1904 Postojna – Sestre usmiljenke v bolnici Postojna

Hčere krščanske ljubezni sv. Vincencija Pavelskega – sestre usmiljenke v bolnici v Postojni

Verjetno malokdo ve, da so sestre usmiljenke pomagale v postojnski bolnici 31 let. Prišle so leta 1904 in odšle leta 1935, ko so jih v času italijanske okupacije zamenjale italijanske sestre. Ustanove, kjer so sestre delale, so bile v glavnem državni zdravstveni zavodi, oziroma sestrske vzgojne ustanove v Postojni, Mariboru, Ljubljani, Begunjah, Ptuju, Celju, Brežicah, Vojniku, Slovenj Gradcu, Novem mestu, Grobljem, Kočevju, Idriji …

Družba hčera krščanske ljubezni je nastala v 17. stoletju v Franciji, a se je kmalu razširila preko njenih meja. Sv. Vincencij Pavelski in sv. Ludovika de Marillac sta jo ustanovila z namenom, da bi služila najbolj potrebnim in ubogim. Že leta 1852 je s. Leopoldina Jožefa Brandis, vizitatorica tedanje Graške province, pripeljala prve hčere krščanske ljubezni – usmiljenke iz Gradca v Ljubljano. Njihov zgled darovanja Bogu v služenju ubogim je skozi desetletja pritegnil v Družbo toliko slovenskih deklet, da je bila 5. aprila 1919 v Ljubljani ustanovljena samostojna Jugoslovanska provinca (1).

Podatke in slikovno gradivo nama je prijazno posredovala s. Cveta Jost iz Šentjakoba ob Savi (Provincialni arhiv HKL), zgodovinarka Alenka Čuk iz Notranjskega muzeja (Arhiv NMPo) ter nekdanji postojnski dekan Ervin Mozetič, ki nama je posodil Kroniko župnije v Postojni. Ker sva želela, da besedilo iz Provincialne kronike Jugoslovanske province Družbe hčera krščanske ljubezni med leti 1904 – 1935 čim bolj odseva duh časa, ga nisva preveč spreminjala.

Prihod sester usmiljenk v bolnico v Postojni

18. aprila 1904 so prišle v majhno Okrožno bolnico v Postojni tri sestre usmiljenke, in sicer Neža Moser kot prednica ter sestri Terezija Boštele in Regina Nosan. V mali hiši so sestre našle samo revščino: 15 praznih postelj brez slamnic in posteljnine, prostore pa prazne in brez pohištva. Polagoma so priskrbele vse potrebno. V njej je deloval dr. Ivan Eržen, okrožni zdravnik, za duhovno oskrbo bolnikov pa je skrbel postojnski kaplan. Dva meseca kasneje so hospitalizirali prva dva bolnika, ki pa sta čez dva dni že odšla, ker nista imela s čim plačati. Takih, ki niso mogli plačevati zdravljenja v bolnici, niso sprejemali, ker bolnica ni imela nobenih drugih dohodkov za delovanje, bogati pa so odhajali v večje bolnice, kjer je bila mogoča tudi operacija (2).

* Bolnica v Postojni; 60. leta 20. stoletja; arhiv NMPo

Leta 1905 so bili člani bolniškega osebja okrožni zdravnik dr. Ivan Eržen, upravitelj Fran Ukmar, tri sestre usmiljenke, strežnice, dekla in strežaj. Kljub majhnosti se je v bolnici zdravilo 94 bolnikov, kar je znašalo že 1175 oskrbovalnih dni.

V letih 1906 in 1907 je bolnica opravičila svoj obstoj, saj je uspešno izolirala 66 okuženih bolnikov s tifusom in na ta način preprečila epidemijo.

