Skip to content

1910 Trst – Gospodična, zuajzel in zgodba

2. 09. 2022

Bojim se očitka, da se v mojih prispevkih prevečkrat znajdejo skupaj stvari, ki med seboj na prvi pogled nimajo nobene zveze … Ob predpostavki, da je v vesolju vse povezano z vsem, prosim oproščenja!

Lepa slika, ki jo je napravil mojster Giuseppe Wultz v Trstu, je ena od najstarejših, ki so se znašle med neobjavljenimi še tam ob začetku delovanja te spletne strani, njena lastnica pa je Iva Ravšelj. Kdo je gospodična na njej, ni nikjer nič napisano ali povedano. Nastanek fotografije po laični oceni sodi nekam na začetek 20. stoletja, recimo v leto 1910 ali pa je še starejša.

Kaj je dekle s slike delalo v Trstu ali tam nekje in kako je fotografija prišla na Notranjsko, tudi lahko le ugibamo. Je bila naše gore list, a zaposlena v Trstu? Je imela sorodnike tukaj in jim je podarila sliko za spomin? Se je poročila v Trst ali iz Trsta k nam? Nič ne vemo.

Vidimo pa, da je bila lepa, mlada in okusno oblečena.

Ugibam, da ima pod – najbrž židano – oprijeto in visoko zapeto obleko steznik, ki ji oblikuje život in stiska prsi. Beli cvetovi na obleki bi bili lahko kvačkani iz tankega belega garna, lahko pa so tudi industrijski. Kaj ji visi na trakcu za vratom, ne morem razbrati. Damska urica ali kaj drugega? Fotograf je njeno podobo uokviril s cvetjem, fotografijo pa nalepil na karton s svojim imenom, monogramom in okraski v stilu začetka 20. stoletja.

Naj mi bo zdaj dovoljeno preskočiti od neznanke iz svetovljanskega Trsta k stari besedi iz Loža oziroma Loške doline, ki jo le malokdo še pozna, mene pa vsakič znova provocira. Gre za besedo zojzel, zuajzel ali zuajzeln. Ga je gospodična morda poznala, okusila, uporabljala ali celo pripravljala? Je poznala izvor besede, jo je morda prinesla v naše kraje ali pa namesto te uporabljala kakšno drugo? Ali pa je izraz pripotoval s kuharicami in služkinjami iz nemško govorečih dežel, saj spominja na prisvojeno in prilagojeno nemško besedo zos za omako? … Res pa je recept za pripravo zuajzla dovolj preprost, da bi se ga lahko domislila katerakoli podeželska gospodinja in ga tudi mimogrede pripravila ob kuhi na štedilniku …

Besedo zuajzel sem pred desetletji prvič slišala od mame, a mi je povedala samo to, da so ga včasih kuhale malo boljše gospodinje iz češpelj, da je bil videti bolj neugledno, a da so ga s pridom pojedli. Ker besede nisem mogla pozabiti, sem o njej vsake toliko povpraševala ljudi, za katere sem mislila, da bi jo lahko poznali. Odziv sem dobila samo pri enem ali dveh Ložanih, drugi je niso (več) poznali. Pač pa sem v kuharski knjigi iz leta 1953 za precej podoben pripravek našla ime povidl, ki ga prav tako nisem poznala.

Gre pa za to, da so gospodinje jeseni nabrale košaro ne preveč sočnih, a sladkih in dobro zrelih sliv, jih izkoščičile in tako dolgo kuhale, da se je masa brez kakršnih koli dodatkov, torej predvsem brez sladkorja, lepo zgostila, potem so jo še vročo nadevale v kozarec ali dobro pološčen lonec, ter ohlajeno skrbno pokrile s pergamentnim papirjem ali celofanom, ter dobro zavezale z vrvico. Najbolje pa se je zuajzel ohranil v patentnem kozarcu z gumijastim tesnilom in žičnato sponko, a taki so že novejša iznajdba. Če je bil zojzel, zuajzelj ali zuajzln dovolj kuhan, se na hladnem zelo dolgo ni pokvaril. Obnesel se je kot omaka ali dodatek k raznim štrukljem, cmokom, kašam, žličnikom in drugim močnatim jedem, včasih tudi malo razredčen. Bil je seveda tudi razkošen namaz na kruhu. Gre torej za gosto vkuhane slive brez dodatkov, ki so izboljšale in obogatile vsakodnevno prehrano v duhu gospodarne težnje shraniti presežek pridelkov za lačne čase …

Je lepa mladenka, o kateri ne vemo ali je poznala zuajzel, v življenju ostala sama, morda za teto, ali pa je bila vdana zakonska žena s kupom otrok? Vsekakor upam, da je bila zadovoljna s svojim življenjem in je sama odločala o njem; da torej nima ničesar skupnega z osebami iz izmišljene zgodbe spodaj, ki je nastala na nekem literarnem druženju v Tolminu konec maja 2002.

VSE SE JE ZAČELO TISTEGA DNE

 
Vse se je začelo tistega dne, ko se je Tone Razdevnikar odločil, da se oženi s Tolščakovo Marjeto in so šli snubit. Z Marjeto sta bila zmenjena in hiša je komaj čakala na mlado gospodinjo, zakaj mati je po zadnji bolezni hudo opešala. Tone se je že videl, kako z Marjeto gospodarita na domačiji, življenje se mu je nasmihalo v vsej mladostni obetavnosti.

Zdaj so sedeli pri Tolščakovih: Tone, stari Razdevnikar in Janžev ujec, ki je bil vešč urejanja ženitovanjskih zadev pa tudi sicer glasen, zgovoren in z vsemi žavbami namazan, ter oba stara Tolščakova, on in ona. Prešli so že pogovor o vremenu in kako kaj letina, že je bilo izrečeno tudi vprašanje o ženitvi.

Potem pa je na družbo ob mizi legel mučen molk. Tolščak je glasno vzdihnil, pobobnal s prsti po mizi in obmolčal. Stari Razdevnikar je pričakujoče strmel v njegov obraz, na katerem pa so se oči izmikale srečanju s pogledom – zdaj so se zazrle skozi okno, zdaj v mizo, zdaj v roke.

Janžev je čez čas priganjajoče zagolčal:

“No?!”

Tone je medtem mečkal vogal nedeljskega suknjiča in pozorno ogledoval gibe svojih prstov. V zraku je brenčala muha in nazadnje priletela pit k lužici vina, ki se je s kozarca pocedila na javorjevo mizno ploskev. Bogec s kota je – kakšna sramota, pozabili so ga bili obrisati, ko so se pripravljali na prihod snubačev! – zaprašeno in neprizadeto zrl preko sobe …

Janžev se je odhrknil:

“No – kako?”

Tolščak je pogledal njo v obraz, samo toliko, da sta se spogledala, potem se je oglasila ona:

“Tako ti povem, Razdevnikar: Johana je starejša, Johana mora prva od hiše. Če hočete Johano – prav, če ne pa nič!”

Besede so kakor okamnele obvisele v zraku. Zdaj sta oba Tolščakova gledala v mizo. Muha je spet glasno zabrenčala.

Tonetu se je naredila tema pred očmi. V suhem grlu so se mu prilepile besede ogorčenja in ga davile, da je komaj dvignil oči. Kaj – tako preprosto se jim zdi to?! Kar tako porušiti vse njegove načrte!

“Saj je Johana še boljša gospodinja,” je povzela Tolščakovka. “Na kuharskem tečaju je bila lani. Pa močna je tudi bolj kot Marjeta!”

“Ampak jaz hočem Marjeto, ne Johane!” je zdaj jezno in ogorčeno planilo iz Toneta, ki je sunkovito vstal izza mize in rinil v očeta, da bi odšla, pa se je ta delal, da ne čuti in je še naprej nepremično sedel.

“No, kaj praviš?” je Tolščak, kakor da ni bilo nič, pogledal Razdevnikarja, ki je globoko zamišljen gledal predse.

“Hmm …” je bilo vse, kar je prišlo od njega. Tone ga je spet sunil.

“Ti pa tiho bodi, pa nazaj se usedi!” mu je zdaj ostro zabrusil stari, da je Tone kakor uročen molče ubogal. Zdaj se je obrnil na Tolščaka:

“Veš, dote boš moral pa kaj več dati …” je hripavo prišlo iz njegovega grla.

