Stari trg 1982/83 – 6. a razred

Slika je nastala v njihovi matični učilnici – učilnici za matematiko in fiziko, saj je bila njihova razredničarka Stanka Grum, učiteljica matematike in fizike. Učenci so jo imeli radi, ji zaupali in jo spoštovali. V razredu je imela disciplino, da so lahko prisluhnili njeni razlagi in hitreje osvojili novo snov. Bila je načelna, avtoritativna in stroga oseba, a pravična, predvsem pa je posvetila veliko dodatnega časa nadarjenim za razširitev znanja, šibkejšim pa, da so snov osvojili in napredovali brez pomoči. Dala jim je veliko znanja in dobro osnovo za nadaljevanje šolanja v srednji šoli, saj je bilo v srednji šoli ime Stanka Grum večkrat sinonim za dobro znanje iz matematike.

Trboveljčanka Stanka Grum-Roškar je bila rojena 1. 2. 1946 v Trbovljah. Po končani osnovni šoli je nadaljevala šolanje na gimnaziji in nato na pedagoški akademiji v Ljubljani, kjer je 1. 7. 1970 diplomirala iz predmetne skupine matematika-fizika.

Zaposlila se je 1. 9. 1968 na Osnovni šoli Ivana Cankarja Trbovlje in poučevala na predmetni stopnji matematiko in fiziko do 31. 12. 1976. S 1. 1. 1977 pa je začela s poučevanjem matematike na Osnovni šoli heroja Janeza Hribarja Stari trg. Takrat je bila pri nas uvedena celodnevna osnovna šola. V Starem trgu je službovala do 22. 2. 1998, ko je izgubila boj z neozdravljivo boleznijo. Njena mladoletna hči je mnogo prezgodaj izgubila mamo, Loška dolina pa obetavno, ustvarjalno učiteljico in krajanko. Ob rednem delu v razredu se je ves čas strokovno izpopolnjevala. Tako je leta 1985 končala program za izpopolnjevanje strokovne izobrazbe učiteljev fakultativnega predmeta informatika in računalništvo v osnovni šoli. V knjigi Maksa Rutarja: Priročnik in vaje iz matematike za 7. In 8. razred osnovne šole pa je avtorica 17. poglavja Matematični orehi.

Dobro delo in pokončna drža nista bila neopažena. Napredovala je v šoli, se udejstvovala v družbenih organizacijah, igrala je pri Amaterskem gledališču Svoboda, si pridobila številne prijatelje. Ostala nam je v lepem spominu.

Ko je prišla v Loško dolino, se je spoprijateljila s prav tako mlado mamico Slavico Čuk. Stanovali sta v istem stanovanjskem bloku, se povezali in si vsestransko pomagali premagovati življenjske ovire. Delovali sta kot sestri. Slavica je zelo tankočutno opisala njeno življenjsko pot, značaj in njun medsebojni odnos.

Stanka Grum /Roškar/ je prišla v Loško dolino jeseni 1976. Dobila je službo kot učiteljica matematike na osnovni šoli, kjer je bila tisto leto uvedena celodnevna šola. V naročju je imela 8-mesečno Matejo. Porodniški dopust se je iztekel, služba je bila, stanovanje pa tudi, saj je bil to leto zgrajen blok, kjer je bilo več stanovanj namenjenih za potrebe javnih uslužbencev, to je učiteljev, zdravnikov in policije. Tridesetletna mati samohranilka je prišla iz Trbovelj, opremljena le s svojim širokim znanjem in trdno voljo delati dobro in sebi in hčeri ustvariti novo življenje. Že v Trbovljah je živela sama, pred tem pri babici, matere tudi ni imela več.

Blokovsko življenje je bilo v tistih časih prijazno mladim družinam in otrokom. Vsakdo je bil srečen, da je dobil lepo, novo stanovanje. Otroci so se veliko družili na dvorišču, starši smo si pomagali z varstvom, kuho in se skupaj zabavali. Celodnevna šola in vse obšolske dejavnosti so segale tudi v čas, ko je vrtec že zaprl vrata. Ni bilo potrebno iskanje varuške, saj smo kar takoj vzpostavili vse priročne »servise«. Že naslednje poletje smo šli na morje, midve s tremi malčki, z avtobusom in kupom prtljage. Nobenih pampers plenic še ni bilo, teden na morju pa je bil kljub zapleteni logistiki, saj sva stanovali precej daleč od morja, kar zabaven.

