1973 Cerkniško jezero – Pogled s Slivnice v marcu

Marca 1973 sem s pobočja Slivnice slikal Cerkniško jezero. Bilo je delno zasneženo, vode pa ni videti veliko.

Slika je narejena z vzhodnonemškim aparatom Praktica LLC. Aparat sam ni bil najboljši nakup. Imel je temno iskalo, s katerim sem (rahlo kratkoviden kljub očalom po receptu mojega okulista) težko izostril. Svetlomer ni bil posebno natančen. Kamera je rada stresla sliko (to je bil sicer večji ali manjši problem pri vseh enookih zrcalno refleksnih aparatih). Dvakrat se mi je pokvarila. Prvič so mi v servisu zaračunali menjavo zaklopa in transporta. Ko je drugič na povsem enak način zablokirala, pa sem bil ravno v Domu pisateljev na Belem Križu. Zraven je bil mariborski pesnik Miroslav Slana Miros. Ta mi je dejal: »Jaz sem popravil že veliko Praktic. Dajte mi zadevo!« Odvil je objektiv in rekel: »Zdaj pa poglejte stran.« Čez dve minuti (bil je brez orodja) mi je vrnil delujoč aparat in mi zabičal, naj bom nežen pri transportu filma.

Lino in Cirila Legiša, Janez Menart – na Belem Križu, 1976

Je pa moja Praktica imela zelo dober objektiv Pancolar 1,8/50 mm. Tudi ta se je čez leta razmajal, a sem samo privil vijake na zadnjem delu in je bilo spet vse v redu.

Naj se vrnem nazaj v preteklost in povem, kako sem začel izdelovati črno-bele slike.

Leta 1966 kupljeni prvi pravi aparat Werra 3 je omogočal menjavo objektivov. Kmalu sem začel premišljevati, ali bi nabavil 100-milimetrski teleobjektiv. Prav tako me je mikalo, da bi kupil povečevalnik in sam izdeloval fotografije. Oboje ni šlo, moja kupna moč je bila zelo omejena. Šel sem celo vprašat našega prijatelja pesnika Janeza Menarta, ki je rad fotografiral. Janez (med prijatelji znan tudi kot Johnny) je bil zelo prijazen človek in se je rad pogovoril z mano. Na koncu sem se odločil za povečevalnik.

V trgovini Kemoservis-fotomaterial na Cankarjevi cesti v Ljubljani pa so imeli samo en povečevalnik, češkoslovaški Opemus 4×4 iz tovarne Meopta, in sicer v izložbi. Vzel sem ga in ni mi bilo žal. Je lep primer precizne mehanike. Maloštevilni plastični deli iz bakelita ali podobnega materiala in gumirani kabel so po skoraj šestdeset letih v redu. Ima soliden objektiv Meopta Belar 4,5/55 mm, ki sem ga navadno uporabljal zaprtega na zaslonsko število 8.

Povečevalnik sem slikal par tednov nazaj. Enkrat bo moral stran, a je še dosti druge šare, ki bo šla prej.

Rdečo luč lastne izdelave mi je podaril prijatelj in nekdanji sošolec Viktor Bitenc, ki je bil v tehničnih zadevah zmeraj nekaj let pred mano. Kasneje mi je (fotografom do Reke in Zagreba dobro znani) Slovenec Sergio iz trgovine Fototecnica Carducci v Trstu prodal namensko Philipsovo rumenkasto žarnico. Ob njej je bilo prijetneje delati. (Šele zdaj sem zvedel, da so bili fotografski papirji občutljivi predvsem na modro in morda še zeleno svetlobo.)

Pri delu s kemikalijami mi je bilo v pomoč, da sem se od štirinajstega leta zanimal za kemijo. Iz šolske knjižnice sem si izposojal odlično knjigo Mladi kemik avtorja Maksa Prezlja. Ob kemičnih poskusih sem si grdo opekel prste in uničil par kosov oblačil. Prej omenjena knjiga pa je vsebovala dovolj opozoril, da do česa hujšega ni prišlo.

Za temnico sva s sestro Lenčo zvečer preuredila kopalnico: pokrila okno in zaščitila površine s časopisi. V dva je bilo dosti laže delati. Uporabljala sva papirje domače znamke Efke (Fotokemika Zagreb), pa Forte iz Madžarske. Kasneje tudi boljši material znamk Ilford in Agfa. Uporabljala sva navadni in kontrastni papir. Z zadnjim sva reševala slike s premajhnim razponom sivine. To so bile predvsem premalo ali preveč osvetljene slike. Glede na to, da so fotografije po pol stoletja skoraj vse v dobrem stanju, sva solidno opravila delo.

Enkrat kasneje sem sam uporabil fotolaboratorij fakultete, na kateri sem delal. Bil pa je tako zaprašen (uporabljali so ga zelo redko), da me je minilo veselje do dela v njem.

Poseben postopek je bilo sušenje fotografij na visoki sijaj. Kromirane tanke kovinske plošče (spominjale so na zrcalo) smo skrbno očistili z vodo, zdrgnili s smukcem, spihali, nanje položili fotografije, z valjčkom iztisnili vodo in zrak izpod njih. Eno ali dve plošči smo namestili na posebno pečko, čez napeli platno in vključili grelec. Če je bilo vse v redu, so po koncu postopka fotografije suhe in gladke odskočile od plošč. Kasneje so se pojavili plastificirani papirji in je to odpadlo: slike smo le položili na ravno površino in počakali, da se posušijo. Potem pa smo jih še za nekaj dni obtežili, da so se poravnale.

Prispevek je napisal: Peter Legiša.

Kraj: Cerknica, Beli Križ
Datum: marec 1973, 1976, 2024
Avtor: Peter Legiša
Zbirka: Peter Legiša
Skenirano: —
Oblika: datoteke