo posnetih veliko šolskih spominskih fotografij. Fotograf Jože Žnidaršič ga je izbral. Košnja je bila že v polnem teku in za učenci se bohotita dve lepi ostrnici – simbola Loške doline. V ozadju stoji kot patronat stoletna šola z dvema košatima kostanjema v ospredju, na levi strani pa se v ozadju dviga Križna gora. S temi učenci je Jeričeva Jožica začela pouk zadnje leto in ga končala, štiri mesece vmes pa jo je nadomeščala učiteljica Pavla Lavrič, ker je bila ona na porodniškem dopustu.

Jožica Turšič por. Jerič je doma iz Martinjaka. Učiteljišče je končala v Ljubljani, zaposlila se je v šolskem letu 1974/75 na Podružnični osnovni šoli Iga vas. Istega leta sem tudi sama tu nastopila službo. Obe sva bili vozačici, ona se je vozila iz Martinjaka, jaz pa iz Podcerkve. Učili sva vedno popoldne, jaz drugi, Jožica pa tretji razred. Navadno se nama je služba začela že na avtobusu: razpravljali sva o učnih načrtih in učencih, se posvetovali, analizirali delo in še in še vse v zvezi s šolo. Postali sva prijateljici in se povezali za vse življenje.

Poleg poučevanja v razredu je skrbela še za knjižnico, vodila dramski krožek in aktivno sodelovala z nastopi in organizacijo na šolskih prireditvah. V Iga vasi je učila tretji razred, zadnje leto pa drugi. Službovanja v Iga vasi se rada spominja in pravi:

Reda in discipline na šoli sem se naučila pod vodstvom takratnega ravnatelja Emila Mercine. To je bila bogata zapuščina in mi je zelo prav prišla pri nadaljnjem delu. Dobro sem sodelovala z zaposlenimi in starši, učenci pa so bili poslušni, vodljivi in zelo radi so nastopali.

Od leta 1975 pa do upokojitve leta 2004 je učila blizu svojega doma na OŠ Grahovo. Tu je bilo delo bolj pestro. Učila je drugi in četrti razred, nekaj časa je poučevala še spoznavanje narave v petem razredu. Nadomeščala je učiteljico slovenščine na predmetni stopnji, eno šolsko leto pa je imela kombiniran pouk (3. in 4. razred), razreda so združili, ker je bilo malo otrok (9+ 12).

Na šoli je bila zadolžena za proslave in vodila lutkovni in dramski krožek. S predstavami so gostovali po sosednih šolah in domovih starejših občanov (Ilirska Bistrica, Postojna, Vrhnika).

V prvih letih po prihodu na OŠ Grahovo je v večernih urah vodila dramski krožek v domači vasi – Martinjaku. Obiskovali so ga šolarji iz vasi. Vsako leto so pripravili vaško prireditev z naslovom MARTINJCI ZA MARTINJCE z bogatim kulturnim programom (recitacije, skeči, krajši dramski prizor, vložki otrok iz glasbene šole) in ga s pomočjo domačih podjetij in obrtnikov popestrili še s srečelovom. Z denarnim izkupičkom so si potem privoščili izlet v živalski vrt v Ljubljani, ali pa so si ogledali aktualen film, ki so ga vrteli samo v Ljubljani.

Pri delu z otroki je uživala, in če bi sedaj izbirala poklic, bi ponovno zajadrala v pedagoške vode.

Kratko in jedrnato, imena pa so ostala zapisana v spominih.

Slovarček:

• vozač: kdor se redno vozi z vlakom, avtobusom na delo, v šolo
• srečelov: igra na srečo z oštevilčenimi dobitki v blagu
• ostrnica: tanjše deblo ali vrh debla s prisekanimi vejami, ki se uporablja za sušenje krme

Viri:

• Franc in Helena Gerbec, Jožica Jerič

Kraj: Iga vas
Datum: junij 1975
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Franc Gerbec
Skenirano: 29. 7. 2022
Oblika: fotografija