Preskoči na vsebino

1951 Ivanje selo – Cerkev sv. Hieronima

25. 12. 2022

Podružnična cerkev sv. Hieronima stoji na hribu, 516 metrov nadmorske višine. Cerkev je bila zgrajena leta 1796. Letnico lahko razberemo s kamnite plošče na sprednji strani cerkvenega stolpa. V cerkvi sta dva pozno baročna lesena oltarja. Dotlej je na tem mestu stala kapelica, posvečena istemu svetniku. Druga je stala nad vasjo blizu studenca, tik pod železnico, posvečena Mariji. Omenjena je bila še leta 1767 v seznamu prihodkov in odhodkov arhdiakonatov na Kranjskem. Cerkev je obdana z obzidjem, znotraj katerega je pokopališče. Ob njej rasteta lipi. Vpisani sta v seznam slovenskih naravnih vrednot, cerkev pa v seznam kulturne dediščine.

Leta 1979 so s sondiranjem okoli pokopališča odkrili starejše skelete, ki so segali še pod temelje cerkve. Ker niso imeli pridatkov, jih je bilo časovno težko opredeliti. Izven današnjega pokopališkega zidu so odkrili ostanke ovalnega obzidja. Podrobnosti in namen tega obzidja niso mogli ugotoviti. Sklepati je, da je pripadalo sakralnemu objektu, ki je stal na mestu današnje cerkve že pred njo. Ugotovili so, da se struktura gradnje razlikuje od drugih poznosrednjeveških gradenj na cerkniškem območju. Slutiti je močan vpliv antične tradicije, ki se je obdržala do zgodnjega srednjega veka. To potrjujejo tudi najdeni fragmenti keramike. Izkazujejo starejšo tradicijo in naj ne bi bili mlajši od 13. stoletja.

Sv. Hieronim (tudi Jeronim) je eden od štirih zahodnih učiteljev. Rodil se je leta 345 v Stridonu, po novejših podatkih pa v gradišču nad Stranami pri Postojni. Po obširnem študiju v Rimu je najprej prejel krst in nato odpotoval v Trier. Tam je spoznal meništvo in ga pričel ceniti. Pot je nadaljeval v Oglej. Pridružil se je asketskemu krogu »kor blaženih«. Pri šestindvajsetih letih je odšel na potovanje po Orientu. Nekaj časa je živel v meniški skupnosti v Siriji. Prek Antiohije, kjer je ostal dlje časa zaradi težke bolezni, in Carigrada se je vrnil v Rim. Med tem je bil že posvečen v duhovnika in je postal tajnik papeža Damaza I. Hieronim, ki je govoril več jezikov, je upal, da bo po njegovi smrti postal papež, a je imel preveč sovražnikov. Razočaran je zapustil Rim in se naselil v Betlehemu.

Okrog sebe je zbral skupino vdov in ustanovil ženski in moški samostan. Tam je preživel petintrideset let in se razvil v enega največjih teologov svojega časa. Njegovi spisi so jasni. Ohranjenih je sedemnajst. Krona njegovega ustvarjanja je prevod Svetega pisma, ki je bil dolgo v splošni rabi in naj bi bil napisan v staroslovanskem jeziku. Nalogo mu je dal papež Damaz I. Hieronim je prevajal več let. Umrl je 30. septembra 420 (419) v Betlehemu. Konec 13. stoletja so njegove kosti prenesli v baziliko Marije Snežne v Rimu.

Sodi med najpomembnejše osebnosti cerkvene zgodovine, kot cerkveni učitelj in kot eden izmed štirih velikih zahodnih cerkvenih očetov. Je med največjimi učenjaki v katoliški Cerkvi. Nikoli ni bil sprožen postopek za kanonizacijo in vsled tega nikoli ni bil razglašen za svetnika. Vzrok je najbrž njegov ognjevit koleričen značaj. Zaradi strogega asketskega življenja in številnih bolezni je bil občutljiv, hitro užaljen in polemičen. Upodabljajo ga kot starega moža z dolgo sivo brado. Na nekaterih ima kardinalski klobuk, čeprav nikoli ni bil imenovan za kardinala. Pogosto je naslikan ob pisalni mizi ali kot puščavnik pred votlino ali v njej. Shujšan je, kar kaže na njegovo asketsko življenje. Ponavadi leži poleg njega lev, katerega naj bi ozdravil.

 

Slovarček:

  • cerkveni oče: so krščanski avtorji prvih stoletij, ki so prve priče oblikovanja teologije. Njihov nauk temelji na Svetem pismu, ki ga razlagajo in oznanjajo v novih okoljih. Cerkveni očetje v pravem pomenu besede so le tisti, ki se odlikujejo s pravovernostjo, svetostjo življenja, starodavnostjo in priznanjem Cerkve.
  • pridatek: kar se da (k) čemu zraven, povrhu; dodatek; arheološko: grobni pridatek predmet, ki so ga dali pokojniku v grob

Viri:

Kraj: Ivanje selo
Datum: 1951
Avtor: verjetno Mary Turk
Zbirka: Vika Turšič
Skenirano: 25. 8. 2021
Oblika: fotografija

2 komentarja leave one →
  1. 26. 12. 2022 17:09

    Sv. Hieronim je pisal v staroslovenskem (in ne staroslovanskem) jeziku in je uporabljal staroslovensko pisavo (glagolico). Potomci plemen, ki so prišla v 6. stoletju z vzhoda in prevzela staro slovenščino (in njene variante), so danes imenovani Južni Slovani. Da smo Slovenci staroselci pričajo tudi stari zgodovinski viri, katerih se ni smelo navajati ne v Kraljevini Jugoslaviji, ne v Titovi Jugoslaviji. S pomočjo novejših tehnologij in odkritij ter z analizo vzorcev haploskupin DNA je staroselstvo Slovencev, njihov vpliv in razširjenost, že dokazano. Zaradi splošnega prepričanja in predvsem politične narave, se ta nova spoznanja s težavo uveljavljajo.

    Liked by 3 people

Dodajte komentar