1917 Lahovo – Ruski vojni ujetniki I.

Miloš pravi, da so na sliki ruski vojni ujetniki na Lahovem. To mu je povedal dedič lastnika fotografij. V dostopnih pisnih virih nisem našla nobenih informacij. Za pomoč sem se obrnila na gospoda župnika Simona Viranta. Zelo hitro mi je odpisal, da ima župnijsko kroniko le od leta 1920, v tej pa ni nikakršnih zapisov. Gospod Franc Hiti, član Društva prijateljev Martin Krpan Bloke, ki je leta 2019 na Blokah predstavil Lahovo in družino Modic, ki je tam živela, z bivanjem vojnih ujetniov na Lahovem ni seznanjen. Za pomoč sem zaprosila tudi gospoda Janka Boštjančiča, direktorja Parka vojaške zgodovine v Pivki. Tam so leta 2019 postavili razstavo o ruskih vojnih ujetnikih na naših tleh. Z virtualnim sprehodom po razstavi sem pridobila nekaj informacij. Vsem se za pomoč najlepše zahvaljujem.

Lahovo je večja vas na Blokah. Ima eno hišno številko in pripadajoča gospodarska poslopja. Tja je bilo dodeljenih sedem ruskih vojnih ujetnikov za pomoč na kmetiji. Ker je vojna trajala več let, je zlasti v kmetijstvu ter pri gradnji obrambnih naprav zaradi mobilizacije milijonov mož primanjkovalo delovnih rok. Ujetniki so postali nadomestek. Naložili so jim najtežja opravila, hrana in druga oskrba pa je bila slaba. Na ozemlje današnje Republike Slovenije so prišli prvi ruski vojni ujetniki že septembra 1914. Po zelo približnih ocenah naj bi jih bilo med 20.000 in 30.000. Možno pa je, da je bilo njihovo število še večje. Razen v kmetijstvu so ujetniki delali tudi v večjih obrtnih in industrijskih obratih ter pri gradnji cest, vodovodov, žičnic, predvsem v zaledju soške fronte.

Kako deliti pomoč ujetnikov in kako ravnati z njimi je bilo objavljeno v glasilu Kmetske županske zveze »Občinska uprava« februarja 1917. Predpisi so veljali za ujetnike pri civilnem delu. Dopolnjevali so jih vsa leta vojne. Menim, da je natančnim pravilom botrovala nesreča pri gradnji ceste čez Vršič. V razglasu je bilo določeno, kam se obrniti za dodelitev vojnih ujetnikov, delovni čas, prehranjevanje, prenočevanje, obleka, zdravstveni predpisi, ravnanje z njimi, njihovo straženje pri delu, delavske doklade, nadzor, prevoz, odpoklic in odpoved ujetnikov ter jamstvo. Določeno je bilo na kakšen način in pod katerimi pogoji se dodelijo vojni ujetniki. Minimalno število dodeljenih ujetnikov je bilo deset, zato so svetovali, naj zanje zaprosijo lokalne oblasti in jih kasneje porazdelijo med delodajalce. Prošnji je bilo potrebno predložiti dokazilo, da ima prosilec dovolj hrane za preživljanje ujetnikov in njihovih stražnikov ter primeren prostor za prenočevanje. Dokument je moralo potrditi policijsko ravnateljstvo.

Naši kraji so tedaj spadali pod Okrajno glavarstvo Logatec. Število ujetnikov, dodeljenih za delo v kmetijstvu na območju logaškega glavarstva, je letno nihalo: oktobra 1916 jih je bilo 19, novembra le še 10, 70 pa v industriji. Leto kasneje jih je bilo v kmetijstvu 161.

Velika skupina ujetnikov pod vojaškim poveljstvom je delala na območju med Logatcem, Postojno in Starim trgom pri Ložu. Petsto ujetnikov je gradilo cesto med Kalcami in Podkrajem, 173 jih je na Rakeku in v Grahovem pazilo vojaške konje, 104 so pri Hotedršici napravljali drva, prav tako 110 pri Starem trgu pri Ložu in petsto v gozdovih okoli Planine. Marca 1916 so jih 154 namestili v barake pri železniški postaji Postojna. Gradili so poljske železnice med St. Petrom (Pivko) in Javornikom.

Tem možem ni videti, da bi jim šlo slabo. Očitno je, da so na Lahovem dobro skrbeli zanje, saj so se zavedali dejstva, da je delo na kmetiji odvisno od njih. Za njihovo prehrano je moral poskrbeti lastnik kmetije in zanjo ni dobil nikakršne vojaške odškodnine. Je pa vojska odštela eno krono in 30 helerjev na dan za stražnika, ki jih je pazil. Ta je imel tudi pravico do treh obrokov na dan. Ujetniki so morali dobiti tako hrano kot domači poljski delavci. Morala je biti zdrava in v zadostnih količinah. Delodajalec je moral zagotoviti zdravo pitno vodo in dovolj le-te za umivanje in pranje. A povsod ni bilo tako. Večinoma so z ujetniki slabo ravnali, bili so lačni in nemalokrat tudi tepeni. Vse je bilo odvisno od stražarjev. Madžarski stražarji so zelo grdo ravnali z ujetniki. Kjer so bili slovanski ali italijanski stražniki pa so se med ujetniki in stražo ustvarili skoraj prijateljski odnosi. Kruto ravnanje in lakota sta bila tudi največkrat razlog za pobeg. Ujeti ubežniki so si morali sami skopati grob, preden so jih ustrelili.

Se bo nadaljevalo.

Viri:

• Fischer, J. Ruski vojni ujetniki na ozemlju Republike Slovenije 1914–1918. Zgodovinski časopis. 2006, številka 3-4, stran 350-372.
• Občinska uprava : poučni stanovski list županom, občinskim tajnikom, občinskim svetovalcem in drugim javnim organom (15.02.1917), letnik 11, številka 2. URN:NBN:SI:DOC-YHZXZOCF from http://www.dlib.si

Kraj: Lahovo
Datum: verjetno 1917
Avtor: neznan
Zbirka: Bojan Kerže
Skenirano: —
Oblika: datoteka