1950 Rudolfovo – Kako smo delali zobotrebce

Včasih, ko smo bili še vsa družina doma, ko še ni bilo zaposlitve in so bile dolge in hude zime, smo bili cele dneve v hiši, smo se ukvarjali z obrezovanjem zobotrebcev. To je bila pravzaprav na podeželju domača obrt za celo družino. Leskovega lesa je bilo dovolj, časa tudi nekaj, zaslužka je pa le bilo.

Oče je šel v snegu dobro oblečen, noge ovite z »obezivkami« in gumijastih škornjih v bližnjo gmajno in narezal oziroma nasekal lepe dolge, ravne, srednje debele palice, ki so rasle v vsakem leskovem grmu. Vedno je imel s seboj žago na list, fovč in špago iz domače preje. Nasekal je palice, jih oklestil, povezal s špago in naložil na ramo. Pod kozolcem je palice razrezal na 7 cm dolge koleščke, otroci pa smo jih znosili v hišo, kjer smo jih obdelovali naprej. Najprej jih je nacepil na tanke ravne palčke, katere je znal samo on tako lepo nacepiti, da je bilo treba čim manj obrezovati. Imeli smo nalašč zato pripravljene nožke na majhnih ročajih z zakrivljenim rezilom, ki jih ata kar večkrat nabrusil na brusni kamen. To je bil na okroglo obdelan kamen, vgrajen v leseno stojalo z nekakšnim koritom z vodo. Pri strani je imel ročaj, da smo ta kamen vrtili ob njem pa je pritiskal nožek, da se je lepo ostro nabrusil. Potem je še malo pogladil z oslo in orodje je bilo pripravljeno. Sedeli smo ob vogalu mize in zobotrebec naslonili prav na rob, da smo lahko rezali. Ali pa smo imeli posebno stojalo, pritrjeno na mizo in obrezovali na tisti pripravi.

Tudi pozimi sta starša vstajala zgodaj, oče je šel v štalo futrat živino, mama pa je kuhala krompirjeve žgance in mimogrede nakrmila prašiče. Otroci smo morali biti do sedme ure odpravljeni, da smo skupaj zajtrkovali žgance z ocvirki, zraven je bila vedno bela kava iz doma praženega ječmena in malo proje ali pa divke. Včasih so bili tudi koruzni žganci s posnetim mlekom. Zgodilo se je tudi, da so bili krompirjevi žganci z na gosto sito presejano ovseno moko in pa pinjeno mleko, no to pa nam ni šlo posebno v slast. Mleko je bilo nekam zelenkaste barve, po njem pa plavali drobceni ovseni otrobi, prav bedno za videti. Takrat sem jaz ostala lačna. Ampak nobenega problema, bo pa južna bolj teknila, je rekla mama.

Torej, delo z zobotrebci se je lahko začelo, mizo je oče pomaknil do krušne peči, da smo bili na toplem, večji trije smo obrezovali, seveda vsak po svojih močeh, najmlajši pa se je igral z obrezki in pospravljal v peharček že obdelane zobotrebce. Stari ata je šel ponavadi v štalo še malo porihtat okoli živine, odvrgel še kakšne vile gnoja in štalo varno zaprl. Mama je sedela na krušni peči in zobotrebce vezala v butarice. Najprej jih je naštela 23, jih zvezala s tanko, nalašč zato pripravljeno vrvico, potem pa pod vrvico zataknila še 4 torej 27, da je bila butarica lepo kompaktna. Butarice so morale biti enako velike, zato so morali biti tudi zobotrebci enako obrezani. Ko smo jih naredili toliko, da je bilo teh drobcenih butaric za en velik nahrbtnik, je zadevo prevzel starejši brat, ki je bil takrat star morda 14 ali 15 let.

