1942 Lož – Lokacija spomenika (1) – Požig hiše

Obnovljen je spomenik Borcem v Ložu. Spomenik simbolizira upor proti italijanski okupaciji. Prispevek prebivalcev Loške doline in Babnega polja k uporu in osvoboditvi je bil velik.

Spomenik je bil resnično zanemarjen, »utrujen« bi lahko rekli. Utrujen, ne v smislu idej upora proti okupatorjem, ampak fizično: črke so zbledele, okolica spomenika ni bila negovana. Potreboval je osvežitev.

Spomenik Borcem v Ložu je delo priznanega kiparja Borisa Kalina in arhitekta Vinka Glanza. Navedimo le izbor njunih del. Boris Kalin je avtor spomenika talcem v Gramozni jami, kipa Primoža Trubarja, Tita in kipov znanih slovenskih slavistov, ki stojijo pred Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani. Vinko Glanz pa je arhitekt stavbe Državnega zbora, avtor spomeniškega kompleksa v Gramozni jami. Spomenik Borcem v Ložu torej nima zgolj simbolne vrednosti, ampak tudi umetniško.

Spomenik seveda ima svoje zgodovinsko ozadje. Kot je znano, se je v Ložu 19. oktobra 1941 zgodil eden izmed prvih partizanskih napadov na italijanske okupatorje. Revanš italijanskih okupacijskih sil je bil strašen. Konec julija l. 1942 so požgali skoraj vsa naselja v Loški dolini in na Babnem polju. Požigi vasi so bili načrtovani. Sredi poletja so bili seniki polni sena, v vročini je hitro zagorelo.

Ker so italijanski okupatorji bili napadeni v Ložu, so se, logično, najbolj znesli nad Ložem. Okupator je želel simbolično pokazati svojo moč in zastrašiti prebivalstvo, zato je Lož utrpel največja uničenja.

Že takoj po partizanskem napadu oktobra 1941 so se v hišo naše družine, po domače se reče pri Špelinovih, na osrednjem trgu v Ložu, naselili italijanski okupatorji. Verjetno skupno življenje z okupatorji v hiši ni moglo biti prijetno. Ko pa so julija 1942 požgali Lož, so, med drugimi, požgali tudi hišo Špelinovih.

Pred požigom so domači lahko odnesli nekaj vrednejših reči, kose pohištva, knjige, pisma, fotografije, kuhinjski pribor, dva svečnika, tudi ena stara oljenka ipd.

Na mestu, kjer je stala požgana hiša, je bil po drugi svetovni vojni, l. 1951 postavljen spomenik Borcem NOB. Že nekaj časa sem se spraševal, zakaj spomenik stoji prav na mestu, kjer je prej stala »naša« hiša: v centru naselja Lož (nekdaj mesta, ki je dobilo mestne pravice že l. 1477). Kako je prišlo do tega? Letos poleti pa sem nekoliko bolj brskal po dokumentih, pismih, fotografijah in odkril zgodbo lokacije spomenika.

Ob razkrivanju zgodbe lokacije spomenika sem se moral vživeti v tedanje življenje mojega starega očeta Milana Laha Špelina in njegove žene Alojzije – Luize (prihajala je iz Vipave oziroma Gorice, ki je pred 2. svetovno vojno bila italijanska). Ob požigu, konec julija l. 1942, je Milan Lah bil star 62, njegova žena 60. Zažgali so jima veliko družinsko hišo, v kateri sta oziroma so – v hiši so pred 2. svetovno vojno živeli njuni trije otroci, brat Rudolf in starša Gregor Lah in Frančiška Meden – udobno živeli več desetletij.

Prejšnje življenje se jima je podrlo. Hiše in doma Špelinovih ni bilo več, usoda njunih treh sinov je bila povsem negotova: eden je odšel v partizane neznano kam, drugi v koncentracijsko taborišče na Rab, tretji je bil interniran v Nemčiji. Med 2. vojno so trpeli kakor številni drugi v Loški dolini in Babnem Polju; tisti, ki so utrpeli izgube bližnjih, pa še bistveno bistveno bolj.

Kraj: Lož
Datum: 1942
Avtor: neznan
Zbirka: Marko Lah
Skenirano: 19. 9. 2023
Oblika: 5 fotografij