1935 Rakek – Družina Mlakar

To je zgodba o družini, ki je imela lepe možnosti za preživetje. Potem se je nanjo zgrnil črn oblak nesreče.

Oče Janko Mlakar je bil uspešen gostilničar na Rakeku. Poročil se je s Terezijo Zinko Modic. Janko je bil leta 1925 poveljnik Gasilnega društva Rakek in tajnik Gasilske župe Cerknica. Leta 1927 je bil izvoljen za občinskega odbornika stranke SDS.

Prva hčerka Milisava Marija je bila rojena leta 1921 in žal istega leta tudi umrla.

Naslednje leto je na svet privekala Janislava. Klicali smo jo Nuša. Spomnim se je z Rakeka in svojega počitniškega dela na Brestu. Nobene zlobe ni bilo v njej. Nuša je v svojih dvajsetih letih dobila sina Janeza. Pravili so, da je pila. Sama je nikoli nisem videla ne piti ne opite. Pa četudi bi. Je imela razlog. Kdo drug bi se pod bremenom njenega življenja že davno zlomil. Kadila pa je, in to zelo veliko. Kljub temu in težkemu življenju je dočakala lepih 82 let.

Tudi njen sin Janez je imel sina Janeza. Spoznala sem ga po naključju. Neko poletje pred štiridesetimi leti sem se vračala iz službe z vlakom, ki je peljal v Koper. Zaradi tega smo bili v njem natlačeni kot sardine. Kmalu po postaji Planina sem se začela prebijati proti izstopnim vratom. Tam je bila skupina treh mladeničev, ki so mi prijazno naredili prostor in umaknili svoje nahrbtnike. Eden izmed njih me je vprašal:
– Gospa, ste z Rakeka?
– Sem.
– Potem gotovo poznate mojega očeta.
– Verjetno. Kdo pa je?
– Janez Mlakar.
– Seveda ga poznam.

Potem je vlak že ustavil na rakovški postaji in morala sem izstopiti, sicer bi se verjetno z mladeničem še kaj pomenila. Po Nušini smrti je Janez sam živel v nekdanji gostilni. Ko jo je odkupil zasebnik, je šel Janez v Dom starejših v Postojno. Tam sem ga kdaj srečala. Hodil je po hišah in pomagal starejšim pri hišnih opravilih. Tako je zaslužil kakšen dinar, da je imel za cigarete in kofe. Le-tega je hodil pit v bar pri trgovini Tuš v Postojni. Umrl je med epidemijo kovida ali kmalu po njej. Pa plesal je neverjetno dobro.

Leta 1951 je Nuša dobila hčerko Polono. Bila je izredno lepa ženska, po poklicu medicinska sestra. Delala je v Ljubljani. Imela je hčerko, ki je bila malo prizadeta, zato je bila v zavodu. Mislili smo, da ji je bilo ime Maruša, vendar je na Polonini osmrtnici zapisano Vanja. Polona je za posledicami hude bolezni umrla leta 1975. Do svoje smrti je hodila ob vikendih po hčerko v zavod in jo pripeljala domov. Po njeni smrti je po vnukinjo hodila Nuša. Ko je umrla tudi ta, je ponjo hodil stric Janez. Lepo je skrbel zanjo. Kaj je bilo z njo po njegovi smrti, ne vem. Med pogovorom z ostalimi krajani smo prišli do zaključka, da je verjetno še živa.

Leto po Nuši, 31. avgusta 1923, se je rodil sin Janez Jožef. Bil je gojenec vojaške šole. Pridružil se je partizanom. Odšel je marca 1942 kot večina Rakovčanov. Partizansko ime je bilo Nacek (tudi Muki). Štirinajstega aprila 1943 je na Dolenjih Poljanah padel pod streli soborcev – zaradi disciplinskega prekrška. Pokopan je v Viševku. Zaradi tega je preprosto izginil in ni omenjen v uradnih seznamih rakovških partizanov.

Leta 1931 je na svet privekal najuspešnejši sin družine. Imenovali so ga Franc. Bil je vsestranski športnik. Skupaj z Leom Gromom in Miroslavom Steržajem je bil v drugi polovici 20. stoletja uspešen kegljač. Trojica je posegala po najvišjih dosežkih v tem športu. Tekmovati je prenehal leta 1977, umrl pa leta 2020 v Mariboru, kjer je tudi živel in je pokopan.

Letnica 1935 je v spodnjem desnem kotu spominske table, zato je tudi v naslovu.

Slovarček:

• SDS: Samostojna demokratska stranka v Kraljevini Jugoslaviji

Kraj: Rakek
Datum: spomenik postavljen 1935
Avtor: Miloš Toni
Zbirka: Miloš Toni
Fotografirano: 29. 6. 2024.  25. 6. 2022¹
Oblika: 2 fotografiji

¹ Popravek 14. 4 2025