1967 Rakek – Svečke za novoletno jelko

Kelti in Rimljani so z jabolki in svečami krasili hraste v zahvalo bogovom za dobro letino.Ni znano, kdo se je prvi odločil okrasiti drevesce za božič. Navado naj bi uvedel Martin Luther. Kot prvi je posekal zimzeleno drevesce in ga v hiši okrasil s svečami. Navada se je razširila po vseh nemških deželah, tudi pri nas. V Sloveniji, v Ljubljani, naj bi prvo smrečico postavil nemški pivovar Peter Luelsdorf. Sledili so mu meščani.Na podeželju se je običaj razširil šele pred prvo svetovno vojno.Smrečico smo lepo okrasili. V veliki kartonasti škatli smo imeli spravljene steklene okraske, ki smo jim rekli bunkice, držala za svečke in – bombone. Slednji so bili zaviti v bel papir s franžicami in oviti s svetlečim se papirjem v vseh barvah: rdeči, rumeni, zeleni, modri. Bili so podolgovate oblike in narejeni iz sladkorja in vode, a kljub temu tako neznansko dobri, da ni za povedat. Niso bili namenjeni sladkanju, temveč okraševanju jelke. Uporabljali smo jih iz leta v leto. In vsako leto jih je bilo manj. Še dobro, da imam še vse zobe.

Svečice je izdelovala Ilirija iz Ljubljane pa tudi podjetje Kamnik iz Kamnika.

Smrečico se je ukradlo v gozdu. Prodajali jih tedaj še niso, ne živih, ne plastičnih. Vsak se je moral znajti sam.

Nekega decembra je šel sosed s sekirico zvečer v gozd. Zvečer zato, da ga ne bi logar videl. Ugledal je smreko, ki je bila ravno pravšnje velikosti in lepe oblike. Napotil se je proti njej. Naenkrat pa je zagledal, da se spodnje veje hitro premikajo. Malo se je ustrašil, fejst pa ne, ker je imel sekirco. Vedel je, da medved ni, bi ga videl. Ena manjša žival mora biti – lisica ali jazbec ali morda celo zajec. Ko je prišel dovolj blizu, da je v soju mesečin videl, kaj povzroča miganje vej, je pod smreko zagledal belo, pardon, rit, ki se je hitro dvigala in spuščala. Takoj mu je bilo vse jasno. Pa tudi akterja je spoznal, oba. Ker je bil na prepovedanem delu, ju ni hotel motiti in se je odpravil v drugo smer.

Podobnim neprilikam in strahu pred kaznijo, ki bi jo napisal logar, se je mama izognila tako, da je namesto smrečice postavila manjši bor. Posekala ga je v svoji gmajni. Zaradi bora ni nihče sitnaril.

Nekoč pred prazniki sem obiskala prijateljico. Na mizi je imela zanimiv aranžma – keramično posodico z mivko, v kateri so bile zataknjene svečice. Takoj se mi je milo storilo. Spomini so privreli na plan.

– Kje si pa dobila te sveče?

– Tetino hišo sem pospravljala in sem jih našla dvajset škatel. (Včasih ni bilo vsega na pretek. Kadar je bilo, smo si naredili zaloge za hude čase.)

– Daj mi eno!

– Ma ti dam celo škatlo.

Ni treba, samo eno mi daj.

Kljub vsemu sem dobila celo škatlo, ki je na sliki. Doma sem vse premetala trikrat, da bi našla »svečnike«. Kot že toliko drugih stvari je tudi te, skupaj z bunkicami in bomboni, vzela megla. Sem pa našla jaslice z leseno štalco in keramičnimi figuricami. Stojala za svečice mi je potem posodila ta ista prijateljica.

Svečke smo prižgali dvakrat: za božič in na Silvestra pa še to le za kratek čas. Pogasili smo luči. Prijetno svetlobo je dajal le ogenj v peči. Jaz sem se vsa vzhičena čudila prelestni lepoti drevesca, ata in mama pa sta držala požarno stražo.

Včasih smo navesili še prskalice. Menda se jim po slovensko reče kresničke. Ko so svoje odprskale in smo pogasili svečke, smo še nekaj čas budno opazovali drevesce, če se kje kaj smodi. Niso bili redki slučaji, ko se je jelka vnela.

Ko so v začetku 19. stoletja svečke zamenjale električne girlande, so vlogo povzročitelja požarov prevzeli adventni venčki.

Tako kot bomboni so tudi svečke vseh barv. Prodajali so jih v škatlah po šest ali dvajset kosov. Tudi držala so različnih oblik.