1968 Stari trg – Mlakarjeva Malka in njena družina

Bilo je leta 1968. Ugibamo, ali se je to prijetno družinsko kramljanje dogajalo neko nedeljo popoldne, ali pa je bil praznik, kajti miza je polna dobrot, ki jih navadno na vsakdanjik ni. Takrat so Mlakarjevi stanovali v TVD Partizanu. Tudi belež je bil značilen za tisti čas. Prostor je pobeljen z belo, ali pa s kakšno drugo nežno barvo. Spodnji in gornji del sten ločita dve črti. Spodnji del je prevlečen z valjčkom, da je vzorec popestril prostor in obenem omilil med bivanjem nastale madeže.

Fotografiral je Malkin sin Rudi Mlakar. Na sliki so Rudijeva žena Anica, hčerka Biserka (štiri leta), mama Malka z vnukom Urošem (eno leto) in Malkina hči Ivanka Mlakar por. Plos.

Pri Žurgovih v Viševku je leta 1908 privekala na svet deklica Malka Žnidaršič. Ko je bila stara dve leti, se je številni družini  pridružil še bratec Tonček. Istočasno pa so odraščajoči otroci najbolj potrebni materine ljubezni, izgubili mater. Sedaj so se skozi življenje prebijali sami z očetom. Tončka so takoj po rojstvu dali neki družini na Marof, kjer je njihova mati dojila svojega otroka in Tončka. Tu je preživel dve leti. Vzljubili so ga in ga s težkim srcem vrnili Žurgovim. Malka je imela mlajšega bratca zelo rada, skupaj sta rasla, si zaupala in pomagala, zato ga je po smrti v življenju zelo pogrešala. Zanjo je bil do njene visoke starosti vedno – naš Tonček.

Življenje brez matere je bilo težko. Otroci so si sami iskali poti v lepše življenje. Brat in sestra sta odšla v Ameriko s trebuhom za kruhom, Malka pa je že v mladih letih služila v Črnučah v Ljubljani kot natakarica. To ji je v življenju zelo prav prišlo. Priučila se je vseh osnovnih gospodinjskih del. Bila je iznajdljiva in vedoželjna, znala se je sukati med ljudmi.

V začetku druge svetovne vojne, v zelo negotovih časih, se je poročila z Rudolfom Mlakarjem. Rodila sta se jima dva otroka: Ivanka in Rudi. Očeta so aretirali in odpeljali v taborišče smrti Dachau, od koder se ni vrnil. Malka je ovdovela, ostala je brez vsega in se sama prebijala skozi življenje z dvema odraščajočima otrokoma.

V življenju se je večkrat selila, povsod so ji dali stanovanje le za kratek čas. Najdlje je stanovala v TVD Partizanu. Sprejela je delo hišnice. Na veselicah in prireditvah je kuhala in stregla gostom čaj, kavo klobase … Bila je gostoljubna, prijazna in vedno dobre volje. Po dejavnosti – dogodku pa je bilo treba vse temeljito počistiti. Telovadnico – dvorano je ribala na kolenih. Pomagale so ji Pepca in Francka Intihar iz Viševka in Kodelova mama iz Markovca.

Nobenega dela se ni branila. Bila je vestna in natančna in vsako delo dobro opravila. Potrebovala je denar za preživetje, saj je kljub revščini izšolala oba otroka. Ivanka je postala medicinska sestra, Rudi pa učitelj. Na noge je postavila tudi hčerine sinove in jima pomagala, da sta oba končala srednjo šolo. Bila jima je mama in babica.

Zaradi številnih selitev je bila njena največja želja imeti lastno streho nad glavo – imeti dom za svojo družino. Izvedela je, da Starotržan iz Mandrg, ki živi v Avstraliji, prodaja za gradnjo njivo nasproti Mercinovih. Le-ta je imel za njivo več kupcev, ki so mu pisali, naj jim njivo proda. Najbolj vztrajna med njimi je bila njegova mladostna prijateljica Malka in odločil se je, da njivo proda njej. Za urejanje prodaje in prepisov pa je pooblastil svojo sestro Tinco Kandare. Njiva je bila dovolj velika za štiri gradbene parcele, kupce pa si je izbrala Malka. Tako sta na njeni levi in desni strani parcele, dobili parcelo družini njenih prijateljic Rezke Truden in Marice Samsa. Marica pa si je za soseda izbrala brata Lojzeta Lavrič.

Uredili so si prepise, dobili gradbeno dovoljenje in si izbrali načrt. Samsovi, Mlakarjevi in Lavričevi so si ga prikrojili po svoje, Pojetovi, družina Rezke Truden, pa so ohranili primarnega. Drug drugemu so z delom in nasveti pomagali pri gradnji. Uživali v napredku in z Malko ostali prijatelji do njene smrti.

Na mestu, kjer sta bila doma Tinca Kandare in njen brat iz Avstralije, danes stoji nova hiša z lepo urejeno okolico, na katero bi bila ponosna družina Kandare. Lastnik je družina Almira Demiroviča.

Malka je bila pogumna, pokončna ženska. Leta 1963 jo je sestra Lojza povabila na obisk v Ameriko. Odločila se je in se spustila na pot brez znanja tujih jezikov in pametnih telefonov. Sestra jo je bogato obdarila in domov se je vrnila z novim sesalcem in številnimi drugimi kuhinjskimi aparati.

Pri gradnji je bila gonilna sila v družini. Vse se je delalo ročno, sami so naredili tudi betonsko opeko do prve plošče. Kasneje so kupili mešalec in delo je bilo veliko lažje.

Vselili so se v nedokončano hišo v pritličje in nadaljevali gradnjo, kolikor so jim dopuščale možnosti. Malka je bila na hišo zelo ponosna, bila je njeno remek delo, saj je bila povsod zraven. Malovarila je, kuhala za delavce in družino, pazila in vzgajale vnuke, obdelovala gredo …

Pravijo, ko padete in se ne morete pobrati, padete še nižje, samo ne veste, kako globoko ste padli. Tako je Malko, ki je od neštetih težav vendarle zadihala s polnimi pljuči, zadel zadnji hud udarec. Z 42. leti je zbolel in umrl za pljučnim rakom sin Rudi. Ni mogla dojeti, da je izgubila sina.

Dočakala je častitljivo starost – 92 let. Zadnja leta je bila dementna, vendar vedno dobrovoljna. Svojim bližnjim je rada zapela:

Stara sem ratala,

delat ne morem,

godci zagodejo,

plesat pa pojdem.

Zelo rada je imela Tončkovo hči Miko. Bili sta v dobrih odnosih vse življenje. Le-ta jo je pogosto obiskovala. Ure in ure sta se pogovarjali o preteklosti in sedanjosti. Mikin glas se ji je globoko vtisnil v spomin, zato je Malka kljub bolezni prepoznala njen glas in z njo govorila.

Slovarček:

• ratala: postala
• remek delo: tehnično dovršeno delo, mojstrovina

Viri:

• Uroš Mlakar
• Mika Kocjančič
• Pavla Lavrič

Kraj: Stari trg
Datum: 1968
Avtor: Rudi Mlakar
Zbirka: Uroš Mlakar
Skenirano: 3. 11. 2023
Oblika: fotografija