* Bolniška soba, okrožne bolnice v Postojni; Provincialni arhiv Hčera krščanske ljubezni (HKL)

Razširitev bolnice in pridobitev kapele

Leta 1908, ko se je izkazalo, da je bolnica za celotno zdravstveno okrožje premajhna, je načelnik zdravstvenega zastopstva Fran Arko dal sezidati velik prizidek s 45 posteljami, bolnica je dobila tudi vzorno urejeni operacijski sobi in vso potrebno bolnišnično opremo. Prizidek bolnice je bil končan 1908 in že konec leta je bila vložena prošnja za podelitev pravice javnosti. V začetku leta 1909 je bila kupljena potrebna oprema in instrumentarij in meseca aprila istega leta se je začelo z resnim delom v novi bolnici. Že prvo letno poročilo o delovanju bolnice je pokazalo, da se je število oskrbovanih bolnikov potrojilo. Na kompetentnih mestih so spoznali, da je zavod sposoben za delovanje, zato mu je bila leta 1910 dodeljena pravica javnosti (3).

Bolnica je za duhovno oskrbo bolnikov dobila lepo kapelo. 10. decembra 1908 jo je blagoslovil dekan Franc Gornik ob asistenci Andreja Ažmana, ki je nato vsak delovni dan maševal tako bolnikom kot sestram. Lični oltar je priskrbel zdravstveni zastopnik, vso drugo cerkveno opremo pa so podarili različni obrtniki. Izstopal je dekan Gornik, ki je kupil monštranco in daroval še 1.400 kron. S prispevki so kupili potrebno cerkveno opremo: keliha, dva ciborija, krasne plašče vseh cerkvenih barv in drugih za bogoslužje potrebnih stvari.

* Oltar v postojnski bolnici med obema vojnama; Provincialni arhiv Hčera krščanske ljubezni (HKL)

1. aprila 1909 se je v bolnici zaposlil odlični zdravnik dr. Emil Vašek, ki se je močno zavzel za njeno modernizacijo. Prizadeval si je za vrt, za dodatno število postelj, shramb, za pralnico in mrtvašnico. Hotel je tudi poseben paviljon za bolnike z nalezljivimi boleznimi, a ga ni dobil tako kot ne mrtvašnice zaradi inflacije med prvo svetovno vojno (4). In res, bolnikov je bilo vedno več, operacije so uspevale in ljudje so se začeli zanimati za bolnico. Bolnica z izredno lepo lego je bila sedaj praktično urejena. Večina bolnikov, ki so tam umrli, je prejela svete zakramente. Uprava je bila v rokah zdravstvenega sveta. Dr. Vašek je v poročilu o delovanju zapisal, da je v bolnici viden napredek in dodal, da v vsem zadošča sodobnim zahtevam. Število bolnikov se je povečalo na 328 in število oskrbovalnih dni na 5320. V bolnici so delovale štiri usmiljene sestre, zaposlene pri bolnikih, dve bolniški sestri, ena v kuhinji in druga v pralnici ter dve služkinji in en strežnik (5).

* Poročilo o bolnikih konec leta 1908 in leta 1909.; Provincialni arhiv Hčera krščanske ljubezni (HKL)

* Prvo poročilo o delovanju okrožne bolnice v Postojni; Provincialni arhiv Hčera krščanske ljubezni (HKL)

Zaradi uspešnega dela bolnice je 1910 število bolnikov raslo, še posebno potem, ko je bolnica dobila pravico do javnega delovanja. To je omogočilo zdravljenje tudi bolnikom, ki niso imeli denarja.

Pred bolnišnico je bil na novo urejeni vrt, ki je zadosti zakrival bolnike pred radovednimi pogledi jamskih izletnikov. Za bolnico je bilo majhno dvorišče z nekaj kostanji, pod katerimi so v poletnem času bolniki kaj radi počivali (6).

* Tretje letno poročilo obče javne bolnice v Postojni za leto 1911; arhiv NMPo.

Leta 1913 je bilo v bolnici 889 bolnikov s 13.277 oskrbovalnimi dnevi in s 410 opravljenimi operacijami.