Pripraviti je bilo treba prevozno oziroma prenosno sredstvo, ki je bilo izključno v njegovi lasti in oskrbi. To so bile doma narejene smuči. S tem je bilo opravka za ne verjet. Skoraj vsakič, ko je mama kuhala hrano za prašiče, so se v svinskem kotlu kuhale tudi že na pol obdelane deske za smuči. Vedno jim je nekaj manjkalo, so bile premalo ali pa preveč ukrivljene, je bilo treba šponarje zamenjat ali kaj podobnega. Skratka, z njimi je bilo dela brez konca, da jih je usposobil za tako dolgo pot. Toplo se je oblekel, si navezal smučke, mama mu je pomagala oprtati nahrbtnik, mu dala doma pletene rokavice, kapo čez ušesa, dobre čevlje in je šel na pot. Najbližja trgovina je bila takrat Kmetijska zadruga na Rašči na Dolenjskem. Pot, bolje steza, je vodila čez Ravni, Zahrib, po strmem klancu in gozdu do reke Iške in na Dolenjsko do Raščice. Tam je bilo hitro vse urejeno in kar podvizati se je moral nazaj domov, da je prišel še za dne, kajti pozimi je kratek dan in se ni kazalo nič kaj dosti zamujati. Izkupiček je šel seveda v skupno blagajno, v posebej zato pripravljeno škatlico, spravljeno v nizkem kostelnu.

Zime še ni bilo konec in obrezovanje zobotrebcev se je nadaljevalo. Tokrat se je mama spomnila, da bi bilo lepo, če bi v »hišo«, kmečko sobo, na okna dali zavese. Velika noč se bliža, punčke rabijo do spomladi nove oblekice Kje bi dobili blago? Dolgo po vojni se tekstilnega blaga ni dobilo. So pa obstajale trgovine, ki so odkupovale razna zelišča, gobe, pa tudi zobotrebce in v zameno prodajale blago. Ena takih trgovin je bila v Begunjah pri Matičiču. Po dogovoru si je preskrbela določeno blago in ga skrbno spravljenega hranila, dokler ji nismo dobavili potrebnega materiala. Delo je steklo, ata je spet nasekal leskove palice, najbolje je bilo, da so bile sveže in so se palčke z lahkoto obrezovale. Vmes je podtaknil tudi kakšno palico od smrdolike, iz takih palčk so se zobotrebci zelo lepo obrezovali in bili lepe svetle barve, so pa smrdeli, tako da smo jih sušili na soncu in je malo ta močan vonj potegnilo ven. Tokrat jih nismo naložili v nahrbtnik, ampak smo jih dali v vrečke iz blaga in jih je mama odnesla v Begunje. Zato je kupila lepo belo rožnato blago za oblekice in pa kar 5 m blaga »tetra«. To je bilo namenjeno za plenice, belo, dvojno, pralno blago. Vmes je bilo tkano z nitkami, ki pa so se lepo potegnile ven. Tako smo dobili enojno blago, še enkrat tanjše in dvojno mero. Iz tega smo dali šivilji narediti kratke zavese za na okna. Je pa nastal problem. Med okni so bili obešeni »pildi« svete podobe v lepih okvirjih. Kar nekaj, ne vseh, jih je bilo treba odstraniti, kar pa očetu nikakor ni šlo v račun. Je rekel »kam smo prišli, pilde dol, pa cunje gor,« ampak mama ga je nekako diplomatsko pomirila, prišla je pomlad, ko smo bili več zunaj in je na pilde pozabil.

Prispevek je napisala: Ana Ivančič.

Slovarček:

• špaga: vrv
• kosteln: nizka omara za blago
• pildi: slike svetih podob v okvirjih
• šponarji: vezi za pripet smučke na noge
• obezivke: kos blaga namesto nogavic
• futrat: nahraniti

Kraj: Rudolfovo
Datum: okoli 1950
Avtor: Miloš Toni
Zbirka: Mari Jakopin
Fotografirano: 28. 6. 2023
Oblika: predmet