Ko si je za silo opremila stanovanje, je naredila vozniški izpit in si kupila avto, »bolho«. Naše življenje se je spremenilo na bolje. Njeni so bili prevozi, pletenje in šivanje za vse nas, naše varstvo in občasna kuha.  Včasih je bilo res težko. Ko je ob epidemiji zlatenice tudi sama zbolela in bila daljši čas v bolnici, so vsi trije otroci spali v eni postelji in hodili v vrtec peš.

Sama nisem v življenju spoznala bolj odgovorne in požrtvovalne osebe, kot je bila Stanka. Spominjam se noči, vrstile so se skorajda cele počitnice, ko je pripravljala šolske urnike; njene beležke, kamor je vsak dan brez izjeme beležila in razvrščala vse stroške, saj je izključno s svojo plačo preživljala sebe in otroka;  gotovo ni šla niti enkrat samkrat k pouku nepripravljena; spominjam se tudi, kako je bila vesela uspehov svojih dijakov in trdno odločena kot razredničarka pomagati tistim, ki so iskali stranpoti. Marsikaterega starša je obiskala na domu in se pogovorila, kako in kaj.

Več let se je borila s hudo boleznijo, enako zavzeto in požrtvovalno, kot se je lotevala vseh stvari. Telovadba, ples, natančno odmerjena prehrana, vsakotedenska peš hoja od doma na Slivnico in nazaj, literatura, disciplina pri zdravljenju – vse to ji je naklonilo še dobra tri leta življenja.

Velikokrat sem slišala od njenih nekdanjih učencev, da je bila stroga in pravična ter da jih je veliko naučila. Učiteljica z avtoriteto ter oseba neskončnega poguma, trdna v odločitvah in zgled v odgovornosti – takšna je v spominu mnogih. Umrla je 1998, na hčerin rojstni dan.

• Sedijo: Magda Mlakar (Lož), Metka Zgonec (Vrhnika), Karmen Sterle (Kozarišče), Mirjana Grginčič (Lož), Branka Markovič (Lož) in Mateja Bavec (Stari trg).
• Stojijo: Marjan Bavec (Lož), Alen Frbežar (Nadlesk), Tomaž Sterle (Kozarišče), Sašo Mulec (Stari trg), Vinko Tomec (Podlož) in Liljana Pirnat (Stari trg).

• Sedijo: razredničarka Stanka Grum, Vesna Levec (Pudob), Janja Ovsec (Kozarišče), Katarina Kraševec (Dane) in Jolanda Pirnat (Vrhnika).
• Stojijo: Liljana Pirnat (Stari trg), Janko Palčič (Vrhnika), Boštjan Šumrada (Kozarišče), Janez Ožbolt (Stari trg), Uroš Žnidaršič (Stari trg), Gorazd Cimprič (Lož) in Mitja Palčič (Stari trg).

 
“Stanka je bila tista ta prava – učiteljica s srcem,”pravi njena učenka Liljana, ki je delila z nami nekaj misli o njej.

Življenje nam nasproti pripelje različne ljudi. Z nekaterimi se stiki lahko hitro poglobijo, z drugimi pač ne.

S Stanko smo se, kot njeni učenci, lepo povezali. Bila je stroga, dosledna, je mnogo zahtevala, ampak istočasno topla in zaupanja vredna učiteljica. Tista »ta prava«, s srcem.

Njena ljubezen do matematike je bila neverjetna. Preprosto jo je bila pripravljena deliti z vsakim, ki si je to želel. Imela je neverjetno voljo in moč prenašanja znanja.

Kot bivša razredničarka se je z veseljem udeleževala naših srečanj – obletnic valete. Na teh srečanjih je z nami, njenimi odraslimi učenci, delila marsikatero modrost. Kdo ve, koliko listov odprte knjige bi še popisali, če nam je ne bi odvzela bolezen, ki je bila močnejša od njene volje in upanja v življenje!

Podatki so skromni, ampak zelo dobrodošli.

Viri:

• Liljana Pirnat
• Slavica Čuk

Kraj: Stari trg
Datum: šolsko/leto 1982/83
Avtor: Jože Žnidaršič
Zbirka: Liljana Pirnat
Skenirano: 17. 3. 2023
Oblika: fotografija