1977 Cerknica – Tekma ob otvoritvi nove telovadnice

Na spletni strani eNotranjska, kjer je slika objavljena, je pod njo napis:
»Prijateljska košarkarska tekma med Brestom in Industromontažo ob otvoritvi nove telovadnice v Cerknici v sklopu praznovanj občinskega praznika, 19. 10. 1977
Vir: Brestov obzornik, XI (5. 11. 1977), št. 121, str. 6 in 8.  Napis na fotografiji Foto: Jože Škrlj«.

V šolski kroniki Osnovne šole Cerknica je zapisano: »Zvečer ob 18. uri je bil v novi oranžni dvorani za Cerkničane, zlasti pa še za mladino, vsekakor spektakularni dogodek: prijateljska tekma Brest : Industromontaža. Košarkarska tekma, ki je bila na zadovoljivi ravni, je že kmalu na začetku razburila navijaške duhove v nabito polni dvorani. Gledalci so burno pozdravili vsako uspelo akcijo domačega ali gostujočega moštva.

Pred tekmo je Boris Kralj prebral humoresko Martin Krpan, ki jo je napisal Janez Praprotnik.«

Naslednje zgodbe niso iz Cerknice, temveč iz Postojne. Saj je le hrib vmes. Najprej so bile olimpijske igre, potem je bila košarka, najprej kot demonstracijski šport na poletnih OI 1904 in kot del olimpijskega programa od leta 1936. Le-ta se je igrala po pravilih – pet proti pet. Zaradi pomanjkanja igralcev lahko tudi tri na tri. Danes se to popularno imenuje »street basket« (ulična košarka). Ker v sili še hudič muhe žre, so igrali tudi eden na enega. V skrajni sili pa tudi sam s sabo. Vsaj nisi mogel goljufati. Pri vsaki igri se da goljufati. Vprašte strokovnjaka!

V Postojni je bilo igrišče poleg današnjega Kulturnega doma, kjer je bil nekdaj kino. Ob vhodu na levi je bila hišica. V njej je bila slačilnica, WC, tuš in pipa, izpod katere so igralci pili, če jim je kdo odprl hišico. V nasprotnem primeru so hodili pit na avtobusno postajo, ki je bila onkraj kinodvorane. Nasproti nje lesene tribune. Tam so nekateri fantje preživeli ves svoj prosti čas. Pa tudi čas, ko bi lahko ali morali početi kaj drugega. Punce so jih hodile pa gledat kot živino na sejem. Le otipavale jih niso in jim gledale v zobe. Nekoč me je sošolka in moja najboljša prijateljica zvlekla tja. Sem šla. Kaj sem pa hotela. Tudi jaz sem jo velikokrat zvlekla v knjižnico. Ona se je v njej dolgočasila, jaz pa na igrišču. Zna biti, da ji je bil nekdo všeč. Lahko mi je tudi povedala, ampak moj spomin ni več kot nekdaj. Igral je tudi Evgen. S sošolcem sta tekmovala, kdo ima najlepše noge. Vsak zase trdi, da je zmagal. Ko prič več ni, je vsaka resnica prava. Evgena je hodila gledat tudi hči neke profesorice. Kako sta Dušan in Evgen mislila, da sta okrog prinesla profesorja telovadbe, sem že pisala. Evgen je neizčrpen vir nasvetov za druge in prej bo zmanjkalo trave kot njemu idej. Tik pred zaključkom šolske ure je profesorica, tako kot je bilo večinoma v navadi, vprašala, če ima še kdo kakšno vprašanje. In kdo ga je imel? Evgen: »Je vaša hčerka naravna blondinka ali se barva?« kot je v takih situacijah v navadi, je tričetrt učencev planilo v smeh, četrtina pa je onemela zgroženih obrazov. Profesorica je do konca ostala profesionalna: »Ne, je naravna.« Evgen je odšel na študij ekonomije. Glede na to, kako mu jezik teče še dandanes in deluje njegov spomin, bi bilo bolje, če bi študiral pravo. Ampak v odločitve drugih se ne smemo vtikati, čeprav se največkrat radi. Na izpitu iz politične ekonomije, ki je bil selektivni predmet za prvi letnik, ga je profesor dr. Ivan Lavrač vprašal, od česa živi povprečni Slovenec.

– Od kreditov in fovšije, je bil odgovor.
– Kolega, boste zadovoljni s šest ali boste odgovarjali naprej?
Je kar šestko vzel. Najlažje in najhitreje opravljen izpit.

Letos je moj nezakonski mož, ljubitelj športa, še posebej košarke, spremljal olimpijske igre. Najbolj ga je zanimala prav ulična košarka. Nad igro je bil razočaran. Dejal je, da je bila mlačna, nobene akcije. Kadar so oni igrali, so šli na vse – na zmago. Pri tem gre tudi zato, da nasprotnika onesposobiš na vse možne načine. Npr. soigralec strelca pod košem čaka, ali bo padla žoga v koš ali se bo odbila od obroča. Če se odbije, skoči za njo in skuša sam zadeti koš. Takrat mu pa nasprotnik porine prst v rit. Vsak igralec zmrzne. Ni lepo, je pa učinkovito. Se opravičujem, ampak bolj nežno in fino ne znam povedati. Včasih sem bila pesnica, ne le ko sem peso plela. To mi sedaj ne gre več od rok. Sem se pa spomnila enega vica, ki je nazoren primer, kako povedati grdo stvar na poetični način. Kljub temu pa prideš z dežja pod kap.

Dva sta se ljubila v parku. Lahko bi tudi drugače povedala, ampak me potem cenzor korigira. Miličar ju je zalotil in flagranti in napisal prijavo zaradi nemoralnega obnašanja v javnosti. Imel je tudi pričo. Ko se je ta znašla pred sodnikom, ga je ta pobaral, naj pove, kaj je videl.

– F****a sta, je dejala priča.
– To bi lahko povedali tudi malo bolj poetično, ga je okrcal sodnik. In je dobil poezijo.

Zavit je bil park v strašljivo temo
in mene malenkostno strah je bilo,
ko slišal sem krik poželjive pohote,
oči mi napolnil prizor je nagote.

Ležala sta gola tamkaj v travi,
riti kazala sta lune bleščavi.
Sodnik, vam rečem, naj ju bo sram,
če f****a nista, nisem bil tam!

Slovarček:

• in flagranti: pravniško – pri opravljanju kaznivega dejanja: zasačiti hudodelca in flagranti; preneseno – ženo in ljubimca je našel in flagranti, po domače – dobili so ga s prsti v marmeladi

Viri:

• enotranjska.si

Kraj: Cerknica
Datum: 19. 10. 1977
Avtor: Jože Škrlj
Zbirka: Brestov obzornik
Skenirano: neznano
Oblika: datoteka s spletne strani