1977 Lož – Zadnji delovni dan v letu

Resen praznik Dan spomina na mrtve je hvala Bogu za nami, krompirjevih počitnic in s tem povezanih potovanj je tudi konec. Pa smo že v okraševanju, napeljevanju stotin kilometrov lučk, postavljamo visoke novoletne jelke, napovedujejo se skorajšnji slavnostni prižigi okrasitev, nova praznična potovanja, vsi mediji nas že imajo v šahu. Smo torej v enem najbolj obremenjujočih delov leta, ki naj bi se ga vsi veselili, pa se mi zdi, da smo ga siti, še preden bi se res smel pričeti. Reklame delajo svoje, potrošnja, popusti, nove počitnice se bližajo, božičnice, darila … In kar ne nehamo. Trpi naš duh, telo in denarnica. No ja, to smo menda hoteli imeti.

Konec leta 1977 sem bil po odsluženi vojaščini drugo leto v službi v Ložu. Dober mesec pred Novim letom je prišel na svet naš prvorojenec in prinesel veliko veselje. Stanovali smo v novem bloku Kovinoplastike Lož v Ložu. Očetje smo ravno takrat dobili tri dni dodatnega dopusta ob rojstvu otroka. Izkoristil sem en dan, več se nekako ni spodobilo. Dva prosta dneva sta bila še za Dan republike 29. 11. Vendar to niso bili prazniki za izlete in nakupe. Kakšna obvezna proslava ob delovnih uspehih kolektivov, podelitve odlikovanj, sicer pa smo v tistih dneh zaklali prašiča in skrbeli za sušilo. Božič je bil navaden delovni dan in šele konec 80. let se je politik Jože Smole ojunačil in ljudem voščil za božične praznike. Hitro se ga je prijelo ime Božiček. Tako smo torej več ali manj mirno prišli do Novega leta. Eden najpomembnejših dni v letu je bil v tovarni zadnji delovni dan, 30. december. Za Silvestra smo imeli v Kovinoplastiki Lož kolektivni dopust.

Zadnji delovni dan se je uradno delalo do opoldne, vsi v eni izmeni. Malica je bila obilnejša kot navadno. Po 12. uri naj bi se pospravili proizvodni in vsi ostali prostori, sledila so voščila šefov in lahko se je šlo domov. Praksa je bila malo drugačna. Takoj po malici se je končalo z delom, v proizvodnih, skladiščnih prostorih in pisarnah so sodelavci že prej postavili različne novoletne jelke in okraske, pričelo se je veselo druženje in obiski med oddelki. Pijače se normalno ni nosilo v tovarno, a ta dan ni nihče pretiraval s kontrolo. Iz mnogih oddelkov tovarne so se oglasile harmonike in veselo, bolj ali manj ubrano petje. Tudi plesalo se je.

Sodelavci Razvojnega oddelka TOZD Okovje smo se zbrali v Konstrukciji. Kot rečeno smrečica je že stala, mize so bile “okrašene” s pijačami tistih časov. Črna vina Merlot, Grajsko črno, Alžirc, in Metliška črnina, pa bela vina Belokranjsko in Vipavsko, En starček, Dobrovoljček, Kavadarci in še druge takratne mešanice. Za začetek ni smel manjkati Fruškogorski biser, ki je igral vlogo šampanjca. Za presekat je bil vmes kakšen vinjak, vermut ali pelinkovec, posebej za ženske tudi likerji, n. pr. jajčni ali hruškov. Torej vse, da je bil najmanj hud glavobol na Silvestrovo dopoldne programiran. V skrajnih primerih niso izostale prebavne težave, ki jih je bilo treba reševati s kakšnim domačim kislim zeljem. A kar se mora, se mora! Bili smo mladi, naša grla in želodci so bili “rostfraj”!

V oddelku konstrukcije smo se družili in veselili:

• V zadnji vrsti Antun Arh – Tršće, Ive Malnar (Crni Ive) – Prezid, Joško Žagar – Prezid, Zvone Žnidaršič – Bločice. V sredini smo bili Janez Mohar – Markovec, Lojze Mazij (brez halje) – Vel. Bloke, takrat Lož, Janez Škrbec – Podcerkev, Dušan Strle – Prezid, Tone Martinčič – Pudob, Stane Prevc – Lož, Tone Modic – Vel. Bloke, takrat Pudob, Dušan Pavlič- Hudi Vrh in Jože Troha – Babno Polje, takrat Lož, kot vodja oddelka.
• Sedeli so Jožef Švelc – Dolenja vas, Mojca Dolšak – Vel. Bloke, Danica Kandare – Lož in Tone Plos – Lož, direktor TOZD Okovje.

Tisto leto smo si sodelavci v razvoju za zadnji delovni dan omislili še posebno poslastico. V mesariji v Starem trgu smo kupili lepega odojka in ga v peko zaupali pekariji. Ko gledam to sliko, se mi še danes pocedijo sline. Strokovno smo ga razdelali kar na pisalni mizi, ki je sicer služila pregledu konstrukcijskih risb.

Že na sliki se vidi, da smo odojka pred razparceliranjem strokovno pregledali in ocenili. Po vsej verjetnosti ga je šel iskat Jože Ponikvar iz Nemške vasi, prvi z leve, ki ime to stroko v rodbini in ga zato ni na prvi sliki. Oceno smo dajali še Dušan Pavlič, Tone Martinčič, Joško Žagar, sedela sva že Jožef Švelc in jaz. Kot kaže slika, kruha ni manjkalo, pa tudi kisle kumarice, paprike in zenf so čakale pripravljene na začetek pojedine.

Tako se je ta dan prevesil v pozno popoldne. Pospravili smo britof za pujskom in prazne steklenice, se pozdravili in nato lepo okrogli krenili še v kontrolo bližnjih gostiln, ki jih ni manjkalo. Se ni spodobilo, da človek ne bi šel pozdravit še druge sodelavke in sodelavce, ki so veselo šankirali ali že sedeli tam. To so bile postaje Bife in Gostilna Mlakarček v Ložu, Restavracija v Starem trgu, Rihtarček in Antončič v Podcerkvi, Magušar v Iga vasi, Knavs v Vrhniki, najbolj vztrajni so šli pogledat še k Riglerju na Bloško Polico. K Mlakarju v Snežnik (Teksas) se na tak dan nismo šli kazat.

Kako hitro minejo urice na tak dan je neverjetno. Imel sem naročilo, da takoj po šihtu skočim k mesarju, ker je bila Irena doma z dojenčkom. Na to malenkost sem gladko pozabil. Prazniki so tudi brez tistega mesa vseeno minili veselo v družbi s sosedi in TV programi iz studijev od Ljubljane do Skopja. Zadnji dan praznikov še voščit domov in okoli bližnjih sorodnikov in leto 1978 se je lahko dejansko začelo.

Viri:

• Dušan Strle – Pudob

Kraj: Kovinoplastika Lož
Datum: 30. 12. 1977
Avtor: neznan
Zbirka: Alojz Mazij
Skenirano: 2. 10. 2025, 18. 10. 2025
Oblika: 2 fotografiji