Janžev je dotlej brez besed opazoval rob kozarca, po katerem je že spet lezla tista nadležna muha. Kakor da so njegove znamenite ženitovanjske spretnosti povsem nepričakovano nekam izpuhtele … Ob besedah starega Razdevnikarja je zdaj začel brez besed silovito prikimavati.

“Jaz grem!” je zaklical Tone in hotel odriniti očeta, ki je sedel poleg njega na klopi, da ni mogel neovirano izza mize.

Tolščak ga je nagovoril pomirjevalno, skoraj kakor otročaja:

“Tone, ti se kar nikar nič ne vtikaj, se bova že midva z očetom zmenila!”

“Ne maram Johane!” se je branil Tone.

“Kakor hočeš, kakor hočeš … Če je pri vas tako, da otroci komandirajo – pri nas ni …” je s kotičkom očesa ošinil starega Razdevnikarja. “Pri nas gospodar odloča o vsem.”

“Saj, saj – tak je red od nekdaj,” se je vtaknil Janžev.

Besede so se spet nekje zataknile. Nazadnje se je Razdevnikar zravnal in pogledal Tolščaka:

“Ne bomo še enkrat hodili sem. Se bova kar zmenila …”

In sta se res nekako zbogala, da Tone vzame Johano, Tolščak pa bo k doti primaknil še telico, ohcet bo pa čez en mesec, toliko da vse v miru pripravijo …

Tone se je še isti večer pri Mauharju napil do nezavesti in se do ohceti skoraj ni več streznil.

Ko ga je sosed, Novakov Jože vprašal zakaj, mu ni naravnost odgovoril: “Eh, luknja je luknja … Saj ima ravno tako kot druge …”

Ko je čez mnogo let ležal v kamri ves betežen in čakal na smrt, je povedal ta mladi, ki ga je negovala:

“Sem hotel Marjeto, pa sem dobil tega pagateljna … Štirinajst dni po tistem, ko sva se oženila, smo šli v Kamenje grabit, pa sem vile vrgel vanjo. Mi ni nič žal. Škoda samo, da je nisem zadel …”

Slovarček:

  • pagatelj: pagat, najmanjša karta pri taroku

Viri:

  • Pavla Zakonjšek: Praktična kuharica, LJ., 1953

Kraj: Trst
Datum: domnevno 1910
Avtor: Giusepe Wulz
Zbirka: Iva Ravšelj
Skenirano: 16. 6. 2010
Oblika: datoteka

4 komentarji leave one →
  1. Arne Kozina permalink
    2. 09. 2022 11:46

    Dodal bi nekaj k omenjenem skrivnostnem izrazu “zojzel, zuajzel”, kar naj bi se nanašalo na doma narejeno slivovo marmelado. Tudi sam sem v otroških letih slišal ta izraz, le da je zvenel malo drugače: “zolzen”. Omenjalo se ga je v zvezi s sintagmo, ki naj bi črtila pretiravanje: ” le kdo bo te krokodile z zolznom futral”.
    Tudi meni so za zolzen rekli, da gre za češplovo marmelado. Seveda so ga v začetku pripravljale le “boljše” gospodinje, ki so imele priliko, od bliže spoznati kak tečaj kuharskih veščin. No, sedaj češpljeva marmelada ni nikjer več kaj posebnega. Le kliče se drugače kot včasih. In tudi okus ni več enak…

    Liked by 1 person

  2. 2. 09. 2022 12:09

    Me pa res veseli, da ste se oglasili in da tudi vi poznate različico tega izraza in pripravka! Pa še tako sočno reklo ste ohranili! Zmeraj znova očara poetičnost in učinkovitost anonimnih ljudskih prispodob in rekel.

    Všeč mi je

  3. Anonimnež permalink
    2. 09. 2022 19:06

    Moja starša sta uporabljala izraz zolzen za kompot iz svežih sliv.

    Liked by 1 person

  4. 22. 09. 2022 22:11

    Tudi moj oče je uporabljal izraz zozeln. Bil je iz Ljubljane, uporabil pa ga je, kot za nekaj zelo dobrega, česar se ne da najesti do sitega in ga nikdar ne more biti dovolj.

    Liked by 1 person

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: