1954 Podcerkev – Kakor razglednica s Križno goro na obzorju

KRIŽNA GORA NAD LOŽEM – GORA ZA VSAK DAN

Križna gora nad Ložem je nekakšna žepna gora. Gor in dol se ležerno pride v slabih treh urah, lahko pa tudi skoraj še enkrat prej, če se malo zavzameš. Meri 857 metrov nad morjem in najbrž so jo poimenovali “gora” zgolj zaradi pomanjkanja višjih vzpetin v bližini. Skoraj vso prekriva mešani gozd, razen nekaj malega košenin in njiv okoli Svete Ane. Z vrha, ki je na severu naravno utrjen s prepadno steno, je vseeno lep pogled naokoli, še veliko lepši pa s samosvojega cerkvenega zvonika.Je nadvse zanimiv cilj, tudi če človeku njene bogate zgodovine morda ni posebno mar. Lahko, da so mu bolj pri srcu zelišča, ki jih je tu v obilju, ali divje češnje julija in robidnice na jesen. Pa seveda pogledi na mogočni Snežnik, ki ga v teh krajih posebno lepo vidiš od vsepovsod, ali proti Cerkniškemu jezeru, Javornikom, Racni gori in seveda v Loško dolino, pa proti Blokam in na Vidovsko.

Na Križno goro popotniku ni treba ravno po cesti iz Loža, ki je sicer najdaljša in najudobnejša. Tudi čez Grič-kapelico in Podlož se pride, pa še hitro; ali pa iz šteberške strani; in od Križne jame tudi.

MALO ZGODOVINE NE MORE ŠKODOVATI

Kako se je Križni gori reklo pred krščanstvom ne vem, a neko ime je gotovo imela, saj so na njej že v najstarejši železni dobi, od osmega do šestega stoletja pred Kristusom, v utrjenem gradišču živeli pripadniki nekega ilirskega plemena. Našli so tudi sledi rimske kulture iz prvega ali drugega stoletja našega štetja,  in ta poselitev je trajala vsaj še do šestega. Tudi v srednjem veku je bila tu naselbina. Izkopanine iz tega časa sodijo v 13. stoletje ali pozneje.*

Cerkev je stala na njej vsaj že leta 1526*, začelo pa se je po legendi že veliko prej s križem, ki ga je v grmovju našel pastirček. Ljudje so potem na tistem mestu postavili velik križ in k njemu hodili molit.

Danes stoji na vrhu Križne gore znamenita romarska cerkev Sv. Križa, posvečena leta 1767 pod župnikom Andrejem Telbanom,  na zahodnem pobočju hriba  pa so od zaselka  Sv. Ana enakomerno razvrščene  kapelice iz leta 1743 s podobami križevega pota, ki jih je ob obnovi 1987 na granit vrezala akad. slikarka Stanislava S. Pudob­ska.  Simbol današnje  Križne gore je zahodna fasada cerkve, ob kateri stoje trije križi z Jezusom in obema razbojnikoma.

Med drugim so cerkev s tlorisom v obliki križa krasile tudi podobe našega največjega poznobaročnega slikarja Fortunata Berganta. Pomemben za romarsko življenje Križne gore pa je bil več desetletij tudi znameniti organist  Filip Jakob Repež iz Loža, ki je izdal tri pesmarice nabožnih pesmi z več ponatisi – in to v 18. stoletju!  V eni od njih je natisnjeno tudi navodilo, kako naj romar sam opravi križev pot, zakaj duhovniki se zaradi množičnega obiska takrat niso mogli posvetiti vsakemu verniku.

Novejša zgodovina Križne gore pa je nadvse tragična: med drugo svetovno vojno leta 1942 je postala  morišče danskih fantov, sv. Ana pod njo pa leta 1945 prizorišče bitke in  poboja trinajstih partizanov Notrajskega odreda in enega domačina. O slednjem priča spomenik na robu vasi, o prvem pa le znamenita večkrat zlorabljena italijanska fotografija. Na  severnem pobočju Križne gore blizu prastare furmanske poti pa je bila umorjena partizanska učiteljica Štefka Prešeren … Ni mogoče prezreti teh dejstev, če si še tako namenjen pisati o Križni gori le vesele stvari.

O PODLOŠKIH VAMPCIH

Pot iz Loža čez Podlož na Križno goro je prav hitra in lepo samotna, čeprav vodi skozi to očarljivo vas, kjer se še v zraku čuti nekaj starosvetnega, klenega in zdravega. Podložani so prijazni in delavni ljudje, ki jih ne boš videl čužiti doma za pečjo; a če so še tako iznajdljivi jedci, kot pripoveduje zgodba, lahko le ugibamo:

Podložanje so menda nekega davnega  leta spet kosili v lazih in ko jim je gospodinja za kosilo kar na tla položila kot Mavrna dolina veliko skledo zabeljenih žgancev in zelja, so jadrno polegli okoli nje in se lotili jela. A ne za dolgo: kmalu se je zdaj ta zdaj oni začel postrani obračati, ker ga je v trebuhu tiščalo in slastne, pa telesu prepotrebne  vsebine sklede ni imel več kam dajati. Eden pa se hitro znajde in si pod trebuhom čedno jamico izkoplje ter udobno je naprej. Ker so videli, da se obnese, so ga še drugi posnemali in tako so, kot bi mignil, izpraznili skledo. Ko pa so se postavili na noge, so jim trebuhi, naphani z zeljem in žganci, štrleli daleč naprej in zijala iz sosednjih košenin so hitro oznanila: “Lejte jih, lejte,  podloške vampce – kakšni so!!”

LJUDSKA PISATELJICA S KRIŽNE GORE

Tudi Magduška, pokojna ljudska pisateljica Magda Stražiščar, ki je postala priljubljena zlasti s povestjo Ciganka, je na Križni gori preživljala svoje otroštvo. Pripovedovala mi je, da je prav  v romarski hiši in župnišču okušala prvo slast pisanja. Pisala je povsod, kjer in kamor je mogla. Celo v stranišču.

Spoznali sva se dolgo tega  v bolnici in ker sva bili obe že precej zdravi, so naju dali sami v neko pusto sobo na koncu hodnika, kjer sva čakali na odpust.

Magduška je bila izjemna in duhovita pripovedovalka. Tistih nekaj  dni, ko sva bili skupaj, skoraj nisva utihnili in izvedela sem brez števila veselih in žalostnih  zgodb. V pripovedovanje sva se tako vživeli, da sva pretakali potoke solz od hudega in od smeha.

Neko jutro naju je sestra vprašala, če sva prejšnji dan kaj pogrešali vizito. Nisva je. Še opazili nisva, da je ni bilo. Sestra je pojasnila:

“Iz vajine sobe je bilo slišati tak krohot, da je primarij pred vrati rekel samo ‘Ti dve nas pa očitno ne potrebujeta’ in šel dalje …”

Naslednjega dne je šla Magduška domov in heca je bilo konec …

BLIŽNJA SREČANJA

Kljub njeni častitljivi zgodovini, čudežem, ki so se dogajali tam in sedanji veličastni pojavi, se človeku na Križni gori primerijo tudi zelo drugačne reči. Recimo: na Križni gori sem videla medveda v naravi – prvič po mnogih letih kolovratenja po gozdovih in kljub številnim srečanjem z njegovimi sledovi. Nekega tihega nedeljskega jutra sredi poletja je malo pod vrhom mlad medvedek iskal hrano, ko pa je opazil, da ima gledalce, jo je ucvrl proti Podložu; gledalci pa – z vsem spoštovanjem – proti Sveti Ani, zakaj gospa mama medvedka ni mogla biti daleč.

Tako tistikrat vrha Križne gore nisem videla; nekoč prej, ko so po njem še pasli koze,  pa še dol nisem mogla. Ker sem se – povsem dobronamerno – smukala okoli črede koz in mladičev, je oče kozel najbrž mislil, da jim hočem kaj hudega, pa se je na vrhu, kjer me je zasačil, bojevito pognal proti meni. Obstala sem v strahu s hrbtom pred mlado lipo, veliki  kozel pa kakih deset metrov pred mano v bojni pozi. Vpila sem in cepetala, da bi ga prepodila, pa se je,  zverina,  na vsak krik samo pomaknil še korak bliže in nastavljal upoštevanja vredne šilaste rogove.

“Beži, nabutal te bo! … Rebra ti bo potrl!!” je vreščala prija­teljica …

Ne da bi mi bilo pod čast zbežati – a sem vseeno stala tam kot prilimana: štiri noge ima, kozel, jaz pa le dve. Tako sva stala oba nepremično in se dolge minute grdo gledala.

Potem mi je prišlo na misel, da bi ga “dala na finto”, češ da mi ni mar zanj in njegove koze in da se ga tudi nič ne bojim. Začela sem previdno, pa vedno bolj blefirati: “frajersko” sem se postavila, dala roke v žepe in  se kakor brezbrižno ozirala  po grmovju in  v nebo. Požvižgavati ravno nisem mogla, ker sem imela čisto suha usta … Ampak je delovalo: sčasoma se je tudi kozel postavil v manj napadalno držo, a me je še vedno budno opazoval. Za vsak moj malo bolj nagel gib je bojno pripravljenost takoj spet poostril.

Nekako se je potem le pustil prepričati, da nisem nevarna in se je prav počasi prestopil za četrt obrata v desno; na očeh pa me je še vedno imel. Nisem si ga upala zapoditi; še naprej sem igrala nedolžno brezskrbnost in končno se je naveličal. Vrgel mi je še en strog in poučen pogled ter dostojanstveno odkorakal k svojim  damam …

Dol s Križne gore sva šli takrat daleč naokoli in ves čas prisluškovali ali ni morda kje slišati črede.

Zdaj koz, takih nekrščenih,  na Križni gori že nekaj let ni več. Na nek način mi je žal za njimi, zakaj travica in grmovje  na vrhu po tistem nista bila nikoli več tako skrbno pristrižena.

NIČ KAJ POBOŽNE ROMARSKE O KRIŽNI GORI

Pripovedujejo pa veliko romarskih zgodb o Križni gori. Tista o binkoštni rosici, ki da za lepoto pomaga, je znana povsod; bilo pa je menda enkrat tudi takole:

Iz vasi – vem, pa  ne povem katere – so šli na romanje na Križno goro. Del poti so se peljali z vozovi, potem so  šli pa peš. Steza je bila ozka, trava visoka in v zgodnjem jutru vsa rosna, zato so si ženske svoja dolga krila spodrecale, nekatere pa so jih zavihnile kar na hrbet, da se zagotovo  ne bi zmočila.

Bila sta tam tudi mlada zakonca in ona si je krilo prav tako vrgla na hrbet, da ne bi bilo mokro. Ni pa opazila, da je hkrati prijela tudi nekoliko krajše spodnje krilo, “untarco”. Pač pa je oni, ki je hodil za njo, opazil, da pod krili nima nič drugega … In so tako hodili … Pridejo pod vrh in ženske se začno urejati, preden pojdejo v cerkev: spustijo krila, jih poravnajo in tudi naša ženička si odviha krila dol. Mož za njo pa olajšano reče:

“Si vendar nehala nago rit  kazat!”

Ženskica osupne in se zgrozi:
“Jojzes, jojzes – zakaj mi pa nisi prec povedal!!”

Mož pa:
” Tak – jaz sem mislil, da si se  zaobljubila iti tako!! “

Jih imajo za ušesi, ti Ložanje! Fran Milčinski se je samo rodil in tri leta živel med njimi, pa je napisal tako nesmrtno knjigo kot so Butalci … Kaj bi šele ustvaril, če bi bil ostal v Ložu …

Tudi Jezercem je romanje na Križno goro prav prišlo:

Med obema vojnama, ko je šla meja z Italijo po Javorniku, so Jezerci – in še marsikdo – “švercali” konje, tobak in še kaj. Žandarji in graničarji pa so si prizadevali, da bi jim to preprečili – eni bolj, drugi manj … Včasih se je “švercarjem” kak konj  tudi “izgubil”,  da so ga potem  našli in odpeljali graničarji zase – in so bili oboji zadovoljni …

Ampak žandarji so pa pogosto prihajali gledat po hlevih v bližnjih vaseh, koliko konj je pri jaslih, da ne bi čisto zgubili pregleda. So pa seveda tudi tihotapci računali s tem in se ustrezno pripravili.

Tako so pri neki hiši spet odpeljali ponoči par konj čez mejo in hlev je bil prazen. Ker so bili žandarjem sumljivi in so domači vedeli, da lahko ti kadarkoli pridejo naokoli, so si pri sosedu sposodili  konja in ga privezali k jaslim, petletno punčko pa naučili, kaj naj reče, če pridejo žandarji. Potem so šli od doma. Žandarji so pa res prišli in hoteli videti konje. In prav na tisto se je prikazal tudi graničar, ki je hodil tja po mleko.  Deklica je vse skupaj  peljala v hlev in rekla kot so jo naučili:
“Krave se pasejo, konj je tukaj, kobila je pa peljala romarje na Križno goro!”

Žandarji so bili zadovoljni in so odšli.

Pa se je srbsko govoreči graničar čez nekaj dni spet pojavil v hiši in na pol zares požugal domačim fantom:
“Ljepo ste vi naučili vašu sestru da laže!!”

No, lepa je ta. Človek se nameni samo malce opozoriti, da je tudi Križna gora nad Ložem vredna obiska – pa se mu naplete vse sorte …