1953 Kampor – Žena v črnem

Ko sem dojela, kaj gledam na tej sliki, so me polile solze, enako kot to žensko, po noši sodeč doma nekje iz Gorskega kotarja, ki je na pokopališču v Kamporju na Rabu našla obeležje z imenom nekoga od svojih in v silni bolečini krčevito zajokala.

Sklepam, da je slika nastala leta 1953 ali le malo pozneje, ko so v Kamporju na otoku Rabu že postavili spomenik in vsaj deloma uredili pokopališče ter pripravili žalno slovesnost. Na pokopališču je pokopanih stotine in stotine žrtev italijanskega koncentracijskega taborišča. Do zdaj je poimensko identificiranih 1490. Toda umrlih je bilo veliko več kot se je ohranilo zapisanih imen, kar okoli 4000, a so jih Italijani zagrebli brez vsake evidence, zapisov, obredov in obeležij.

Pokopališče je na sliki vsaj deloma že na novo urejeno z dolgimi vrstami okroglih bronastih ploščic z imeni tam pokopanih taboriščnikov. Te so nadomestile strohnele lesene deščice s poitalijančenimi imeni, dokler so jih sploh zapisovali. Ureditev tega spominskega kompleksa je po vojni projektiral Slovenec, arhitekt Edo Ravnikar, učenec slavnega Corbusiera.

Ne vem, kdo je žena v črnem s slike. Ne vem, koga je izgubila na Rabu. Ne vem, ali je bila med interniranci tudi sama. Verjetno je bila, saj so Italijani med “velikim čiščenjem” poleti 1942 izpraznili mnoge vasi Gorskega kotarja, Notranjske in Kočevske do zadnjega človeka in tudi požgali vse domačije – inferno, pekel na zemlji.

Predstavljam si, kako je žena v črnem na ta dan z drugimi bivšimi interniranci in njihovimi svojci v bog ve kakšnih razmerah pripotovala na otok Rab, da bi obiskala svojega umrlega ali celo več njih. Tudi ona ima s sabo torbo in debelejše oblačilo, kajti jesen je že skoraj. Odložila ga je poleg sebe na podnožje ploščic z imeni pokojnih. Veliko je že pešačila danes, njeni visoki čevlji so polni prahu. Hodila je z množico med vrstami betonskih podstavkov in prebirala imena na ploščicah, se spominjala znancev, ki so ostali tu in iskala tistega, njenega, njej najbližjega … Je bil to njen oče, mati, mož, njen brat, njen otrok?!

Po dolgem iskanju, kajti na Rabu je veliko grobov od lakote, neznosnih bivanjskih razmer in bolezni umrlih internirancev*, jo je ob končno najdenem imenu na ploščici preplavila strašna žalost. Z robcem si je zakrila usta, se sklonila k imenu ljubega pokojnika, morda kriknila in potem neustavljivo glasno zaječala. Kako ga pogreša, kako bi mu rada potožila, kako bi se rada oprla nanj, se veselila njegove rasti – on pa za vedno leži mrtev, tih in nem na Kamporskem polju.

Prav tisti trenutek se je ob njej znašel tankočutni ljubiteljski fotograf Peter Naglič in napravil ta v nebo vpijoči posnetek žalosti in trpljenja, posnetek ranjenega in s tujo pogoltnostjo in posledično smrtjo prezgodaj in po krivem zaznamovanega življenja. Enega od milijonov v razdejani Evropi.

Kako se je Peter Naglič znašel tu? Veliko je potoval, se udeleževal romanj in podobnih dogodkov, o katerem sklepam ob tej sliki in vedno imel oko in srce za posebne trenutke. Ustvaril je veliko in dragoceno fotografsko zapuščino, ki omogoča širok vpogled v preteklost. Se je tokrat pridružil žalovanju ob spominu na Rabsko tragedijo in se prišel poklonit in obudit spomin na ljudi, ki so končali tu? Ali je tudi on imel koga na nepreglednem polju grobov internirancev, ki so umrli v nečloveških razmerah v samo štirinajstih mesecih obstoja tega strahotnega uničevalnega taborišča?…

Gospod Berlusconi, le kako vam je prišlo na misel reči, da je bil ta Campo concentramente di Arbe “okrevališče na morju za obvezne počitnice ” ?!! Kakšen nezaslišan cinizem.
 

* Več zapisov spominov in pričevanj iz Loške doline o internaciji v koncentracijskem taborišču na Rabu najdete s pomočjo povezav na koncu prispevka 1941 Lož – Italijanska posadka pred štabom.

Viri:

• Več avtorjev: Zbornik radova sa skupa Kampor – polje sjećanja, Rab 2011
• Slavko Malnar, Tršće, oktober 2022, pisno

Kraj: Kampor, otok Rab
Datum: 1953 ali nekoliko pozneje
Avtor: Peter Naglič
Zbirka: Matjaž Šporar
Skenirano: neznano
Oblika: datoteka