1945 Markovec – Markovška mladina

Fotografija je bila posneta leta 1945 takoj po koncu vojne v Markovcu na zahodnem robu vasi, mogoče na Valkovem ali Lukovem vrtu, na njej pa je Ladica Petrič zbrala mladince in (bodoče) pionirje Markovca. Sliko je posnel Stane Strle, Valkov.

Kdo so:

• Prva z leve je Ana ali morda Justa Mlakar, Lohnetova s Trzen; zraven nje stoji fotografova sestra Rezi Strle, fant s kravato poleg nje je Jože Kočevar, Hajcarjev, pred njim Stanko Petelin in zraven njegova starejša sestra Fanika, oba rojena na Milanovem Vrhu. Čisto zadaj, največja med njimi, je Ladica Petrič, pred njo pa stoji njen brat Božo (?). Poleg Ladice stoji Marija Mihelčič, Majdarjeva, s kitami pa je Rezi Žnidaršič, Antonova (?). Zadnja v tej vrsti je še ena Ana Mlakar, tudi Lohnetova, ki pa ni s Trzen.
• V naslednji vrsti majhno punčko, ki je mogoče Zinka Špeh ali Darja Petrič, drži Danica Petrič, Okoliševa, poleg pa kleči Tončka Lavrič, Kovačeva. Zadnja v tej vrsti kleči Ljuba Trohova.
• Spredaj v travi z leve sedijo trije neznani otroci. Četrta deklica je Ela Špeh, Gržetova, Zinkina sestra, poleg pa France ali Andrej Mlakar, Lohnetov s Trzen. Zadnja je Tinka Mlakar, Lohnetova, sestra tiste Ane Mlakar na desnem koncu zadnje vrste. Obe sta pozneje živeli na Knežji Njivi in čez leta delali v livarni Kovinoplastike, ko je bila ta še v prostorih Špetnakove žage v Markovcu. (Sta bili med vojno v Markovcu zato, ker so tudi njuno družino Italijani izgnali s Knežje Njive?)

Kakšno otroštvo imajo ti otroci? Nekateri so sirote – vsaj pet jih je izgubilo očeta, drugi morda koga od sorodnikov, izkusili so požige, ropanje, izgnanstvo, begunstvo ali internacijo, vsi pa so siromašni, a v tem trenutku polni optimizma, zanosa in domoljubja.

Ukrajinska nobelovka Svetlana Aleksijevič je v svojem delu Čas iz druge roke med drugim zbrala tudi nekatera pričevanja in spomine na nekdanjo ZSSR, ki v marsičem spominjajo na vzdušje in razmere v takratni jugoslovanski družbi: ponos ob zmagi nad okupatorji, neizmerna volja do obnove in napredka, pripravljenost brezpogojno prispevati k temu svoj delež, povezanost s skupnostjo, predvsem pa neomajna vera v novo ureditev in prihajajoči boljši jutri, ki je vreden dobesedno vsake žrtve. Prepričana sem, da je nekaj od tega še kako prevevalo tudi te mlade ljudi na sliki … Čas pa jih je izmodril še drugače.

Iz pepela in ruševin so se pobirali vsak po svoje. Večina je ostala v Loški dolini, saj so se zaposlili v kmetijstvu in gozdarstvu, pozneje pa predvsem v hitro napredujoči lesni in kovinskopredelovalni industriji; drugi so šli po svetu. Opravljali so različne poklice – večinoma so bili delavci, a tudi kmetijski tehniki, učitelji, knjižničarji, pravniki, ekonomisti …, eden ali dva sta bila direktorja delovnih organizacij.

In danes: kot bi rekel ruski vojni veteran Timerjan Zinatov iz prej navedene knjige: “(…) Ko bi se le zavedali, da bi bila Rusija ob porazu njihovih dedov danes dežela sobaric in svinjskih pastirjev! Hitler je zapisal, da je treba slovanske otroke učiti šteti samo do sto.” … In še: “Toliko vsega smo preživeli, pa nimamo komu povedati!”

Ladica Štritof pa se iz tistih dni spominja tudi vsebine paketa pomoči, ki ga je njena osirotela družina dobila od ameriškega Rdečega križa: v škatli je poleg jajc v prahu, nekaj pesti riža in čokoladice prišel še črn plašček, ki ga je dolgo s pridom nosila, poleg pa bogato nabrana svilena rožasta plesna obleka z globokim dekoltejem in rdeči sandali z visoko peto, ki so potem viseli v veži na žeblju, ker jih nihče ni mogel nositi. Ljudje so darovali, kar so lahko, prejemniki pa so skušali čim bolje izkoristiti vse, kar se je dalo … Ladičini sestri Lidiji so v šoli svetovali, naj učenci dobe naslove izseljencev v USA, jim pišejo in prosijo za pomoč. Če bi bila Lidijina mama še živa, ji tega gotovo ne bi dovolila … Tako pa je Lidija prejela pismo, v katerem je bil en dolar in prijazno pošiljateljevo pojasnilo, da ne more pomagati, ker Amerika ni tisto, kar si v stari domovini predstavljajo, da je, saj je zelo težko zaslužiti denar … Vendar je znano, da so izseljenci iz Amerike še do šestdesetih let občasno pošiljali pomoč svojim sorodnikom v Loški dolini, zlasti oblačila in hrano …

Viri:

• Ladica Štritof, Koper, julij 2024, ustno
• Svetlana Aleksijevič: Čas iz druge roke, poslednji sovjeti, zbirka Moderni klasiki, Lj. 2022

Kraj: Markovec
Datum: 1945
Avtor: Stane Strle
Zbirka: Ladica Štritof
Skenirano: 14. 7. 2024
Oblika: kopija fotografije