1960 Benete – Burkle in lopar 

Letnica 1960 je bolj kot ne okvirna. Takrat sem bila stara devet let in spomini so še zelo živi. Obe orodji sta služili zelo pomembnim opravilom v naši hiši. Kurjenju krušne peči in peki kruha. Manjka še lesena greblja, ki se je tekom let nekje izgubila. Morda je končala ravno v tej peči ali razsekana v štedilniku. Služila je za to, da se je žerjavico v zakurjeni peči odmaknilo proti robu peči in je bilo dovolj prostora za vse hlebce.

Te burkle so pri hiši, od kar pomnim. Kovinski del je neuničljiv, menjavali so samo »štile«, če so se polomili ali po nesreči zažgali. Stara mama jih je uporabljala za to, da je z roglji prijela litoželezni lonec in ga porinila med žerjavico. Običajno se je v piskrih kuhala bloška »kolerada«, zelje s krompirjem ali ješprenj. V času mojega otroštva smo že kuhali na »šprgetu«. Burkle so bile kot pomoč pri kurjenju peči. Mama je z njimi porinila na žerjavico butare ali »zglavnike«.

Zime na Blokah so (vsaj včasih so bile) mrzle, dolge z zavijanjem burje okoli vogalov. V septembru je morala biti drvarnica polna drv. Pod kozolcem so bili zloženi večji »zglavniki«, zvezane butare iz tanjših vej in polne gajbe trsk za podkurit. Še preden je pritisnil prvi mraz, je prišel dimnikar, da je očistil vse »rauf’nke« v hiši. Ko je odšel, je bila kuhinja najbolj podobna »črni kuhni«.

Kadar je pritisnil prvi mraz, sta mama ali stara mama pričeli s kurjenjem peči. V prostoru pod »rauf’kom« je naložila kupček trsk, dodala zmečkan časopis, čez zložila tanka polena v »piramido« in prižgala. Plamenček je počasi požiral papir in trske ter postajal vedno večji. Takrat je vzela burkle in vse skupaj previdno porinila v krušno peč. Potem je dodajala polena, butare in na koncu velik »zglavnik«. Prislonila k obodu peči železni »pleh«, ki je uravnaval dotok zraka v peč in obenem ščitil »rauf’nk«, da niso plameni »ušli« in povzročili požar. Na koncu opravila je zaprla zunanja vratca peči in žerjavica je dolgo ogrevala peč in »hišo«.

Zvečer smo po peči razgrnili debele deke, ležali po trebuhu in gledali televizijo. Ko je minil Cik-Cak in so šli zajčki pod »kuterčke«, smo morali to storiti tudi mi.

Drugo pomembno opravilo pri hiši je bila peka kruha. Mama je vsak petek dopoldne, ko je bila krušna peč že zakurjena in toplo v hiši, pripravila vse potrebno za peko. Vsakič je spekla sedem velikih hlebcev, za vsak dan enega. V kuhinjo je prinesla ogromno skledo, stresla vanjo moko, da se je ogrela na sobno temperaturo. Vmes je na štedilniku pristavila kvasec. V toplo mleko je nadrobila kvas, vsula nekaj sladkorja in žlico moke, pokrila in počakala, da je dovolj vzhajal. Zmešala je vse sestavine, jih temeljito pregnetala in dala vzhajat.

Včasih sem ji lahko pomagala, sicer nas je vse poslala ven, da ne bi »luftali« kuhinje in bi se testo »prehladilo«. Vzela sem sedem peharjev in vanje položila bele platnene prtičke ter jih pomokala. Vzhajano testo je mama prekucnila na pomokan prt, ga razrezala na sedem delov, ponovno pregnetala in dala v peharje. Pokrila in počakala, da so dovolj vzhajali.

Med tem časom je pripravila peč. Z leseno grebljo je odmaknila žerjavico in pripravila prostor za vseh sedem hlebcev. Potem je prišel na vrsto lopar. Pomokala ga je, nanj položila hlebec, ga na vrhu trikrat prerezala in dala v peč. Priprla »pleh« in zunanja vrata in čakala kakšno uro. Kako je vedela, kdaj je kruh pečen? Prvega je vzela iz peči, ga obrnila in potrkala po skorji. Če je bi zvok pravilen, je vse pobrala iz peči in jih odnesla hladit v »keuder«. Zloženi so bili na leseni polici, prekriti z lanenim prtom.

Še en spomin na mamo mi je posebej dragocen. Vedno, ko je pekla kruh, je za nas štiri punčke spekla »pitke«. To se običajno peče ob božičnih praznikih, ampak ona nam je to pekla vseskozi. Vzela je kos testa, ga oblikovala v 30 cm dolg svaljek in naredila vozel. En konec je potlačila in naredila tri zareze za ptičji repek. Na drugem koncu je oblikovala glavico, naredila kljunček in za oči dodala dva klinčka (nageljeve žbice).

Včasih se potrudim in spečem pitke tudi mojim trem vnukom.

Slovarček:

• raufnk: dimnik
• gajba: zabojček
• zglavnik: spodnji odebeljeni del debla, ki ga ni bilo mogoče uporabiti za polena
• pleh: kos pločevine z dvema ročajema, ki se je uporabljal za uravnavanje dotoka zraka v peč. Tudi za  zaščito, da plameni niso zajeli saje v dimniku in povzročile požar
• keuder: klet za shranjevanje
• črna kuhna: prostor, kjer je bilo odprto ognjišče za pripravo hrane. 
• štil: ročaj
• šporget: zidan štedilnik
• hiša: največji prostor, običajno s krušno pečjo, kjer se je zbirala družina
• koutrček: prešita odeja
• kolerada: enolončnica skuhana iz kolerabe, krompirja in rjavega fižola, zabeljena z domačimi ocvirki
• pitke: pekovsko pecivo iz kvašenega testa. Običajno so jih gospodinje pekle za Božič ali Veliko noč. Naredile so 30 cm dolge svaljke in zavezale v vozel, en konec oblikovale v glavo s kljunčkom, drugi pa je bil repek. Repek so trikrat prerezale, v glavico dale dva klinčka za oči, premazale z rumenjakom in spekle.

Kraj: Benete
Datum: 1960
Foto: Nada Lomovšek
Zbirka: Nada Lomovšek
Fotografirano: 20. 11. 2024
Oblika: 3 datoteke