1915 Lojeva – Rezervisti pehotnega polka

Na sliki so rezervisti 27. domobranskega pehotnega polka (k. k. Landwehr Infanterie Regiment Nr. 27, dobesedni prevod je Cesarsko-kraljevi deželnobrambovski pehotni polk št. 27). To je bil gorski pehotni polk. Leta 1917 se je preimenoval v 2. gorski strelski polk. Slika je nastala v kraju Lojeva, ki leži severno od kraja Delatyn. Med prvo svetovno vojno se je veliko vojakov iz Delatyna borilo za Avstro-Ogrsko. Ruske čete so prvič zavzele Delatyn oktobra 1914, vendar je mesto med vojno večkrat zamenjalo lastnika. Delatyn je bil med vojno zelo poškodovan. Uničenih je bilo kar 80 odstotkov mestnih (večinoma lesenih) zgradb.

Med prvo svetovno vojno se je večina vojakov bojevala na frontah. Drugi so čakali v zaledju, da jih po potrebi vpokličejo. Konec julija 1917 je v Dunajskem novem mestu (Wiener Neuestadt) čakal tudi vojak X. Od tam je poslal pismo domačim:

»Dragi starši!

Prej ko vam nadalje pišem vas vse skupaj lepo pozdravim. Dopisnico dobil, ter se vam še enkrat prav lepo zahvalim za denar. Štefanu sem tudi pisal pa ne vem ako je dobil, mi ni še nič odpisal. Bog mu daj zdravje in srečno nasvidenje. Mi pišete, da naj imam korajžo in naj ubogam ali Vi ne veste, da se ne pretaka več po mojih žilah otročja kri, ampak vojaška. To ste pa tudi vi pokusili, lahko veste kako moč daje od sebe, korajžo in pogum, se ne ustrašiš tudi gledati sovražniku v oko. In naj ubogam, sedaj nismo v kasarni, imamo tudi mi veljavo ter vsaki ve, kam gremo. Potem mi zopet pišete, koliko je mrtvih, da jih v tem velikem času ni dosti. Ali jaz vem to sam, da jih je še veliko več kakor ste mi jih vi opisali ter lepih junakov! Ali ljubi Oče ne bojte se! Vse to me nič ne straši, pogum in korajžo mi pa daje. Tudi ljubi Bog ne daj da podere v sovražnih krajih mojega brata – mi bode hudo ali s tem ne zgubim ne poguma ne korajže.

Dragi Oče, tukaj sem se tako privadil, da je zame veliko boljše kakor doma v tem slabem času. Tukaj nič ne delamo, me vse kosti od ležanja bolijo. Za jesti imamo dovolj ter sem prav zadovoljen s to službo kjer vsak da imam lepo in gotov denar!

Danes, ko to pišem, sem se spomnil, kje sem bil lansko leto na sv. Jakoba, na sv. Ano na telefonu in 28. doma, sedaj pa tukaj. Na 1. 8 . gremo naprej pa ne vem, kam – gor ali dol, saj tako komaj čakam, da bi šli. Tako že štiri mesece in pol pohajamo pa nimamo še nič za pokazati, pa bodemo naredili potem več. Bodete vidli, kako bode še lušno ko prideva z bratom domov. Ako Bog da?

Zdej vas vse skupaj prav lepo pozdravim, enako mamo, brata, sestri. Pozdravite tam gor pri materi strica, teto in celo družino, posebno pa mater. Kaj delajo, se smejejo ali jokajo?  Pozdravi mojega botra in strica ter celo družino in strica Janeza, za teto pa ne vem kje je.

Krompir kar hitro skopajte zakaj ga bodejo drugi. Potem, ko prideva domov, ne bodeva imela kaj jesti.

Tukaj je veliko slovenskih deklet – beguncev od Gorice. Ti vejo kaj povedati, kako so bežali.

Še en lep pozdrav od vašega zvestega sina.«

Julija 1917 je ruska vojska izvedla uspešen preboj proti AO položajem pri Dnjestru. AO vojski je morala priskočiti na pomoč Nemčija. Rusi so se umaknili iz Galicije in Bukovine. Tu se je boril naš vojak in bil ranjen. Po končanih bojih je do njega prijezdil kozak, zavihtel sabljo in vprašal:

– Slovan ali German?
– Slovan.

Kozak je s sabljo udaril po nemški čeladi poleg vojaka, jo skoraj presekal na pol in rekel:
– Je*** ti mater in odjezdil naprej.

Vojak X je postal ruski vojni ujetnik. Razporejen je bil na železniško postajo Mikhnevo, JV od Moskve. To je sedaj velik kraj z več kot devetdeset tisoč prebivalci. V času prve svetovne vojne je bila na tistem prostoru le železniška postaja in en tir rjazansko-uralske proge. Tu je delal naš vojak. Ne vem, če so vojni ujetniki všteti, ampak ob koncu vojne je imel kraj 24 prebivalcev. Domov se je vrnil leta 1920.

Na zadnji strani slike je napis, prebran s pomočjo ogledala. Iz njega razberemo, da je slika nastala maja 1915 in da so na njej vojaki-rezerva 27. domobranskega pehotnega polka (LIR – razlago glej zgoraj).

Slovarček

• Lojeva: je vas v Ukrajini, nastala sredi 16. stoletja. O izvoru imena je več legend. Ena pravi, da je vas dobila ime po slovanskem knezu Loyu, ki je med močnim nalivom organiziral prebivalce, da so ukrotili potok in vas obranili pred poplavo. Pri delu je aktivno sodeloval in v zahvalo so prebivalci po njem imenovali vas. Loy se je kasneje spremil v Loyeva. Druga legenda pravi, da so tu ljudje redili veliko živine. Loj teh živali so uporabljali v vsakdanjem življenju, tudi za hrano. Od tu naj bi izviralo ime – Loj-eva.
• Delatyn: ukrajinsko mesto, ki je bilo prvič omenjeno leta 1400. Skozi stoletja se je oblika imena spreminjala. Domneva se, da je nastala iz imen ustanoviteljev mesta: Dalia ali Dylia in Tyna. Po mestu se imenuje tudi vrsta jantarja – delatinit, katerega nahajališča so bila v tem kraju.

Viri:

• https://sl.wikipedia.org/wiki/27._domobranski_pehotni_polk_(Avstro-Ogrska)
• https://en.wikipedia.org/wiki/Deliatyn
• https://uk.wikipedia.org/wiki/%D0%9B%D0%BE%D1%94%D0%B2%D0%B0

Kraj: Lojeva pri Delatynu, Ukrajina
Datum: 1915
Avtor: verjetno Rado Primc, slika je iz njegovega albuma
Zbirka: Tone Žakelj
Skenirano: 5. 2. 2021
Oblika: fotografija