1935 Notranjska – Orjejo, da bodo pridelali hrano

Prelepo fotografijo oračev je domnevno okoli leta 1935 posnel Peter Naglič, verjetno – ni pa nujno – v Selščku ali okolici. Čisto nazadnje zagledam pri enem od gospodarjev predpasnik, kar ni bilo ravno značilno za naše kraje – ali pač? Po skoraj devetdesetih letih takega, takrat vsakdanjega prizora ni več mogoče videti. Izjemoma morda na kakšni skrbno pripravljeni turistični prireditvi … Malo zemlje se še orje, če pa že, potem s kot hiša velikimi traktorji ali vsaj kakšno drugo hrupno in smrdečo napravo, na kateri je po možnosti med delom mogoče sedeti. Tudi na čisto majhnih njivicah lomastijo stroji – tako pač je in še dobro, da so. In da je nafta zanje.

Tukaj pa sta v lesen plug vprežena vol in krava, v drugega dva konja, deček poganja govedo, konje vodi odrasel možak, domnevna gospodarja orjeta. Delo je naporno, ljudje pritiskajo plug v zemljo, živali vlečejo, goniča pazita, da žival stopa prav in primerno hitro. Brazde je treba ravno prav globoko rezati enakomerno in naravnost. Začeli so najbrž zgodaj, še v hladu, ko je lažje za vse, a preden bo delo končano, bo sonce visoko, brenclji bodo rinili živini v smrčke, oči, ušesa in pod rep in pot se bo cedil vsem izpod klobukov, jarmov in komatov. Hrana bo za orače danes bolj krepka in mastna, tudi živali so dobile kaj izdatnejšega in dovolj vode. Po delu bodo tudi živalim obrisali pot, konjskih dek pa tokrat ne bodo uporabili, saj je vroče.

“Kako je zadišalo po sveže zorani zemlji, po hlevskem gnoju in znoju živali in ljudi. Po brazdah tekajo pastirice in pobirajo gliste, v krošnji starega drevesa z duplom se morda oglaša vijeglavka” … sem si predstavljala ob tej sliki. Figo – napačna domneva ! To ni spomladansko oranje, ampak poletno, po žitu – za repo, ajdo ali deteljo! Spredaj se namreč vidi njiva še zelenega krompirja, za njo cvetoč travnik, med brazdami pa slama strnišča – dokazi so dovolj zgovorni … A postopek je enak kot spomladi ali morda jeseni, ko so orali za spraho.

Če bi gospodar nameraval njivo zasejati z domačo, rdeče cvetočo deteljo, bi jo lahko vrgel v zemljo že med žito in bi ob žetvi pač želi – ročno kajpak – malo bolj visoko, jeseni pa bi že lahko pokosil deteljo in tako prihitel eno košnjo, naslednje leto pa potem zares kosil še dvakrat ali trikrat. Detelja je ostala nekaj let, preden so njivo spet zorali. Sejali so tudi nemško deteljo – lucerno, bolj trdo, visoko in z modrimi cvetovi; obe so zaradi drobljivosti obvezno sušili na ostrnicah …

Če pa bi bili spomladi med pšenico, ječmen ali rž posejali seme krmnega korenja, zdaj ne bi orali, pač pa bi ženske po kolenih in s pralicami v rokah pulile strnišče in plele mlado korenje, ki bo do pozne jeseni zraslo v lepe rumene korene in prašiči bodo imeli veselico. Ampak delo je pa zagatno: s staro vrečo pod koleni, v poletni vročini s pralico potrpežljivo od rastline do rastline … redčiti, pleti, rahljati.

Velik del njive na sliki je že zoran, a je je še ostalo zajeten kos. Plužno imajo leseno, ki je lažja, a manj trpežna kot poznejša železna. Narejena pa je kot je treba – desno kolo je večje, levo manjše, da je vlek uravnotežen in se brazda lepo reže. Plug ali drvu je tudi leseno in prikovano ima železno rezilo, lemež. Izdelal ga je vaški kovač, morda že davno. Ob strani je zataknjena uotka, s katero orač vsake toliko z lemeža očisti prilepljeno zemljo, zataknjene važe in drugo šaro, ki otežuje oranje. Vso opremo za oranje in morebitno takojšnje brananje so na njivo pripeljali z vozom.

Lesen plug, potna konja in ljudje. Če bodo sejali repo, bodo morali ob tem opravilu čim bolj debelo lagati, da bo tudi repa debela. In na jesen, 18. oktobra, že v mrazu, pride sveti Luka, ki repo puka in takrat jo bodo populili, odpeljali pod uadnes pri hiši, kjer jo bodo obtrgali. Listje bo šlo čimprej v kotel med prašičjo oblodo, repa v pregrajo za malo pozneje. Nekaj najlepše bodo ženske dobro umile, obrezale slabše dele in jo potem – čimprej, da ne bo postala puhla – nekega večera v družbi sosed z ribežni naribale v škafe, ki jih bodo moški sproti znosili v klet in stresli v kad, s štremfljem malo potlačili, pokrili s snažnimi deščicami in obtežili s kamni, da se bo lepo skisala, potem ko jo bodo ženske nekaj časa vsakih nekaj dni čistile in odstranjevale nabrane sokove vrenja in umile kad, deščice in kamne. Skupaj s kislim zeljem bo repa vso zimo in še naprej zanesljiv vir zdrave zelenjave. Če je družina velika, sta tudi kadi z repo in zeljem lahko ogromni, da je treba zelenjavo v njiju tlačiti z nogami, ker štremfelj ni več tako učinkovit; če je malo ljudi pri hiši, zadostujeta čeber ali dva.

Ribanje zelja in repe sta bili tudi priložnosti za medsebojno pomoč, družabnost, pripovedovanje in kakšen hec, na koncu je bil morda ponujen tudi kruh ali celo ocvirkova povaunca in čaj s kancem šnopca … a najprej je treba zorati, pobranati in vsejati, kar si se namenil, potem pleti in okopavati. Pa dobro pognojeno mora biti, kar ve tudi gospodar v ospredju, saj se med strniščem vidijo enakomerno raztresene kepe gnoja. Lahko pa da bo tukaj ajda, tjüršca ali kaj drugega …

Še tja v sedemdeseta leta je v Loški dolini skoraj vsakdo imel zelenjavni vrt, njivo za krompir in okopavine, hlevček za male živali – vsaj kure – večina, ki je tako ali tako prihajala z malih notranjskih kmetij, čeprav zdaj zaposlena v tovarnah, pa je imela tudi kravo ali dve in prašiča. Nekakšne garaške dvoživke smo bili, a napredek je bil skokovit kot še nikoli.

Odkar pomnim, smo tja do konca petdesetih in še daleč v šestdeseta leta kar naprej jedli krompir: v kosih krompir, zaroštan krompir, seštokan krompir, v župi krompir, ob nedeljah pa tenstanega. Potem je bila tu še debelina: kislo zelje, ki se mu obvezno doda krompir in fižol, potem kavra s krompirjem in fižolom, kisla repa s krompirjem in fižolom, ješprenj – kupljen – ki ga ni brez krompirja in fižola. Tu se vidi, zakaj na Blokah naštetim jedem rečejo taka ali drugačna “trojka” – zelenjava, krompir in fižol … Včasih smo jedli tudi v oblicah krompir ali pečenega v istju od peči ali na plati štedilnika (ta je bil tudi za zdravilo pri driski) … Pečen zunaj v ognju med pašo ali kurjenjem obrezanih vej v sadovnjaku je bil posebno imeniten, le dočakati nismo mogli, da bi bil že mehak, drobni krompir iz svinjskega kotla pri sosedovih pa je bil kot darilo … Ponekod so za ta boljše, na sveti večer na primer, pred koncem posta, naredili tudi krompirjevko – s čim dobrim namazan blek krompirjevega testa, zvit in pečen (Loški Potok, Babno Polje). Nekatere gospodinje so znale speči tudi krompirjev kruh, to je pšenično testo z dodatkom krompirja. Pire so delali samo tam, kjer je bilo na voljo dovolj mleka in masla, pa še to predvsem za otroke in bolnike.

Za druge, navadne ljudi je plantal krompir vsak dan vsaj enkrat, a ker je bil v tako različnih oblikah, se ga nismo naveličali, da je le bil kolikor toliko zabeljen in osoljen … Le kaj so ljudje sploh jedli, preden je Marija Terezija naredila tisto obveznost s krompirjem??!

Kruh je bil za delavske družine iz enotne moke, ki smo jo kupili v trgovini in pečen enkrat na teden v krušni peči, koruzni žganci ali močnik z mlečno kavo ali zabeljeni z mastjo so bili bolj poredko, makaronov in riža skoraj nič, tudi štruklji ali žličniki le kdaj pa kdaj, ker je bilo preveč dela z njimi, pač pa včasih kakšne omlete in štrudelj na jesen. Jajca so bila za nudlce, bolnike, majhne otroke in največje garače pri hiši, kokošja juha za porodnice, bolnike, zelo pomembne goste in velike praznike. Kjer so prišli k hiši zajci, je bilo mesa več in v najrazličnejših jedeh, vendar je bila raba še vedno gospodarna in premišljena.

Iz zgoraj naštetih jedi je razvidno, da se je uporabljalo veliko fižola, ki pa ga je bilo treba pridelati: vsaditi potem, ko so minili ledeni možje, po možnosti na dan sv. Jožefa fižolovca – visokega na natkih okoli zelnika, nizkega pa ob robu krompirjeve njive, včasih tudi med kratke prečne vrste krompirja, če se ga je obdelovalo samo z motiko. Ko je dozorel, se ga je zdelo v ostrnice, dobro posušenega omlatilo, obravnalo na reti in ob zimskih večerih do čistega strebilo ter v platnenih vrečah shranilo v leseni skrinji. Fižola v Dolini ni bilo nikoli toliko, da bi se norca delali iz njega, samega se je skuhalo le za fižolovko ali porbiks, poleti pa včasih koscem za fižolovo solato. Običajno je bil dodatek drugim jedem, včasih pa kar plačilno sredstvo: gospodinje so si z merico fižola poplačale medsebojne usluge ali druga živila, na primer nekaj jajc.