Javna okrožna bolnica v Postojni je bila majhen zavod s 43 posteljami, od katerih jih je bilo 10 za nalezljive bolezni. Bolnica je imela rentgenski aparat, operacijsko sobo za nečiste operacije in aseptično operacijsko dvorano. Imela je pravico javnosti, sprejemala je bolnike vseh vrst in je služila celi Notranjski (7).

V začetku vojne 1914 je bil mobiliziran ravnatelj bolnice dr. Emil Vašek. Nadomeščal ga je starejši zdravnik. Operacije so prenehale, bolnikov je bilo vedno manj. Sestre so skoraj izgubile upanje, da bo bolnica obstala. Strežniki so odšli in sestram rekli, naj ostanejo, da bodo skrbele za red in snago. Kmalu so spet pripeljali hudo bolne. Po posredovanju postojnskega župana se je ravnatelj dr. Vašek 1915 vrnil in bolnica se je spet napolnila z bolniki. Toda prišlo je drugo trpljenje: pomanjkanje življenjskih potrebščin.

Dr. Vašek je po vojni poročal, da se v času njegovega desetletnega delovanja bolnica ni veselila naklonjenosti deželnega odbora v Ljubljani zaradi političnih vzrokov. Do mesta, ki je imelo na čelu liberalno stranko, niso bili prijazni vplivni klerikalni in državni krogi, vsled česar je trpel zavod, čeprav je služil vsemu prebivalstvu, zaradi česar so trpeli bolniki zlasti v vojnih letih. Druge bolnice s klerikalno upravo so bile finančno podpirane do 10 tisočakov, postojnski zavod ni nikoli dobil niti enega vinarja (8). Dolgoletni načelnik okrožnega zdravstvenega zastopstva v Postojni Fran Arko, deželni poslanec, zagnani javni delavec in zaveden Slovenec, ki je bil s postojnsko bolnišnico povezan večino svojega življenja, je finančne težave bolnice v letih 1917 do 1922 reševal z lastnimi prihodki. Leta 1917 je na primer prispeval 8.497 kron, leta 1922 pa 30.084 lir. Te dolgove je zdravstveno okrožje poravnalo šele njegovi vdovi. Po njegovi smrti (umrl je kot politični izgnanec leta 1923 na Vrhniki) so njegovi vdovi poslali tudi relief z moževim portretom, ki so ga želeli vzidati na bolnišničnem hodniku, vendar nova italijanska oblast tega ni dovolila (9).

estre niso imele ničesar, s čimer bi nahranile bolnike. Prosile so kmete, da so z bolnikom vred pripeljali tudi živež. In na ta način so v bolnici imeli vedno dovolj hrane. In nazadnje je prišla še ena, najtežja preizkušnja: sestre so bile popolnoma odrezane od predstojnikov.

* Sestra neguje bolnico; Provincialni arhiv Hčera krščanske ljubezni (HKL)

* Zahvala duhovščini, zdravniku in sestram usmiljenkam v postojnski bolnici za nego umrlega Alojzija Burgerja; Slovenec, 13. decembra 1917

Takoj po koncu vojne leta 1918 je bila bolnica prenapolnjena. Vojaki so morali ležati na tleh celo po bolniških sobah in na hodnikih. 40 jih je ležalo na slamnicah v šoli. Tudi tem v šoli so stregle sestre, ker je zanje skrbel isti zdravnik. Glede hrane jim ni ničesar manjkalo. Bolnica je dobila izredno veliko zalogo moke, riža, vina, mesa, medu, olja, sadja itd. Prevzela je tudi vso zalogo v vojaškem skladišču: perilo, blago, zdravila, vse, kar je bolnica potrebovala. Sestram je bilo s tem delo zelo olajšano. Med prvo svetovno vojno so v bolnici zdravili 240 bolnih in ranjenih vojakov, čeprav je pri Kazarjih stala vojaška bolnica.

Prihod Italijanov v Postojno

Po vojni 1920 se je bolnica v Postojni spet napolnila z bolniki. Celo prenapolnjena je bila. V gmotnem oziru je bila z vsem preskrbljena, ker je imela dovolj zaloge prav do leta 1920, ko so jo prevzeli Italijani.

* Razglednica panorame Postojne v času med obema vojnama.; foto J. Zirmann; Provincialni arhiv Hčera krščanske ljubezni (HKL)

S prihodom italijanskega zdravnika je število bolnikov začelo upadati. Bilo je malo upanja, da bo bolnica obstala, zato so jo spremenili v Vojaško bolnico. Sedaj je naenkrat prišlo 45 bolnikov. Sestre so se zanje zavzele, posebno ker so bili duhovno zelo nevedni. Mnogi niso znali narediti niti križa, še manj so vedeli o Bogu. Kaplanu in sestram se je posrečilo, da so jih 30 pripravili na prvo sv. obhajilo.

Ko so bolnico prišli pregledat italijanski fašisti in videli, da so same Slovenke, so zahtevali, da morajo bolnico zapustiti. Sestre so pa kar ostale. Po treh tednih je prišla druga komisija, ki je pregledala vso bolnico. Z delom slovenskih sester je bila tako zadovoljna, da je naročila zdravniku, da morajo ostati, le dve naj še prideta, ki znata dobro italijansko.

* Prevez; Provincialni arhiv Hčera krščanske ljubezni (HKL)

Ko so bolni vojaki odšli v tržaško Vojaško bolnico, je število bolnikov spet padlo na 4 do 5. Vse je kazalo, da bodo bolnico zaprli in sestre odšle, toda po božjem načrtu ta čas še ni prišel. Časnik Jutro je 1. marca 1923 v članku z naslovom Zdravstvene razmere v Postojni poročal: Javna bolnica v Postojni, ki je bila vsled razmer precej zapuščena, bo v kratkem zopet postavljena v prejšnje stanje in se bo občinstvo v slučaju bolezni lahko poslužilo domače bolnice. Postojna ima sedaj zopet zdravnike, ki razumejo slovenski. Želeti pa je, da se nastavi v bolnici tudi zdravnik, ki bo strokovnjak v vseh boleznih in ki bo razumel bolnike obeh narodnosti. Zdravstveno okrožje, ki obstoji iz občin Postojna, Bukovje, Košana, Šmihel, Št. Peter in Slavina, je izvolilo nov odbor. Za načelnika je bil izvoljen Josip Dovgan, za namestnika pa Fran Kutin, oba iz Postojne. Dnevna oskrba v postojnski bolnici znaša sedaj 16 lir.

V bolnici je leta 1927 število bolnikov naraslo. Predstojnica sestra Anunciata Zadrò, ki je tega leta prišla v zavod, je pisala predstojnikom, da bi poslali še eno sestro, ki bi dobro obvladala italijanski jezik.

* Sestra umiva stekleni del vrat. Provincialni arhiv Hčera krščanske ljubezni (HKL)

Obnovitev bolnice

Leta 1934 so bolnico temeljito obnovili. Prvo nadstropje je bilo razdeljeno na dva dela s hodnikom, ki je potekal čez celotno dolžino stavbe in je vodil v naslednje prostore: sprejemno sobo, jedilnico in spalnico sester usmiljenk, molilnico, bolniško sobo in kopalnico za ‘boljše’ bolnike, operacijsko sobo s kabinetoma za kirurške inštrumente in aparat za sterilizacijo, tri bolniške sobe in dve stranišči. Na tla celotne stavbe je bil položen teraco tlak, le v treh sobah v prvem nadstropju (sprejemnica, molilnica in spalnica usmiljenih sester) so bila tla obložena z lesenimi deščicami.

* Sestri usmiljenki pred današnjim Notranjskim muzejem Postojna; razglednica odposlana ok. leta 1937; Provincialni arhiv Hčera krščanske ljubezni (HKL)

Sestra Anunciata Zadrò je predstojnikom pisala o slavju, ki so ga imeli v obnovljeni bolnici. 12. novembra 1934 si je bolnico ogledala asistentinja Turinske province. 20. novembra 1934 je zavod v Postojni pripadel Turinski provinci, ki je 29. novembra poslala v postojnsko bolnico diplomirano bolničarko sestro Agnes Croci.

Odhod sester

7. junija 1935 je asistentinja Turinske province v bolnico pripeljala dve sestri Italijanki, ki sta zamenjali slovenske sestre. Popoldne istega dne so slovenske sestre Elizabeta Sešol, Pacijencija Palčič in Veridijana Rakar zapustile Postojno. Sestra Anunciata Zadrò je ostala v Postojni in se priključila Turinski provinci. S tem je bilo delovanje slovenskih usmiljenk v Postojni končano.

Preganjane

Po letu 1945 se je v Sloveniji za sestre usmiljenke začelo težko obdobje; mnoge so bile poklicane na zaslišanje, ki se je končalo s sporočilom, naj odidejo, ker da niso več potrebne. Do marca 1948 je bilo odpuščenih več sto sester. Po podatkih Provincialnega arhiva usmiljenk v Ljubljani je bilo 8. marca 1948 z odlokom tedanje oblasti na hitro odstranjenih iz slovenskih bolnišnic in socialnih ustanov okoli 700 usmiljenk, ker niso hotele pretrgati vezi s svojo Družbo in se preobleči. Po odpustu iz bolnišnic in vzgojnih ustanov so šle nekatere sestre začasno k domačim, nekatere pa že takoj v Beograd in v druge jugoslovanske republike, kjer so jih lepo sprejeli. Za razliko od slovenske oblasti, ki se je s svojim brezumnim dejanjem odpovedala v tistem času prepotrebni medicinski pomoči in to v isti državi.

* Sestram so oblasti namenile novo domovanje – razpadajoči grad na Raki pri Krškem. Čeprav v nemogočih pogojih si tam ustvarijo nov dom, okoli leta 1948.

Marjanca Lowko, rojena Šeber iz Postojne se spominja, da je njena mama leta 1947 hudo zbolela. Za pomoč pri negi so zaprosili Družbo sester usmiljenk, ki je v Postojno napotila s. Leonido Ahlin. Sestra je šest mesecev požrtvovalno skrbela za mamo, vse do usodnega 8. marca 1948. Ker so Šeberjevi zelo cenili njeno pomoč, so ji omogočili vrnitev v Ljubljano v civilni obleki. To pa je pomenilo, da so v vrsti celo noč čakali, da so na »karte« dobili blago za obleko.

Viri
– Pričevanje Marjance Lowko Šeber, Postojna, 2019.

Literatura

(1) Vončina, D., 2016. Sestra Hermina Justina Pacek – prva fotografinja med sestrami usmiljenkami. Stična: Muzej krščanstva na Slovenskem

(2) (5) – Andrej Ažman, Postojnska župnijska kronika, tipkopis (Župnijski arhiv Postojna)

(3) Vašek, E., 1912. Obča javna bolnišnica cesarja Franca Jožefa I. v Postojni na Kranjskem. Liječnički vjesnik, 34 (5), str. 265–269

(4) (9) Kolenc, D., 2017. Nastajanje stare bolnišnice. Dostopno na: https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/nastajanje-stare-bolnisnice/ (obiskano 5. 9. 2021)

(6) (7) (8) Vašek, E., 1920. Poročilo o delovanju okrožne javne bolnice v Postojni v vojnih letih 1914–1918. Liječnički vjesnik, 42 (11), str. 564–573

Prispevek sta napisala: Dejan Vončina, Nadja Adam, julij 2023