1960 Topol pri Begunjah – Odhod v svet

Jakob Kranjec se je rodil 29. junija 1902 očetu Andreju in mami Ani (Lovko z Brezja). 5. julija 1926 se je poročil z Angelo Kranjec s Kožljeka in z njo imel dvanajst otrok. Na zadnjem porodu 15. decembra 1945 je Angela umrla, zato se je 22. novembra 1946 ponovno poročil z njeno starejšo sestro Ivano (29. 10. 1893 – 27. 4. 1981), saj je bila za vzgojo otrok in gospodinjstvo nujno potrebna ženska roka v hiši. Ivana je imela za pomoč tudi svojo sestro Francko.

Jakob je bil kmet in aktiven član skupnosti. Leta 1947 je bil po sklepu Škofijskega ordinariata v Ljubljani imenovan za začasnega ključarja podružnične cerkve Sv. Tomaža v Topolu. Do 2. svetovne vojne je bil župan Občine Begunje in v kraj pripeljal elektriko, ki je bila potrebna za obratovanje žage Kmetijske zadruge Begunje (bivša Jelka, sedaj Jeramix). 29. oktobra 1939 je za svoje delo prejel odlikovanje Njegovega veličanstva Petra II. in sicer “Kraljevski orden Svetoga Save petim redom”. Po vojni mu je bilo premoženje odvzeto, celo hiša, v kateri je z družino živel in je zanjo moral plačevati najemnino, da je v tam lahko živel dalje. Kot moški je bil zaradi tega močno prizadet, zato se je leta 1960 odločil zapustiti domovino. Pred odhodom v svet se je pred domačim kozolcem slikal s člani družine, ki so še ostali doma. V ospredju stojita žena Ivana in on, levo je sin Janez, hči Tinka, desno pa sin Tone.

O svojem odhodu je v enem izmed pisem zapisal takole:

“Morda še ne veš, da sem imel l. 1921 – 19-leten – vročo željo iti v Ameriko, toda starši so rekli takrat: ne, doma boš. Danes se z leta v leto bolj “grevam”, zakaj nisem nastopil bolj odločnejšo pot. Bil bi danes človek, za med ljudi, in prihranjenega bi mi bilo obilico gorja in trpljenja brez haska, ki sem ga prestal. Naj sodi kdo, kakor hoče, toda način življenja, miselnost ljudi, zlasti pa splošen red, je v razliki tu in tam pri vas kot noč pa dan. Človek namreč po naših pojmih ni ustvarjen za garača, sužnja, temveč da ima čim bolj lagodno življenje, to pa tesno združeno s svojo osebno svobodo. Rod danes doma tega sploh ne doume, ker misli in je tako “prevzgojen”, da drugače biti ne more. Tu pa smrkavec v predšolski dobi preko miljonerja pa do tistega, ki ga občina vzdržuje, hoče in tudi uveljavlja na vseh področjih svoje individualno življenje. In to je tisto, kar ima ceno ter vrednost, vsaj pri tistem, ki se polno zaveda, da je življenje samo le eno in je radi tega važno, kakšnega in kako ga živiš.”

Ena njegovih starejših hčera, Angela, je že pred tem sledila svoji ljubezni in odšla v Kanado. Jakob je kot prebežnik najprej odšel v Nemčijo, kjer je obiskal svojega prijatelja, nato pa želel nadaljevati pot v Kanado. Hči Angela in zet Ivo sta mu plačala pot in tako je v drugi polovici leta 1960 prispel v Kanado. Po šestih mesecih bivanja pri njima je oblast ugotovila, da nima ustreznih dokumentov in izgnan je bil nazaj v Nemčijo. Hči in zet sta mu ponovno plačala pot, 30. junija 1961 je iz Montreala odplul z ladjo Arkadia. Po slikah, ki jih imam, gre sklepati, da je bil tega leta v Zirndorfu, iz leta 1962 imam podatek, da je bil v Sterkradu, kjer je verjetno živel Lado Oblak iz Topola, v letu 1964 pa je že bil ponovno v Kanadi. Torej je v tem času pridobil ustrezno dokumentacijo, da se je lahko legalno vrnil v Kanado, pot pa sta mu ponovno plačala hči in zet. Preden se je za stalno naselil v Torontu, je živel pri Mariu Širclju iz Loškega Potoka. V Kanadi se je zaposlil kot čistilec v bolnici, bil pa je tudi aktiven član slovenske skupnosti in sodeloval pri številnih aktivnostih, ki so se dogajale na slovenski farmi oziroma v Slovenskem domu v Torontu. Prepeval je v pevskem zboru, s katerim je nastopal na različnih prireditvah. “Kar dobro smo jo rezali popoldne pod svobodno Canadsko nebo …” je zapisal na eni od slik. O Slovenskem domu pa je zapisal: “Tu mi leži 250 Dol kot delnica in kjer sem že parkrat prodajal pijačo in vstopnice na zabavah”.

“To je del apartmenta, kjer stanujem brez stroškov, le malo čiščenja po šihtu storim mojemu šefu, pa sva oba zadovoljna. Nikjer nisem bil še tako v miru kot tukaj, dasi so tuji ljudje, pa zelo prijazni do mene. V “hiši” je 92 družin. Kar zanimivo je, koliko je “garbiča” in v njem še mnogo dobrih stvari, ki jih razvajeni, vsega siti ljudje zavržejo. Pri + je moja soba 5 x 6 m, na oknu 4 m širokem pa polno rožic.”

Tako je Jakob zapisal na hrbtni strani te slike. Križec vidimo pri desnem oknu v pritličju. To stanovanje ni bilo edino, kjer je živel. Na neki drugi fotografiji je slikan na balkonu stanovanja v najvišjem nadstropju. Tu je zapisal: “Kjer stojim, je balkon in 3 okna “moje”. Desno okno je spalnica, v srednjem je delno kuhinja in dnevna soba – pri 3. oknu. Krasni in novi prostori, pa ljubi mir, ki ga tako pogrešam v duši že 30 let! Na balkonu bom držal poleti lepe rožice, imam že 5 zabojev – les sem zbral pri gradnjah, zemlje je v Canadi pa itak dovolj. Še celo “gnoj” imamo, tudi “človeški”.

Iz enega izmed številnih pisem, ki jih je pošiljal domov, se spomnim, kako je opisoval dogodek, ko se je sredi zime zaprl na balkon. Rešiti so ga morali gasilci. Po drugih zapisih pa vem, da je iz omenjenega “garbiča” pobiral uporabne stvari, ki so jih njegovi prijatelji potem pošiljali svojcem v domovino.

“Ta okna od odprtih vrat brišem vsak večer, otroci pa za menoj kar hitro store svoje,” je zapisal na tej fotografiji.

“Polovica stavbe bolnice, kjer delam. Imamo 62 otrok, ki so nerazviti, nas pa je v službi vseh nad 200. Nikjer ne bi dobil lepšega, lažjega dela. Moje čiščenje je v pritličju, kjer je 7 pisarn od “Big liders” in pa hodnik, ta mi pije “kri”. Otroci bivajo zadaj, kjer je večji del stavbe. Bo kmalu 3 leta, kjer mi vsake 14 dni pride “keš” nad $ 100 in odkar sem tu zadovoljen jaz in uprava z menoj. Do stanovanja je 15 min peš in avto vozi. Za nobeno kmetijo doma pod Titom ne menjam. Ob dobri druščini tu uživam najlepše veselje. Po tej poti jo primaham vsako jutro ob 6-ih prvi v stavbo. Lep, prijazen prostor ven iz mesta, odmaknjen prometu in ropotu. Stavba je stara 39 let.”

Kraj: Topol pri Begunjah, Kanada
Datum: 1960
Avtor: neznan
Zbirka: Vika Turšič
Skenirano: 24. 5. 2022
Oblika: 4 fotografije