1915 Rakek – Varčna kuharica, recepti

Recept za možgane z jajci, kar je sicer nagravžno, je Miloš skeniral po moji želji, ker imam na to temo žleht (v mojem stilu) zgodbico. Enega sodelavca sem imela, ki je bil za mlada leta v Šišenski bandi. Nekaj od tistih navad mu je ostalo. V službi je pa rad vsakega in vsepovprek zafrkaval. Edinole direktorju je lezel se ve kam. Mlada sem imela 48 kil (oh, kje so tisti časi!) in me je kar naprej zafrkaval, kako mi kosti šklepetajo in da me zato že od daleč sliši, da prihajam. Slej ko prej vse na svoje mesto pride. Bilo je kmalu po domačih kolinah, ko smo zjutraj v službi pili kavo. Ponovno je začel o mojih šklepetavih kosteh. Tedaj mi je šinilo in sem ga pod vtisom kolin vprašala: »Bi ti jedel nekaj, česar nimaš?« Najprej je bil nekaj časa tiho, nato je le vprašal kaj. »Možgane z jajci,« sem odgovorila. Vsi v pisarni so planili v smeh, on pa: »Moram iti.« Odsihmal sem imela mir pred takimi komentarji. Pa tudi na kofe ga nekaj časa ni bilo.

Aleluja je jed iz posušenih repnih olupkov. Velja za velikonočno postno jed. Po šunki, jajcih in potici paše, da se črevo prečisti in odpočije.

Naša mama ni rada kuhala. Ni imela prilike, da bi se ji to delo priljubilo. Doma je morala delati na njivah, ko je prišla v Dolenjo vas za deklo, je prišla blizu kuhinje le, če je šla mimo. Tako smo praviloma jedli tako imenovane jedi iz enega lonca. Razen ob vikendih, ko je bila moja vrsta za kuharijo. Mama je v lonec zmetala sestavine, ga potegnila na rob štedilnika (za krej, kot je sama rekla), fejst naložila v kurišče in šla na njivo. Lačni nismo bili, izbirčni pa tudi ne. Imela je znanko, ki je menda hodila v gospodinjsko šolo. Menda zato, ker nismo nikoli videli nikakršnega dokaza in ker se to tudi v praksi ni pokazalo. Ta je skuhala makarone, na olju segrela dve žlici paradižnika iz tube, vrgla gor makarone in to je bilo kosilo. Njen mož jih ni mogel prehvaliti kot tudi ne njene mineštre. Ta je bila iz juhe iz kocke, v kateri je skuhala nekaj riža in kuhano potresla s sesekljanim peteršiljem. Naša mama je bila proti njej Ivan Ivačič.

Polhi – naj jih je, kdor hoče. Jaz ne. Dokler je Kilovec poln kislice in trave, tega ne bom jedla. Rada verjamem, da so med vojno pojedli vse, kar je bilo dosegljivo in užitno. Morda tudi polže, ki jih Slovenci nismo vajeni, pri Italijanih in v Franciji pa so poslastica. Zaradi tega so bili par let nazaj pri nas skoraj iztrebljeni. Po vsakem dežju si videl Taljana z vrečko ali košaro, ko je brskal po visoki travi in koprivah. Trenutno stanje je zadovoljivo. Populacija slovenskih polžev je v mejah normale. Izven meja in to v velik plus pa je populacija španskih lazarjev. Očitno jih pred dva tisoč leti še ni bilo, sicer bi Bog kot peto nadlogo poslal polže in ne kobilic. Polhanje je na Notranjskem stara tradicija. Prvo polhanje naj bi se zgodilo že leta 1240. Polhi niso primerni le za prehrano. Iz njih pridobivajo še polhovo mast in delajo znamenite polhovke. Za vsako je potrebno 30 do 35 polhovih kožuščkov.

Imam kar nekaj kuharskih knjig. Nekatere so stare več kot sto let. V nobeni ni razlage, kaj je rajželjc. Slovar slovenskega knjižnega jezika, ki tehta skoraj sto kil, pravi, da je to del tankega črevesa z oporkom in pečico, zlasti pri teletu. Kaj je v tem primeru pečica? Zihr je kul ampak nč ne štekam. Ali lahko nekdo, ki se na to spozna, lepo prosim, razloži še nam neukim, tako po kmečko, za telebane, kaj je rajželjc.

Kot polži so tudi žabji kraki poslastica v Franciji in Italiji pa še v mnogih drugih evropskih državah in tudi v Ameriki, Mehiki, Karibih in Angliji. V Ljubljani veljajo za osnovo tradicionalne mestne kuhinje Ljubljane. Kaj ne, saj so močvirniki in so bile žabe pri rokah. Pred par dnevi mi je sošolka povedala, da je bila nora na žabje krake. Baje imajo veliko omega-3 maščobnih kislin, ki jih baje meni primanjkuje, ker ne jem rib. Žabjih krakov pa tudi ne bom. Omega tri je tudi v tolščaku, ki ga ima večina za plevel. Je pa dober. Okus ima po limonah. Res pa je tudi, da ga jeva le moja vnukinja in jaz.

Recept za lipov čaj ni nič posebnega. Zanimiv je zato, ker je sedaj prepovedan, v prejšnjem stoletju pa so ga lahko še kuhali. V lekarni ga ne boste dobili, ker menda slabo deluje na nekatera zdravila in jim manjša učinek, ima slab vpliv na srčne bolnike in celo povzroča alergijo. Tako kot šentjanževka. Ali pa je to farmacevtski trik, da prodajo več svoje kemije. Ta je gvišno bolj zdrava kot lipov čaj.

Vsi recepti so iz knjige Varčna kuharica Marije Remec.

Viri:

• https://www.notranjski-park.si/kultura/tradicionalne-obrti-dejavnosti/polhanje

Kraj: Ljubljana
Datum: 1915
Avtor: Marija Remec (knjiga)
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 3. 2. 2025 in 5. 5. 2025
Oblika: knjiga