1920 Benete – Pinca

Pripomoček za izdelovanje domačega masla iz smetane smo pri nas imenovali »pinca«. Kdaj natančno je bila izdelana, je nemogoče ugotoviti. Je pa znano, kdaj je bil njen avtor mizarski vajenec.

Navezujem se na zapis o maminem stricu Namretovemu Raf’lnu, ki je preminil med služenjem vojaškega roka v Bitoli davnega leta 1925. O njem in njegovem življenju se praktično ni nikoli govorilo. Nekaj malega sem izbrskala šele pred kratkim. Ko je dopolnil trinajst let, je odšel nekam na Primorsko (kam natančno ne ve nihče) v uk za mizarja. Kot vajenec je opravljal vse, kar se je takrat od njih zahtevalo. Večinoma je pometal delavnico, kuril peči in pomagal mojstrom pri delu. Za pridobitev poklicne kvalifikacije je moral izdelati predmet, ki ga je določil mojster mizar. In ta naša »pinca« je ena od dveh, ki jih je izdelal. Eno je dal svoji mami Namretovi Rozi, drugo njegovi teti (moji stari mami) Miclovi Francki. Kljub častitljivi starosti okoli sto let je še vedno dobro ohranjena.

V prenesenem pomenu je ta pinca prinesla kar soliden prihodek naši družini. V hlevu smo imeli vedno dve, včasih tudi tri mlekarice. Vse mleko, kar ga nismo porabili zase, je mama Milka predelala v skuto in domače maslo.

Spomini na to delo so še vedno živi. V keudru smo imeli posnemalnik, kamor je mama prelila mleko. To je bila kovinska naprava, ki je imela veliko posodo, dva ločena izvoda, v ohišju zobata kolesa in ročaj za vrtenje. Na vsaki strani je bila posoda – za posneto mleko in smetano. Mleko je počasi teklo iz posode. Z vrtenjem se je mlečna maščoba ločila od mleka. Sladka smetana je bila potem osnova za izdelavo masla.

Ko se je nabralo dovolj smetane, jo je mama zlila v pinco, ki ima v notranjosti posebno vreteno pritrjeno na zunanjo ročko. Potem smo otroci vrteli to ročko, dokler se ni začelo ločevanje masla od pinjenca. Mama ga je odlila v skledo, dolila mrzlo vodo, da se je maslo strdilo. Z njim je napolnila posebne modelčke, ki so bili lepo izrezljani in okrašeni s stiliziranimi rožami. Vse te modelčke je izdelal kar naš ata Mirko. Vsak kos masla je potem lepo zavila v povoščen papir in jih odnesla na hladno.

Pinjenec je bil zelo okusen in kar ga nismo popili, ga je mama prekuhala in porabila za zabelo krompirjevih žgancev. Kaj bi dala, da bi se še enkrat do sitega najedla maminih krompirjevih žgancev z »žmitki«.

Posneto mleko je potem mama predelala v skuto. Zlila ga je v veliko skledo, včasih tudi v dve, dodala sirišče in počakala, da se je skisalo. Z velikim nožem ga je »razrezala« na kocke oz. je naredila nekakšno mrežo. Postavila na topel štedilnik in počakala, da se je kislo mleko začelo gostiti in izločati sirotko. Potem je vse prelila na posebna sita, kamor je najprej položila gazo in vse skupaj ožela. Sirotko smo dajali pujskom, skuto pa je spakirala v kilogramske vrečke.

Vsak torek zvečer je vse, kar je čez teden »pridelala«, zložila v posebne torbe. V sredo zjutraj jo je ata odpeljal do Podvel’kega vrha, kjer je počakala avtobus iz Loškega Potoka in se odpeljala v Ljubljano. Mi smo mu rekli »Patočan«. Nekaj izdelkov je odnesla svojim zvestim strankam. Ostalo branjevkam na glavno tržnico. Vsaj deset let je tako prinašala denar v družinski proračun.

Vedela sem, da se je kar dobro namučila, da je vse to naredila. Ko sem odšla v srednjo šolo v Ljubljano, pouk sem imela popoldne, sem jo vsakič počakala pri takratni Ljudski kuhinji in ji pomagala raznesti težke torbe.

Tudi k nam je prišel čas, ko sta mama in ata ostarela. Prodala vso živino iz hleva in po malem uživala v zasluženem pokoju. Kot po čudežu je ostala samo še ta stara pinca, ki je leta služila svojemu namenu.

Slovarček:

• keuder: klet – prostor za shranjevanje
• posnemalnik: naprava za ločevanje mlečne maščobe od mleka
• pinca: pinja za izdelavo masla
• žmitki: sesirjeno mleko ali sladka skuta
• Patočan: avtobus, ki je vsak dan vozil iz Loškega Potoka v Ljubljano

Kraj: Benete
Datum: 1920
Avtor: Nada Lomovšek
Zbirka: Nada Lomovšek
Fotografirano: 1. 12. 2024
Oblika: datoteka