1935 Podcerkev – Fantje z velni
Nekoč pred vojno, denimo okoli leta 1935, je na leseno steno fotograf Franc Truden obesil poslikano platno in predenj skrbno stoje in sede razvrstil neznane fante v nedeljskih oblekah, s šopki na prsih – skrajna dva z belima, ostale tri z – najbrž- rdečimi. Tista dva na straneh sta v temnih, diskretno črtastih oblekah, trije v sredini v svetlejših, morda sivih špricanih. In kar je še posebej presenetljivo: vsi imajo enake frizure.
Priložnost je morala biti slovesna, o tem ne priča le fotografova oprema, ampak tudi obleka in urejenost fantov, ki so dali nase nedeljske obleke, si pripeli šopke in zavezali kravate. Za rekrute so premalo opankljani, tudi starejši so videti. Spominjajo na danske fante, ki so se podajali na delo v Francijo – prav tako lepo oblečeni in okrašeni z nageljni.
Kdo so bili in kakšna je bila tokrat prilika, najbrž ne bomo izvedeli. Nekatere obrazne poteze me spominjajo na kakega znanca, ampak ne bom niti poskušala ugibati. Lahko jih le občudujem kako so lepi, mladi, resni, postavni, ofrtni … Z zloščenimi visokimi škornji in pumparicami izstopa tisti desno spredaj, zavihke na suknjiču pa ima zašiljene le prvi levo. Zdi se, da je v pumparicah tudi tisti zadaj v sredini. Ostali imajo ravne dolge hlače z zavihanimi robovi.
Najbolj me zanima, kdo jih je sfriziral, kajti kar ne verjamem, da so se sami. So njihovi velni narejeni z vročimi kleščami ali s trajno ondulacijo? Ali so morda naravni … Tako vsi enaki!?
Ob teh nakodranih fantih se spominjam moških frizur, ki so se zvrstile, odkar sem na svetu. Moja teta je občudovala visoko pobrite moške vratove in gladko polizan sprednji del po vzoru Rudolfa Valentina in drugih igralcev nemega filma. Mami so bili všeč velni kot jih imajo ti fantje na sliki. “Nekateri so si dali celo trajno!” je rekla. Ameriški izseljenci so pošiljali fotografije svojih sinov, postriženih na krtačko, domači fantje pa so bili radi počesani gladko nazaj ali na prečko ob strani, kar so si želeli čim prej doseči tudi odraščajoči fantiči, ki so jih očetje dotlej najraje strigli na balin. Okoli leta 1955 pa so izbruhnile čim bolj mastne in visoke čufe, kakršno je nekaj časa nosil tudi Elvis Presley. Ko so se pojavili Beatli, so okoli leta 1963 razburjali duhove prvi in vedno bolj množični, nato že kar obvezni dolgolasci tudi pri nas, po možnosti v kombinaciji s košatimi brki in zalizci a la Mišo Kovač. Tanke brčice po vzoru Clarka Gabla so bile že davno iz mode, prav tako one druge, pokončne kot pri Chaplinovem potepuhu. Mladi moški so postajali vse bolj skuštrani in dolgolasi in tudi Yul Brynner jih ni prepričal k posnemanju s svojo plešo. V zrelih letih so potem dolgolasci svoje lasovje povezali v čope, pa je bilo spet nekaj posebnega. Nekje v devetdesetih so se pojavili mladci z raznobarvnimi irokezami in s petardo počesanimi ali umetelno zabritimi in tetoviranimi oglavji … Nekaj časa je bilo tudi za moške moderno imeti po glavi blond ali rdeče lase ali vsaj svetle pramene in nekje v osemdesetih tudi (spet) trajno, ne več tisto afro-hipijevsko iz sedemdesetih, ampak čisto resno – tudi znani mariborski komik jo je imel, videla sem ga v živo. Končno se je v obdobju japijev med tistimi z redkimi lasmi množično uveljavil brezlasi Kojak – zelo možato, praktično in snažno … vse do sedanjih petelinčkov, ko so kratko postriženi lasje začesani navzgor kot kakšna mini irokeza … O pobarvanih moških laseh: eni so se morda barvali kričeče zato, da bi pritegnili pozornost in poudarili svoj pogum, drugi ves čas temno in čim bolj naravno zato, da bi malo pogoljufali in prikrili staranje in sivino v laseh, kar se sicer bolj pripisuje ženskam … Ne govorite mi, da moški niso nečimrni.
Slovarček:
- ofrten: praznično napravljen, čeden
- velni: kodri
- čufa: valovit čop las nad čelom
- opankljan: ovešen s (papirnatimi ) trakovi (pankeljci); okrašen
- špricano (blago): blago z meliranim vzorcem
Viri:
- Miloš Toni, Cerknica, julij 2023, pisno
Kraj: ni znan, precej verjetno Podcerkev
Datum: okoli 1935
Avtor: Franc Truden
Zbirka: Janko Štritof
Skenirano: 10. 7. 2012
Oblika: steklena plošča 15×10
Pa vendar niso čisto vsi neznani: v prispevku 1937 Podcerkev – Družba je plavolasec , ki sedi prvi levo poimenovan kot Tone Kotnik, Andretov, medtem ko je fant zadaj v sredini precej podoben tistemu, ki je v navedenem prispevku imenovan Franjo z Bača. Tudi ta slika je najbrž posneta leta 1937.
Nisem si mislila, da so se tudi fantje kodrali. Res imajo lepe “velne”.