1963 Lož – Plačilni list

Tako je bil videti plačilni list oktobra 1963 v Kovinskem podjetju Lož, ki je bilo že nekaj časa Kovinoplastika …

Šest celih mesečnih plač je morala delavka pri stroju leta 1957 prihraniti za kolo, potem pa še eno za luč in dinamo – tak je bil zaslužek in take cene dragocenih koles, ki so omogočala hitrejši in udobnejši prihod na delo in domov, kjer je večino čakala še kakšna njiva in nekaj domačih živali. Se je pa že dalo kupiti kolo tudi na obroke, ki so bili potem izplačani v treh letih.

Na tem plačilnem listu je med drugimi tudi postavka “za kruh”, kar je videti precej nenavadno. Ni nam uspelo izvedeti, kaj dodatek pomeni in kako je do njega prišlo. Morda od bralcev še kdo ve?

Odtegljaj “prevoz” se najbrž nanaša na delavski avtobus “gredenco”, ki je nekje od leta 1962 že vozil delavce iz Doline na delo in z njega, drugi pa so si še morali pomagati s kolesi in prvimi mopedi (Babno Polje, Prezid, Loški Potok).

Sindikalna članarina je bila samoumevna in ne vem ali je bil v Kovinoplastiki kdaj kdo, ki ni hotel biti član … Sindikat je imel med drugimi organi Komisijo za socialna vprašanja, ki je soodločala tudi o dodelitvi dela na domu – predvsem invalidom in materam z majhnimi otroki; pa o enkratni denarni pomoči delavcu ob kakšni nesreči, o skrbi za delavce v dolgotrajni bolniški, kar je pomenilo obisk na domu ali v bolnišnici in denarni prispevek. Druge komisije so vedno bolj in bolj skrbele za letovanje, ozimnico, šport in kulturo … Posebej ali znotraj tega so bili smučarski teki, biatlon pa tudi Godba na pihala, praznovanja in obdaritev žensk ob 8. marcu in organizirani obiski gledališča ali drugih prireditev. Začelo se je z nabavo jabolk in se po letu 1960 postopoma razširilo na vse mogoče, od ugodne nabave mesnin do nakupa počitniških kapacitet.

Vidimo, da je v obračunu oktobra 1963 tudi že odtegljaj za malico, ki so jo, kolikor vem, v zelo skromnih pogojih kuhali v Ložu in razvozili po takrat še raztresenih deloviščih oziroma postregli v menzi, ki je bila v pritličju stare hiše ob cesti, ki je ni več. Mislim, da so s tem začeli v začetku šestdesetih ali pozneje, saj je moja mama leta 1959 še kar nekaj časa nosila malico (kruh in jabolko ali čaj) s sabo, najprej v žepu, potem v lični karirasti torbici, ki je visela na balanci novega kolesa. Večinoma so v delavski kuhinji v začetku pripravljali le preproste enolončnice, ki so jim dali zraven kruh iz enotne moke, a bile so tople in zagotovljene. Delavcu ni bilo treba več skrbeti, kaj bo prinesel s sabo…

Ne znam oceniti, kaj so pomenili zasluženi zneski v primerjavi z drugimi evropskimi državami, zagotovo pa so bili Jugoslovani za zahodno Evropo takrat poceni delovna sila in ceneni so bili tudi njihovi proizvodi.

Od kakega leta 1958 dalje so zlasti moški hodili delat v Zahodno Nemčijo in njihovi ne ravno zlahka zasluženi dohodki so nekaj časa pomenili kar močno podporo družinam. Med ljudmi se je kot odraz v nekaterih krajih množičnega gastarbajterstva uveljavil rek, da je na primer “ves Loški Potok zgrajen z nemškimi markami”. Vendar so ti možje pogosto delali brez sindikalnih pravic in ugodnosti, zdravstvene zaščite, osemurnega delavnika, pokojninskih prispevkov …Tudi kakšna pljuča, roke ali hrbtenica so ostale za vedno okvarjene …

Slovarček:

• gastarbajterstvo: delo na tujem

Viri:

• Angelca in Rajko Martinčič, Stari trg, julij 2025, ustno

Kraj: Lož
Datum: oktober 1963
Avtor: /
Zbirka: Rajko Martinčič
Skenirano: 3. 7. 2025
Oblika: dokument