1965 Slivice – Antonija Udovič, 80-letnica

Na domačem dvorišču ob osemdesetletnici moje stare mame Antonije Udovič. Slivice, marec 1965.

Na sredi je slavljenka Antonija Udovič, levo od nje sin Franc Perko (1910 – 1999), desno od slavljenke pa hčerka Miroslava Praintz rojena Udovič (1926 – 2009). Ostalih ne bom našteval, ker za zgodbo niso pomembni.

Niti šest desetletij ni od nastanka te fotografije, pa si oglejmo opravo tedanje osemdesetletnice in jih primerjamo z današnjimi. Razlika kot noč pa dan. Poosebljena skromnost, doma spletena jopica, pa ruta, ta je bila za toliko staro gospo takrat obvezna. Moji stari mami pa življenje ni prizaneslo, veliko hudega je skusila. Leta 1965, ko je praznovala osemdesetletnico, se je začela v Jugoslaviji nova gospodarska reforma, katere cilj je bil modernizirati in bolj tržno usmeriti jugoslovansko gospodarstvo, za kar so se v največji meri zavzemali zagovorniki »slovenske smeri« v jugoslovanski vladi. Začetek reforme je bila denominacija dinarja, katerega vrednost je padla za 66 %. Kljub vsem naporom, ki jih je vlada vložila v reforme gospodarstva, pa se le-to ni okrepilo. Tako je do konca šestdesetih let postalo jasno, da je reforma propadla. Edina dobra stvar za Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo, je bilo odprtje mej in prost pretok blaga, kar je bil edinstven primer med socialističnimi državami.

Antonija je izhajala iz številne Ovčarjeve (Ileršič) družine z Rakeka 28. Žene so takrat umirale mlade, majhni otroci pa so potrebovali mamo, možje ženo, hiša in kmetija pa gospodinjo, tako se je njen oče Matevž kar trikrat poročil in skupno mu je na svet privekalo kar 17 otrok. Tretja Matevževa žena, Margareta Petrič iz Topola mu je dala kar 10 otrok, med njimi tudi mojo staro mamo Antonijo, rojeno 24. marca 1885. Na Rakek je prišel za poslom Valentin Perko, rojen 14. februarja 1881 na Dražen Vrhu v Slovenskih goricah, ki se je po končani osnovni šoli pri Sveti Ani podal v uk za zidarja in 11. avgusta 1901 v Mariboru opravil mojstrski izpit za gradbeno-zidarskega in kamnoseškega mojstra. Nastanil se je pri Ovčarjevih na št. 28 in si za ženo izbral njihovo hčer Antonijo in se z njo poročil 26. februarja 1906. Že naslednje leto, 18. decembra 1907 je kupil Lekinovo hišo (Ivančič) Slivice št. 4. Lekin pa se je preselil na Ravbarkomando. S svojo gradbeno skupino je zgradil v okolici kar nekaj hiš in gospodarskih poslopij, pri gradnji Medenove hiše v Begunjah pa je sklenil slabo pogodbo in grozil mu je bankrot, hišo in zemljišča je prepisal na ženo Antonijo.

Leta 1914 je bil Valentin vpoklican v vojsko, bil je ranjen, zbolel je in 13. avgusta 1916 pri 35 letih v vojaški bolnišnici na Dunaju končal svoje mlado življenje.

Zakonca Antonija in Valentin Perko sreče v zakonu nista imela. Rodila sta se jima štirje otroci, najprej 28. januarja 1908 dvojčici, ena je umrla pri porodu, druga, ki so jo krstili za Julijano, pa si ni ustvarila družine in je pri osemindvajsetih letih umrla za jetiko. Drugorojenec, oziroma tretjerojenec Franc, moj oče, se je rodil 4. junija 1910. Četrta po vrsti je bila spet deklica, za Terezijo so jo krstili, je privekala na dan 19. septembra 1912, pa je zaradi prehlada umrla stara le dobro leto dni 1. novembra 1913. Mojemu očetu, triletniku,  se je vtisnila v spomin kako lepa je bila sredi cvetja.

Vdova Antonija se je po nasvetih “dobrih” ljudi, kako boš sama uganjala dva najstnika, poročila s sosedom Francem Udovičem, Mrkuševim stricem, ki je živel na bratovem posestvu, bil je tesač, pa ljubitelj alkohola. Antonija je na moža prepisala celotno premoženje, dvanajstletni Franc in štirinajstletna Julijana, ki v notarskem zapisu sploh nista omenjena, sta dobila vse prej kot skrbnega očima, ki je prerad pogledal v kozarec. Za dvanajstletnega sina Franca, mojega očeta so se začeli hudi časi. Še mladoleten Franc, verjetno tudi malo svojeglav, se je bil prisiljen za nekaj časa preseliti kar k sosedom Dragarjevim, Slivice št. 7. Še pred petnajstim rojstnim dnevom se je moj oče osamosvojil in se zaposlil kot gozdni delavec pri Windischgraetzu v revirju Škocjan. Za Franca so se razmere uredile šele po smrti očima. Štacnar v svojem dnevniku zapiše: 7. 11. 1933. Umrl Merkušev Franc tesač, trpin. Stara mama Antonija je celotno premoženje prepisala na novega moža, baje zaradi predvojnih zapletov moža Valentina pri gradnji Medenove hiše v Begunjah, pa je bila to verjetno le tolažba, pred ne prav premišljeno in tudi malo posiljeno poroko. 16. julija 1926 se je Antoniji in Francu Udovič rodila hčerka Miroslava, moja teta, dobra duša, ki je končala meščansko šolo na Rakeku, po vojni pa obiskovala učiteljski tečaj in postala učiteljica.

Moji stari mami Antoniji življenje ni bilo postlano z rožicami, v enainosemdesetih letih življenja je šla skozi številne preizkušnje in veliko pretrpela. Na koncu pa je morala zadnje leto preživeti pri dobrih sosedih, saj nam je požar 24. novembra 1965 uničil hišo.

Kraj: Slivice
Datum: 1965
Avtor: Drago Praintz
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 27. 10. 2022
Oblika: kopija fotografije