Skip to content

1949 Krnica – Smučarji v Krnici

8. 09. 2022

Na sliki so smučarji iz Postojne v Krnici. Desni je oče mojega nezakonskega moža, a ga ne smem imenovati, ker me bo tožil. Oblečeni so v to, kar je vsak imel doma. Nobenih smučarskih oblačil in opreme najboljših znamk. So pa fletni. Aprila tega leta je tu potekala meddruštvena tekma v veleslalomu. V časniku žal ne piše, katera društva so to bila. Lahko tudi športna. April – pa koliko je še snega!

Najbolj so mi v oči padle palice. Sprva je bila to res navadna palica. Potem so zgoraj dodali zanko za roke. Tedaj še ni bilo ratraka in če so hoteli smučati, so morali štamfati. Da se palice niso preveč ugrezale v sneg, so imele na spodnjem koncu tako imenovane krpice. Obroč je bil prepleten z usnjenimi trakovi. Sredina krpice je imela obroč, ki je bil z zatiči pritrjen na palico. Smučarski čevlji so bili usnjeni. Le to je občutljivo na vlago, zato so ga mazali s tekočimi in trdimi maščobami. Receptov je bilo veliko. Največ jih je vsebovalo ribje olje ali čebelji vosek. Dokler čevlji niso bili »udelani«, so bili pogosti tudi žulji. »Špichoze« so pa najlepše, ker sem jih nekoč tudi sama imela. So fajn za zimo, ker nič iz škornjev ven ne lezejo, pa ne nabirajo se pri kolenih. Ravno pred kratkim sem brala, da so ponovno v modi. Stanejo pa dvesto evrov. Porka! Jaz sem pa svoje na deponijo peljala. No, ja, saj so se tudi skrčile. Smučke so bile lesene in se je nanje sneg rad prijemal. Bločani so jih menda mazali s čebeljim voskom. Na severu so jih mazali z rastlinsko smolo. Nek finski gozdar je v začetku 20. stoletja prvi patentiral mešanje različnih zmesi: čebelji vosek, kitova mast, grafit, bergamotkino olje in vazelin. Kot otroci so/smo jih mazali s svečo. Jaz sicer smučala nisem, sem se pa sankala in tudi sanke smo mazali s svečo.

Z borovci preraščen Kilovec je bil nekdaj tak, da je upravičil svoje ime. Bil je gol in skoraj neporaščen zato je tudi dobil tako ime, po domače Kilouc. Tam smo se smučali in sankali. Neslo je tja daleč na njive. Nekega dne smo se tri dekleta odločila, da se gremo tja sankat in bomo imele piknik. Vzele smo ene sanke in rabljen kozarec kislih kumaric. Z nami je bil pes ene od deklet, ki se je po filmskem junaku imenoval Tarzan. Na vrhu Kilovca smo sedele na sankah, jedle kumarice in imele pomembne pogovore. Pes je šel po svoje. Nato pa sta prišla na smučanje dva fanta. Na vrh sta prištamfala prav pred nas. »O, hrano imate. Bom pa kar tu ostal«, je rekel eden. Drugi je bil tiho, ker je bil v eno od ostalih dveh zaljubljen. Potem je od nekod pritekel Tarzan. »Uh, pes! Se bom kar mrtvega naredil«, je rekel isti fant in potem je stal popolnoma pri miru in z zaprtimi očmi. Nam se je pa takooo smešno zdelo. Joj, kako smo bili otročji. Pa z malim zadovoljni. Ko je zmanjkalo kumaric, smo se odpeljale po hribu in odpravile domov. Fanta pa sta najbrž malo posmučala. Konec koncev sta le za to prišla.

V Krnici v lepi naravi leta 1949.
 

Viri:

Kraj: Krnica
Datum: 1949
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 5. 7. 2022
Oblika: fotografija

No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: