1940 Podcerkev – Zofija, Elka in Pepca, tri dekleta iz Podcerkve

Sliko treh podcerkavskih mladenk je nekoč poleti posnel Franc Truden. Dekleta so v prazničnih poletnih oblekah, s skrbno urejenimi frizurami, z ogrlicami okoli vratu in belih nogavičkah v šulnčkih s paščkom ali brez. Kraj posnetka je skoraj gotovo v Podcerkvi, verjetno nekje v bližini stare Hlepinove hiše, mogoče na vrtu na pobočju Ulake, nikakor pa ne v kotanji nasproti nove hiše, kjer je skupine skoraj brez izjeme Truden fotografiral po letu 1954.

Bile so vrstnice in sovaščanke. Za fotografiranje so se zelo uredile. Lepe so, zdrave, postavne, močne – kako mišičaste roke imajo! Za dekor imata dve na krilu sveže vejice nekega grma ali drevesa, le srednja drži v pesti nekaj čisto majhnega.

Na tej sliki prepoznam desno dekle iz prispevka 1938 Podcerkev – Družba na motorju in okoli njega, kot Pepco Truden, fotografovo sestro, kar potrjuje tudi napis na hrbtni strani slike, ki našteva dekleta od desne proti levi.

O Samprtovi Zofiji sem v otroštvu slišala govoriti kot o občudovani, lepi, postavni, podjetni in energični ženski, nisem pa je poznala. Po vojni je delala kot natakarica v pudobskem Hotelu, sestavnem delu takratnega Gostinstva Loška dolina in tam tudi stanovala, potem pa se je poročila in odšla iz Doline v Ljubljano. Na sliki je še zelo mlada, čez desetletja pa se je izkazalo, da je babica moje sodelavke …

Dekle v sredini je Valkova Elka, ki je bila mamina sestrična, po poklicu pa šivilja in to zelo dobra. Med drugim je znala šivati tudi igrače in tako je nekoč meni za Miklavža iz starih rjavih hlač sešila kar solidno velikega medveda, ki je bil nagačen z žaganjem. Kakšno veselje, kakšno razkošje! Medveda je prinesel Miklavž, ampak ker sem že takrat vlekla na ušesa vsako besedo, sem iz pogovorov med mamami izvedela, da je mojega Medveda (tako mu je bilo ime) za Miklavža sešila Elka. Veliko sem se igrala z njim, in ko je preplezano blago začelo puščati žaganje po hiši, ga je mama nekaj časa krpala, potem pa je, “ker sem bila že velika”, nekam izginil, jaz pa sem jokala za njim. (“Duonda stara, sram te bodi!”) Imela sem tudi živordečega zajca, prav tako iz blaga in nagačenega z žaganjem, a ne vem, ali je tudi tistega izdelala šivilja Elka. Ni mi bil tako pri srcu, ker je imel konkurenco v živih zajcih … Elka je izdelala tudi moj prvi (še predšolski) predpasnik, ki se ga živo spomnim: glavni del je bil iz ostanka sive podloge za plašče, naramnice, žepi in naborki pa iz drobno rožnatega modrega kambrika. Prava umetnina. Tudi tisti za v prvi razred je bil njeno delo: modro vzorčasto blago, naramnice z ginerami … Vsak dan takoj po pouku ga je bilo treba sleči in položiti na posteljo, da je zdržal kolikor toliko čist do konca tedna … Marljiva Elka je šivala veliko tudi ponoči, saj je podnevi skrbela za otroke, gospodinjstvo in vrt.

Tisti čas sta bila šivilja Elka in krojač Knausov ata soseda, Podcerkev pa je imela dobro pokrite potrebe po tovrstnih dejavnostih. Samo blaga je bilo bolj malo naprodaj in tudi denarja zanj, pa sta zato več krpala in predelovala stare reči, enako kot nekatere vaščanke, ki so se lotevale šivanja za svoje potrebe. Ne vem kdaj je nehal šivati in kdaj je umrl krojač Florijan pri Grabnarjevih, vem pa, da je njegov precej starinski šivalni stroj potem kupil moj oče in mama se je navdušeno lotila dela, vendar so ji veselje grenile pogoste okvare stroja. Za strokovne zagate pa je bila vedno pri roki sestrična Elka s te slike.

Pepcina življenjska pot pa je bila kratka. Slika je morala biti posneta pred vojno, mogoče okoli 1940 ali prej, vsekakor pa pred letom 1942, ko Hlepinove Pepce, fotografove sestre, ni bilo več, ker so jo ubili Italijani … Kaj je naredilo, reklo, mislilo, to dekle, da je bilo okupatorju nevarno in jo bilo treba ustreliti? Ali je le naključno padlo v klešče smrti kot posledice genocidnega načrta fašističnih generalov?…

… Kakšen pa je bil tisti skoraj gotovo nedeljski ali praznični poletni dan s fotografije, ko so tri dekleta zjutraj odprle oči z mislijo, da danes ne bo treba na polje, da je danes drugačen red? Skočile so iz postelj, se umile z mrzlo vodo, nataknile sveže perilo in čez praznične obleke. Pred ogledali so si uredile lase in morda je iz kota nanje godrnjal zlovoljen ded: “Baba – napuh!! Se ti bo hudič prikazal, če se boš predolgo zijala!” Ali mogoče: “Bo špegel počil od samega ogledovanja!” Ali posmehljivo:” Al’ si lepa – ko žabji pildek narobe!” Morda z malo zlobe: “Za katerega se pa tako špičiš??!” … Ženske je treba krotiti na vsakem koraku, so verjeli … a te se niso dale kar tako ugnati. Pograbile so robček, patrnašt in molitvenik in skupaj pohitele do farne cerkve onkraj hriba, kjer so se pri jutranji maši naužile vzvišenih besed, bleščečih podob in vonja po kadilu, morda tudi kakega skrivnega vročega pogleda izpod čela z moške, to je fantovske strani. Potem so hitele domov pomagat pri kuhi, pospravit po kosilu in že so se dobile na vrtu, vogalu hiše ali vaški cesti: “Se gremo slikat k Hlepinu!” Še enkrat so preverile obleko, obrisale prah s čeveljcev, popravile velne oziroma lokne, jih pripele s pripenci – in šle.

Fotografiranje je bilo magično početje, skrivnosten obred z dolgimi pripravami, razpostavljanjem in nameščanjem – in končno škloc! Sprostile so se in med potjo na vas mrzlično šepetale in ugibale: “Bog ve kakšne bodo te slike ?? Da le ne bi bile kaj pokvarjene! Menda ja nisem zamižala, ko je pritisnil!… Komaj čakam!” je mislila vsaka od njih. Ko so tako počasi stopale po vaški poti, so jim od Grabnarja sem vzklikali fantje, ki so postavali v gruči ali morda balinali. Počasi so se približale in se smejale šalam in pripombam, ki so jih trosili fantje. Oko se je za hip ujelo z očesom, kakor skrivni znak, druge oči so se nasmejane sprehodile po mladem obličju dekleta, ki se je na pomežik sramežljivo zahihitalo v pest in obrnilo stran, pa kmalu spet nazaj … druga je jezično odgovorila na zbadljivko … Morda sta se dva ali trije fantje ojunačili s pesmijo, morda je odjeknil vrisk, morda so pod orehom zapeli skupaj. Morda se je na gostilniškem vrtu oglasila harmonika in so se pari zavrteli v poskočni polki … Ko je padel mrak, pa so morala dekleta domov, pomagat k živalim ali večerji, potem pa kmalu spat – jutri bo navaden delavnik in hecov je za ta teden konec … ali tudi ne. Je pri kateri na oknu v kamri zadišal rožmarin ali nagelj?

Zdaj so se ta dekleta prikazala na sliki kot iz nekega drugega sveta: majhnega, svetlega, tihega, predvidljivega in umirjenega, kjer je vsak zvok nekaj pomenil, imel svoj začetek in konec … vmes pa je bila tišina, ne pa hrumenje brez smisla in konca; bil je svet, ki mu ni vladalo brezglavo norenje v neznano. Skromen, celo reven je bil, a se je zdelo, da ima nekak red, da je tu in tam kaj mogoče prevideti. Čeprav bi Simon Gregorčič, sedeč tam gori nekje nad oblaki, morda tudi vsaki izmed teh deklet zapel kakor svoji Soči:

Pa oh, siroti tebi žuga
vihar grozán, vihar strašán;
prihrumel z gorkega bo juga,
divjal čez plodno bo ravan,
ki tvoja jo napaja struga –
gorjé, da daleč ni ta dan!

Po vojni se ne bi mogle več takole fotografirati, trenutek, ki ga je ohranila slika, se ne more nikoli več ponoviti.

Slovarček:

• ginera: naborek
• šulnčki: nizki lahki ženski čevlji, šolni
• duonda: deklina
• patrnašt: molek
• velni: kodri
• lokni: kodri, valovi
• pripenec: sponka

Kraj: Podcerkev
Datum: okoli 1940
Avtor: Franc Truden
Zbirka: Janko Štritof
Skenirano: 6. 7. 2012
Oblika: fotografija