Zapis izpred petdesetih let je – kako značilno – posvečen krompirju, takrat naši glavni hrani in najbolj pomembnemu pridelku. Kdor je bil dovolj prizadeven, da ga je pridelal, se mu ni bilo treba bati, da bo lačen, oziroma: kdor si ni pridelal niti krompirja, je zanj veljalo da je len, nemaren, neumen ali kako drugače nekaj ni v redu z njim. Polne pregraje krompirja so zagotavljale udobno preživetje delavske družine za še eno leto v časih, ko so bile trgovine skromno in neredno založene, ljudje pa zato odvisni od lastne oskrbe in izmenjave z drugimi v vasi. Lakota se je zdela še čisto realna grožnja, spomini na medvojno pomanjkanje pa so bili sveži.

Odlomek zapisa pravi proti koncu:

Še vedno vsako pomlad polagamo gomolje v zemljo na njivi in vsako jesen z neko pobožnostjo pobiramo, kar zraste. Ljudje, ki takrat prihajajo mimo, sprašujejo iz vljudnosti in radovednosti: “Kakšen je kaj?” in oče odgovarja:” I, no, tako – za nas ga bo!” Ali pa: ” O, ja, letos je pa lep!” ali zaskrbljeno: “Bolj malo ga je!”

Pobiramo krompir, ga mečemo v košare in nosimo na kup. Kar tam ga tudi očistimo in preberemo: debelega za nas, srednjega za seme, drobnega za kokoši in zajce. Ko je osušen, ga znosimo v klet in pogled na polne pregraje vzbudi dober občutek: “Za to zimo smo preskrbljeni!”

Že davno je jasno, da nam krompirja ne bi bilo treba več saditi in si hrane lahko kupimo, kolikor hočemo, a kar sam pridelaš v potu lastnega obraza, se zdi neprimerno slastnejše in žlahtnejše kot tisto iz trgovine … Poleg tega se nam zdi, da bi užalili svoj košček zemlje, če bi ostala neobdelana … Vem, da pride čas, ko krompirja ne bomo več sadili in žal mi bo, ko se bo to zgodilo.

In po petdesetih letih krompirja še vedno nisem nehala saditi, čeprav je zdaj vse na svetu tako zelo drugače. Še huje je z mano: zdaj že januarja pogledujem na njivo, februarja kupujem seme, kmalu dam kalit nekaj krompirjev in konec marca vsaj enega ali dva vsadim v z zemljo napolnjen čeber, postavim v zatišje na sonce, ga na debelo ogrnem s plastjo slame in hodim okoli njega ko mačka okoli vrele kaše v pričakovanju, kdaj bo prvi zeleni vršiček pokukal na svetlo. Kar ne verjamem stroki, da je premraz, pa da bodo gomolji zmrznili in da bo odganjke pomorila slana. Včasih bi jih rada kar malo potegnila navzgor, da bi prvi list prej prišel ven … Krompir me je zacopral, ali kaj? … Zasvojena s krompirjem.

Slovarček:

• uadnes: nadstrešek, odnes
•  štriemfelj: lesen bat za tlačenje zribanega zelja in repe
• spraha: jesensko oranje, da zemlja premrzne in se zrahlja
• plužna, plužna kulca: naprava na kolescih med plugom in vprego
• drvu: plug
• uotka: lopatica za čiščenje lemeža
• važe: travna ruša
• povaunca: pogača iz navadnega krušnega testa s poljubnim nadevom iz skute ali zabele z drobnjakom, največkrat pa z ocvirki (ocvirkovka)
• šnopc: žganje
• zaroštan: zgoščen s prežganjem
• seštokan: zmečkan
• u župi krompir: krompirjeva juha
• tienstan: pražen
• istje: zračnik pri krušni peči
• plata: plošča (tukaj; pri štedilniku na drva)
• blek: razvaljan kos testa, lahko tudi česa drugega, (gline);
• blečki: oblika domače testenine
• plantati: trpeti, “nastradati”
• nudlci: jušni rezanci, tudi lezajni
• natek: palica za oporo visokemu fižolu
• obravnati: na reti ali rešetu s pretresanjem grobo očistiti zrnje, odstraniti luščine ali slamo
• porbiks: jed iz fižola in blečkov
• zdevati, obdevati: naložiti travo, deteljo ali stročnice v ostrnice
• debelina: skupni izraz za jedi iz zelja, kolerabe in repe
• tjüršca: manj zahtevna vrsta ajde

Viri:

• M. Ožbolt: Andrejeva stopinja, zal. Kmečki glas, Ljubljana 2004
• lastni arhiv
• M. Ožbolt: “Drvu, drviesce …”, Glasilo Obrh, maj 2022, stran 15
• Franc Bavec, Podcerkev, november 2022, ustno

Kraj: nekje na Notranjskem, mogoče okolica Selščka
Datum: okoli leta 1935
Avtor: Peter Naglič
Zbirka: Matjaž Šporar
Skenirano: —
Oblika: datoteka