1949 Gerovo – Na žagi
Sliko je imel spravljeno ata.
Podjetje Goranprodukt iz Čabra je bilo ustanovljeno leta 1959. Nastalo je na podlagi združitve lesnih podjetij z dolgotrajno tradicijo v Čabru. V tem kraju je prvo žago zgradila družina Zrinski leta 1651. Bila je pomožni obrat za gradnjo in vzdrževanje kovačnic, topilnic in njihovih mlinskih naprav ter stanovanjskih in gospodarskih poslopij. Sredi 19. stoletja so v okolici Čabra poleg mlinov začeli graditi žage. Prvi parni stroj je bil na žagi družine Velasti in Vilhar v Prezidu leta 1847 in je obratoval vse do leta 1939. Razen v Čabru so pred drugo svetovno vojno delovale še parne žage v Gerovem, Milanovem vrhu in Lividragi pri Gerovem. V letih 1945-46 so v Tršću zgradili parno žago. Poleg nje so obratovale tiste v Gerovem, Prezidu in Čabru. Žaga še vedno obratuje. Proizvajajo deske, pelete in nudijo storitve impregnacije lesa.
Morda je ata kdaj pripovedoval o svoji mladih delovnih letih v Gerovem. Najbrž je in jaz sem si, tako kot vedno, rekla, da si bom zapomnila. Sem si eno figo. Vprašala sem atovo sestro, kdo bi lahko bil na sliki. Rekla je, da najbrž Tone, drugi brat. Vendar to ne bo mogoče. Tone je bil leta 1949 star petnajst let, ata pa sedemnajst. Tako mlad je že moral na delo, ki na žagi najbrž ni bilo lahko. Bil je tudi daleč od doma. Kje je stanoval, jedel, je pogrešal domače – za vedno neodgovorjena vprašanja. Kot je imel navado reči naš bivši direktor: »Pametni piše, neumni si zapomni.« Zdaj veste, kakšna sem.
Po vojni je bila država v razsulu. Ni bilo delavcev, ni bilo materialov le veliko volje. Takrat so lahko polno delali tudi otroci, ki so dopolnili 14 let. Kasneje se je ta meja dvignila na petnajst let. Kdaj, pa mi žal ni uspelo ugotoviti, ker tako starih zakonov na spletu ni.
V spomin na moja delavska leta, 2. oktober 1949, Gerovo in še nekaj, kar ne uspem prebrati. Nekaj je pa nekdo poradiral.
Viri:
Kraj: Gerovo
Datum: 2. oktober 1949
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 6. 11. 2024
Oblika: fotografija
Stare slike 
Nadvse duhovito in koristno načelo, sem slišal nič kolikokrat. Češ, »pametni piše, neumni si zapomni«. V bistvu gre za izmuzljivo lastnost človeka, ki se ji reče spomin. Pri čemer “neumni” misli, da si bo zapomnil, “pametni” pa ve, da to ni zanesljivo! Zato si zapisuje in stvar deluje. Dokler se ne pozabi, kam se je kaj zapisalo! Včasih se je temu preprosto reklo pozabljivost. Danes dobiš veliko bolj “kunštno diagnozo”. In nobeno pisanje več ne pomaga…
Všeč mi jeLiked by 2 people
Zanimiv prelet delovanja žag skozi čas v krajih nad izvirom Kolpe in lepa fotografija! Če mi je prav uspelo prebrati zadnji brisani vrstici, je napis govoril ravno o potrebi pisanja, da se ne pozabi. Napisano sporočilo je imelo nekaj čustvenega pridiha, pa si je mlada oseba premislila. Pisalo naj bi: “… moji/svoji mami, da me ne bo pozabila.” Delo na žagi ni bilo lahko za enega ali drugega fanta.
Všeč mi jeVšeč mi je