Skip to content

1962 Podcerkev – Vrtnarjevi hramčki

3. 11. 2015
tags:

19_333“Hramčki ali prašilčki za matice, Janez Gerl, Podcerkev 40, poleti 1962”, so besede ob sliki iz SEM, ki poznavalcu veliko povedo. Posnela ju je Pavla Štrukelj.

Meni največ povesta sliki na panjih: to sta panja Vrtnarjevega ata … Kar sapo mi je zaprlo, ko sem ju zagledala … Zgodba, stara skoraj šestdeset let.

Takrat smo stanovali v Podcerkvi na spodnjem robu vasi in vsak dan sem hodila v šolo: “Pe-ke- te, pe-ke-te ke čez Lopate” – ali pa naokoli čez vas in se v vsakem primeru tik pod vrhom hriba ustavila pri Vrtnarjevih, da bi poklicala sošolko Marijo, ki pa je nikoli ni bilo treba klicati, ker je bila skoraj vedno že pripravljena. Skupaj sva nadaljevali čez Ulako, pa po Mandrgah dol in proti Ložu, kjer je na samem stala Ljudska šola. Marija je bila vzorna učenka, zelo nadarjena in vedno urejena, jaz malo manj …

Živela je z mamo Ivanko, sestro Geli in starim očetom v posebni hiški s posebnim vrtom. Ata, kot so ga klicale Vrtnarjeve, je v tistih letih imel pravo in resnično vrtnarijo, edino daleč naokoli, z vrsto čudežnih toplih gred na zgornjem, najtoplejšem robu vrta. Pripovedovali so, da je bil pred vojno vrtnar pri gradu Snežnik, a nam otrokom tega ni bilo mar. Bilo je dovolj čudovito, da je poleg toplih gred in vodnjaka s suhozidom imel tudi čebelnjak in zajčnik, zdi se mi, da tudi sušilnico za sadje. Na vzhodni strani se je hiške držala nekakšna lesena veranda, v kateri je vedno nepopisno lepo dišalo, saj so se tam sušila semena, čebula, česen in zelišča … Spomladi so gospodinje iz vse doline hodile k Vrtnarju – nihče ga ni imenoval drugače – kupovat sadike, največkrat kapus in solato, tiste bolj optimistične tudi paradižnik, ki jim potem skoraj nikoli ni dozorel in pa mačehe za na grobove. Ob vhodu v vrt je bil vodnjak za kapnico, ki je bil obdan s kamni, preraščenimi s smiljko in ta je ob cvetenju omamno dišala. Na robu sončne kotanje, v kateri je bil vrt, pa je vsako leto cvetel temno rdeč rožlin; po domače smo tistim rožam rekli puaplni. Ob vzhodnem robu vrta je raslo nekaj mogočnih lip, nižje po pobočju in na zahodu pa sadno drevje … Zame je tisti vrt za vse življenje ostal nekakšna rajska podoba in nikoli nobeden se mi ni zdel več tako lep … Mogoče tudi zato, ker drugod ni bilo zajčnika, kjer bi čakala sivo in belo lisasta zajklja Marta, da bova prišli z Marijo in jo božali med ušesi. To ji je bilo tako všeč, da je kar otrpnila, zdelo se je, da je tudi dihati pozabila … no, potem je imela mladičke, ampak take smo imeli tudi doma. Pa tudi Marti potem ni bilo več za igro in božanje, celo napadalna je postala.

Da sta panja na sliki tako lepo poslikana, ni naključje: gotovo ju je poslikala Vrtnarjeva hči Ivanka; ona je to znala, zelo lepo pa je risala tudi Marija, tega se najbolj spomnim o njej. Ivanka je bila zelo izobražena in pravzaprav mi ni jasno, zakaj je živela v Podcerkvi, ko bi gotovo lahko dobila kakšno dobro službo … Po šoli sem skoraj vsak dan ostajala pri Mariji – raziskovali sva po vrtu in okoli živali, se motovilili Vrtnarjevemu atu pod nogami, ga spraševali vse mogoče, zašli kdaj tudi na Ulako, tako da sem velikokrat prišla domov šele pozno popoldne. Mama se je že navadila, da sem se najbrž zadržala pri Mariji. Naloge sem potem pisala pri luči …

Nekoč sva z Marijo stikali po zastekljeni verandi, kjer so se sušile rastline in Marija mi je s prstom pokazala na polico visoko pod stropom: “Vidiš tisti kovček? … V njem so stvari strica Milana.” “Kje pa je stric Milan?” “Ubili so ga,” je zašepetala Marija … Nikoli nisem slišala zanj. “Tudi moje strice so ubili,” sem enako zaupno povedala. Potem sva se igrali naprej … Takrat se mi je zdelo, da ima vsak učenec v razredu sorodnika, ki so ga – ko nas še ni bilo – ubili in da drugače skoraj ne more biti.

Nekega dne je k Vrtnarjevim prišel nenavaden mož z izrazitim obrazom in temnomodro baretko na glavi, enakim temnomodrim ogrinjalom in veliko mapo pod pazduho. Z Ivanko in očetom so se prisrčno pozdravili, posedli okoli mize in se zatopili v svoje pogovore, nas otroke pa poslali ven. Komaj sem še utegnila vprašati Marijo, kdo je ta nevsakdanji človek. “Lojze Perko, slikar!” je rekla. Vso pot do doma sem premišljevala o njem in ko je čez nekaj let imel razstavo v telovadnici TVD Partizan v Starem trgu, sem že vedela, da je to tisti mož, ki sem ga videla pri Vrtnarjevih in je zato gotovo najboljši slikar na svetu.

19_333-001

Panja sta skrbno poslikana. Na enem je pokrajina z mlinom ob strugi potoka, ki se zliva v jezero z lokvanji, na drugem jezero ali gorata morska obala z jadrnicami in čolnom, v katerem vesla moški v klobuku.

V veži nad kuhinjskimi vrati so pri Vrtnarjevih imeli tudi sliko sivih gora s planikami in modrim sviščem v ospredju. Česa tako lepega nisem nikoli videla in ko sem vprašala Marijo, kje so sliko dobili, je povedala, da jo je naslikala mami. Kaj takega!! Mami, ki slika! Vrtnarjevi so bili res nekaj posebnega.

Kraj: Podcerkev
Datum: 1.-15. 8. 1962
Avtor: Pavla Štrukelj
Zbirka: Slovenski etnografski muzej, Teren 19, F0000019/333
Skenirano: neznano (Slovenski etnografski muzej)
Oblika: skenirana datoteka

Advertisements

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: