1946 Velike Bloke – Žensko poljedelsko orodje

Letnico 1946 sem v naslovu izbral, ker sta se tega leta poročila moja starša Ivana-Mihova iz Topola in Lojze-Matevžev iz Velikih Blok. Vselila sta se v nedokončano hišo, ki jo je oče – krojač, še pred II. svetovno vojno kupil od gostilničarke iz Cerknice Katarine Arich. Ta je hišo v Velikih Blokah gradila v času gradnje bloških vojašnic, namenjena je bila za manjši gostinski lokal. Katarina je bila sudetska Nemka in je z navdušenjem pozdravila Hitlerjevo priključitev Sudetov nacističnemu Reichu v l. 1938. Hišo je nemudoma prodala in se preselila v predvideno novo cvetočo domovino. Kako se je končala njena zgodba, naš oče ni nikoli izvedel. Naša mama je ob poroki pripeljala s seboj doto – pohištvo za spalnico in kuhinjo ter svoje kmečko orodje: motiko, srp in pralco.

Za doto je dobila tudi dve manjši gozdni parceli na Bloščku in dve večji njivi v Topolu. Obe je morala prodati, da je lahko kupila eno njivo v Velikih Blokah. Topol je bil med vojno dvakrat požgan, veliko domačij je bilo porušenih, moških skoraj ni bilo, zemlja se je težko prodala. V Velikih Blokah je bilo nekoliko bolje in to se je poznalo na ceni zemlje. Važno je bilo, da je imela svojo gredo in njivo. Kmalu sta z očetom dokupila nekaj parcel in postavila majhen skedenj. V njem sta oplankala provizoričen hlev s pregrajo, ter si omislila kravo in prašiča. Domače mleko in koline okoli božiča, to je bilo bogastvo za mlado družino. Tako je hitro prišlo v veljavo tudi mamino orodje in njena pregovorna zagnanost za delo po njivah.

Pralca ali plevnica je majhno staro kmečko orodje, s katerim so ženske plele po njivah. Največkrat osat po mladem žitu, mlado peso, repo ali korenje. Z njo so plele tudi fižol, kumare, peteršilj in druge rastline v gredah. Pleti je bilo treba kleče in previdno, da so se posevki prav razredčili in se je odstranil ves plevel. Za to delo so se tudi ženske lahko oblekle kakšne stare moške hlače, saj svojih tako ali tako niso imele.

Pri nas smo v mojih otroških letih enkrat imeli celo veliko Strmo njivo pese za prašiče. Plevela je bilo toliko, da se mlade pese skoraj ni videlo ven. Mimoidoči so mami svetovali: “Pokosite vse skupaj, s tega ne bo nič!” Nismo se dali. Mama je plela naprej kleče s pralco, zadaj sva midva s sestro odnašala plevel v jamelč na rob njive. Trajalo je kakšen teden in uspelo nam je. Jeseni je bila pesa kot štruce, pujsa sta pa tudi lepo naredila. Pralce danes skoraj ne vidimo več na njivah ali v gredi.

Orodje, brez katerega pa kljub vsestranskemu napredku tudi pri današnjih vrtičkarjih ne gre, je motika. Vse poljedelske kulture, ki jih imenujemo okopavine, jo potrebujejo. Lahko so stare, kot naša, ali novejše vseh velikosti in oblik. Motikam je bila nekoč posvečena vsa skrb. Čez zimo so se preverili štili, trdnost zagozd, s pilo se je nabrusilo rezilo. Ko smo pri nas leta 1978 pričeli z gradnjo nove hiše na vrtu, so tudi motike dobile nove naloge. Z njimi smo šerfali izkop za temelje, mešali malto ali beton, čistili tla po zidanju, s seboj smo jih vzeli, ko smo šli v vaški pruh ob cesti na Radlek po šoder. In tako smo jih na veliko žalost naše mame dodobra “stolkli”. To smo se pogovarjali tudi v službi v Kovinoplastiki Lož. Nič novega, je zaključil Primožev France iz Loža, sodelavec in mojster iz vzorčne delavnice. Te bom jaz rešil. Čez nekaj dni je prinesel novo motiko. Nerjaveče rezilo, izdelano iz žage gatra in strokovno privarjeno na uho, se je svetilo kot sonce. Doma sem jo nasadil na primeren štil od starih neuporabnih grabelj in jo dal mami. Ne vem, s čim bi jo lahko bolj razveselil. Ko jo je še preizkusila in videla, da se jo tudi zemlja nič ne prijemlje, je odločila, da se je pri gradnji ne smemo niti dotakniti. Najraje bi jo imela spravljeno kar v kuhinji.

Motika je mamo preživela in je še danes v stalni rabi na vrtu ali na njivi, kljub temu, da jih imamo danes cel kup, tudi najnovejšo izvedbo t. im. nihalno motiko. Vsakič, ko jo primem v roke, se spomnim na Franceta Intiharja- Primoževega, orodjarskega mojstra, ki jo je izdelal pred 45. leti.

Pa še to o motikah. Nekoč so služile tudi za “kepe tolč”. Pred setvijo ali sajenjem je bilo kljub skrbnemu brananju na njivah brez števila debelih grud zemlje – kep. Običajno so bile prav hudičevo trde in so se zato upirale ob brananju. Tu so prišle na vrsto ženske, največkrat stare mame ali tete z motikami v rokah. Cele dneve so ob sami vodi gor in dol po njivi laputale po kepah z ušesom motike. Nikoli končano in slabo cenjeno delo. Danes traktorske freze to delo opravijo kot bi mignil. Ostra motika je lahko tudi strup za vrtne škodljivce. Včasih se je velikokrat videlo gospodarja, ki navidez nezainteresirano sloni na motiki v sadovnjaku ob mladih drevescih in srepo gleda v izkopano jamico v tleh. Čakal je voluharja, da pride zamašit luknjo, saj ne mara prepiha v svojem podzemlju. Če se je zemlja v luknji premaknila, pa hitro lop z motiko po njem. Uspeh je bil negotov, mnogokrat pa je uspelo. Danes pa strupi, posebne pištole, auspuh od mopeda, sežgano olje …, uspeh pa ravno tako negotov.

Pomembno žensko orodje je bil tudi srp. To, kar je bila za moške kosa, je bil za ženske srp. Le klepanje srpa je bilo moško delo. “Kosec koso brusi, a žanjica žanje …” poje pesem. Dneve in dneve so žanjice v najhujši vročini brusile srpe, se sklanjale nad zlatimi klasi, jih žele in skrbno zlagale na pripravljena povresla v snope. Zelo so se morale paziti ureznin, saj je oster srp lahko povzročil globoke rane. Možje ali fantje so nato snope s povresli čvrsto zvezali, zložili v kope in pripravili za odvoz na sušenje v kozolce. “Zori ali zgori” se je reklo tistim pasjim dnem konec julija in v začetku avgusta. Mali in veliki srpan se po slovensko imenujeta ta dva meseca. Želo se je ječmen, rž, pšenico in oves. Ajda in proso sta bila na Blokah po vojni že redkost in se sam komaj spomnim kakšne njive ajde. Žetev je bila nekako svečano opravilo, povezano z veliko skrbjo za vsak klas in zrno.

Srp, ki ga je z doto prinesla naša mama iz Topola, ima v rezilu vtisnjen znak NEPTUN in št. 1 1/2. Najbrž znak proizvajalca in širino rezila v colah.

V času kombajnov je mesto za srp le še za kakšnim tramom v skednju in v ljudskih pesmih. Zanimivo, da v zadnjih letih opažam v okolici renesanso ajde. Ne vem, ali vplivajo čebelarji, ali je ajdova moka ponovno tako cenjena.

Slovarček:

• jamelč: razor na robu njive
• štil: ročaj orodja
• šerfanje: oblikovanje, posnemanje robov, ravnanje
• pruh: peskokop
• šoder: debelejši pesek za nasipe
• laputat: udarjati, v prenesenem pomenu tudi govoriti brez pomena

Kraj: Velike Bloke
Datum: 1946, 1978
Avtor: slikal  Miloš Toni
Zbirka: Alojz Mazij
Fotografirano: 20. 11. 2023
Oblika: 3 predmeti