1935 Markovec – Špetnakova žaga in ledinska imena okoli nje

Alojz Tomec je nekje okoli leta 1935 fotografiral Špetnakovo žago v Markovcu in stavbe okoli nje z zahodne strani, tako da se je postavil na klanček ceste, ki je z žage vodila čez Cviblo proti Belemu malnu in se tam pridružila cesti Viševek – Stari trg, zgrajeni leta 1928. To cesto, po kateri so furmani in tovornjak(i) odvažali les z žage proti Rakeku, je zgradil lastnik žage in je v rabi še danes. 

Na levi je videti leseno ograjo iz mužlarjev, ki obdaja Špetnakov vrt – bil je gotovo eden najlepših daleč naokoli. Poleg kamnite mize s klopco je tam stala tudi magnolija s tulipanastimi roza cvetovi – mogoče je še zdaj tam … V ozadju levo čisto pri vodi je hiša, kjer je delal direktor žage Janko (?) Lešnjak in po nekaterih navedbah tudi uradnik Ivan Petrič, po vojni pa je bila v njej mladinska soba, imenovana Rdeči kotiček, kamor so hodili mladinci sestankovat, poslušat radio, igrat šah in še kaj. V njej so bile nekaj časa tudi volitve. Pred njo je manjša hišica, ki je mogoče služila za še en urad ali kaj drugega. Nasproti nje preko ceste je pred smrekami in skalnatim pobočjem hiša, ki so ji rekli Pod špilo, v njej pa so pred vojno živeli Petričevi, po vojni pa Petelinovi in mogoče še kdo.

Levo zadaj je glavna hiša z balkonom, kjer so imeli stanovanje Žagarjevi in Lešnjakovi, spodaj pa je bila žaga, trgovina in prostor za gostilno, po vojni pa livarna Kovinoplastike. Zadaj desno je hiša, kjer so bila delavska stanovanja, poleg nekje tudi (neuporabljena) sušilnica za hmelj in spodaj kovačija s sobico kovača mojstra Debevca. V ozadju levo se vidi še neporaščeno pobočje Markovega hriba.

Markovec je – kot je znano – gručasto naselje na severnem robu loškega polja, z jedrom ob cesti Stari trg – Vrhnika pod pobočjem 776 m visokega Markovega hriba na terasi iz žive skale nad reko Obrh. Pobočja nad naseljem zdaj v celoti pokriva gozd, ki ga v času na sliki še ni bilo toliko.

Po ljudskem izročilu naj bi ime naselja izhajalo od cerkve svetega Marka, ki naj bi stala pod gozdom blizu vasi, po drugi varianti pa po nekdanjem lastniku knezu Marku, ki je imel v lasti tudi Knežjo Njivo. Arhivski viri niti cerkve niti kneza Marka ne omenjajo – ljudsko izročilo pa vedno znova.

Število prebivalcev leta 2024 je 204, leta 1991 pa jih je bilo 189. Veliko manj jih je bilo v 18. stoletju, ko neki avstrijski vojaški zemljevid na mestu sedanjega Markovca prikazuje dve majceni naselji: gručo hiš okoli Renkočega malna in Koča vasi kot Markovec in posebej Trzne s samo dvema kmetijama: Malensko in Martinovo. Veliko se je spremenilo od tedaj, a se polja, gmajne in gozdovi vsaj večinoma najbrž imenujejo enako ali podobno kot tedaj. Spodaj so poimenovanja, kot se jih je spomnil Franc Mihelčič, rojen Markovljan, nekaj pa sem jih nabrala pred leti pri starejših vaščanih:

Ulce med Trznami in Markovcem so v času intenzivnih gradenj in poseljevanja v šali postale Pufarska ali Policijska ulica z novim naseljem … Oboje Ulce, Markovške in Kneške, so zdaj pravzaprav samo prekinjene z naseljem, prej pa so bile najbrž kakšna prastara pot s Knežje Njive v Beli malen in naprej, oziroma del stoletne povezave na sever proti Metuljam in Blokam.

Severno od Trzen, pod cesto je Janeževa ograda, malo prej proti Staremu trgu nad cesto od Skadulce v Markovec pa leži Belmalenska ograda.

Na oni strani, zahodno od hudourniške Skadulce na obe strani ceste so že starotrške njive, Kolečke po domače, v papirjih pa piše Kolačniki. Med cesto proti Viševku in Obrhom leži Pečetova ograda, ki se drži Martinove loke. Od Belega malna nazaj proti Skadulci so poseljene Trzne.

Južno od vasi je prostrana Cvibla. Markovški del, ki je v glavnem gmajna, se drži Vrhniškega na jugu, ki sega proti Bajerju in zahodnega Viševskega, kjer je več njiv. Južno od Belega malna proti Marofu leži gozdič Hrastki .

Kot se opazi na prvi pogled, ledinska imena v Markovcu niso kaj posebnega – marsikje imajo Velike, Dolge ali Male njive in parcele, ki se imenujejo po nekdanjih lastnikih. Obstaja razlagalna povedka o Trznah, ki naj bi nastale na s trnjem poraščenem zemljišču ter o Markovcu samem, kot piše zgoraj. Ime Skadulca razlagajo kot Suha dolica, to je suha hudourniška struga, kar tudi je, Ulce pa kot pot, ulica; uganka pa še naprej ostaja Cvibla. Ali kdo od bralcev pozna kakšno zgodbo ali razlago o tem in drugih imenih?

Svoje Trzne in svojo Skadulco imajo tudi Vrhničani, le da slednja izvira ob vznožju Racne gore, ko pride njen čas. Na Markovške Trzne pa izpod Markovega hriba preko Belmalenske in Janeževe ograde dvakrat na leto pridere hudournik Zadnja ura, za katero pravijo, da zanesljivo naznanja konec deževja, saj najpozneje 24 ur po njenem pojavu prenehajo nalivi … Tako je bilo od nekdaj, vprašanje pa je, ali bo trajalo tudi skozi čase hudih podnebnih sprememb, ki smo jim priča.

Slovarček:

• mužlarji: krajniki
• Riebǝr / Rebár; na Riêbrǝ: Reber, na Rebri

Viri:

• Franc Mihelčič, Cerknica, 3. 11. 2023, ustno
• Wikipedija

Kraj: Markovec
Datum: okoli 1935
Avtor: Alojz Tomec
Zbirka: Anda Tomec
Skenirano: 30. 1. 2020
Oblika: fotografija – kontaktna kopija