1880/1942 Podcerkev – Venčeslav Kompare

Venčeslav (Slavko) Kompare (Vencelj).

Nekaj zanimivih podatkov iz zapisa »Rodbina Compare – Kompare«, ki ga je napisal Silvan Kompare.

Kdaj so predniki prišli na Ustje in kdaj je nastal priimek Compare je ostalo nedorečeno. Vendar pa so prvi zapisi iz leta 1712. Priimek Compare se je ohranjal vse do leta 1848, ko se je le ta spremenil v Kompare. Ko se je prednik Franc Compare (1830) leta 1851 priženil v Zapuže k Mariji Codelle (1825) sta v poročni knjigi preimenovana v Kompare in Kodele. Preimenovanja je opravila takratna avstrijska oblast.

Njegov sin edinec Franc Kompare (1853) se je poročil z Marijo Pregelj iz Šturij, Imela sta deset otrok.

Družina Franca Kompare leta 1900 pred hišo Slejkoti 11, danes Ajdovščina, Idrijska c.26.

Navedeni od leve:

• Sedijo: Franc Kompare (1882) – sin; neznan; Ivan Kompare (1884) – sin; Alojz Kompare (1888) – sin.
• Sedijo: Marija Mima Kompare (1880) – hči; Marija Codelle Kompare (1825) – babica; Franc Kompare (1853) –oče; Marija Pregelj Kompare (1858) – mati; dojenček Anica Kompare (1900) – hči; Emilija Kompare (1886) – hči.
• Na tleh: Srečko Kompare (1892) – sin; Berta Kompare (1894) – hči; Joško Kompare (1899) – sin; Vencelj Kompare (1890) – sin.

Pisec je poleg pisnega dela dodal tudi fotografije, vrsto starih dokumentov, rodoslovno drevo od leta 1712 do leta 2005. Za vse podatke je navedel za družinsko kroniko tudi podatkovne baze.

Venčeslav (Slavko) Kompare se je rodil 24. 4. 1890 kot 6 otrok v Zapužah pri Ajdovščini. Izučil se je za urarja in edini od vseh iz družine odšel v Jugoslavijo pred fašističnim preganjanjem Slovencev. Naselil se je kot urar v Logatcu.

V tistih časih so obrtniki drobne obrti hoditi od hiše do hiše in ponujati svoje usluge. Tudi urar Kompare je tako moral iti za delom. Njegova pot je tako šla od Logatca preko Cerknice, Loža, Prezida do Kočevja, Ribnice in nazaj v Logatec. Vsi, tudi Kompare, so celo pot pešačili in na določenih točkah prebivali, prespali. Tako je bila ena od postojank, v kateri je Kompare bival tudi kmetija Mlakar v Prezidu 101.

Marija Mlakar iz Prezida 101 je bila hči kar premožnega kmeta iz Prezida. Njihova hiša še danes stoji. Rojena je bila 1919 leta. Gospodar je imel pet otrok. Hiša je bila trinadstropna in imela hlev s 23 privezi za živino izklesanih v kamnu. Nad temi privezi je bil gank, kjer so bile sobe s pogradi vsaj za 10 ljudi. Po 1. svetovni vojni je bila tu pomembna »kontrabantarska« postojanka. Konji so se v Italijo prodajali za dober denar. Po skrivnih kanalih so zvedeli, kdaj bodo straže na italijanski meji prave, in takrat so se pri Mlakarjevih začeli zbirati gospodarji s konji in hlapci. Konji in hlapci so bivali v hlevu, gospodarji v hiši. Kuhalo in skrbelo se je za vse. Včasih so čakali na pravi trenutek tudi po teden dni. Ko je prišel pravi trenutek, so v eni noči vsi izginili neslišno in brez sledi. Konjem so kopita oblekli v cunje in nihče ni nič slišal.

V tej hiši je prenočeval tudi krošnjar iz Kranjske, Jeretina iz Spodnjih Jarš. Doma v Jaršah je njegovo gostilno vodila žena, on pa je z vozom in konjem krošnjaril, prodajal, kupoval, vse mogoče. Pri Mlakarjevih je imel kje privezati in nahraniti konja, nočiti in prehranjevati se in pri tem prodajati domačinom svojo robo. Prišel je dvakrat letno. In ko se je tako nekoč odpravljal proti domu na Kranjsko, Marija je imela 15 let, je slišala očeta, ki je krošnjarju rekel: Najdi za našo Marijo na Kranjskem službo in naslednjič jo boš vzel s seboj. Tega si ni želela. Molila je, da se to ne bi zgodilo. Vseeno je naslednjič s krošnjarjem odšla na Kranjsko in vso pot jokala. Možakar jo je celo pot tolažil. Službo je dobila v tovarni platna (kasneje Induplati Jarše) češkega lastnika Majdiča. Prebivala je v gostilni pri krošnjarjevi ženi v Jaršah in tam tudi pomagala za hrano in stanovanje. Tam se je kasneje poročila s ključavničarjem Vrhovnikom in se odselila v Mengeš. Imela je tri hčere.

Z eno izmed hčera – Francko se je poročil Kostja Modec, vnuk Venčeslava Kompare. Kadar se je dalo, je taščo peljal v Prezid na obisk. Enkrat je omenil, da je tu nekje bil ustreljen njegov ded Kompare kot talec. Skoraj bi jo pobralo. »A ti si torej vnuk od Kompareta«? Da, je rekel. Ga poznate? Seveda, zelo dobro. Ko je odgovoril, da in jo vprašal, ali ga je poznala, je odgovorila, da je pri njih doma v Prezidu vsako leto za mesec dni najel sobo in v tej sobi popravljal ure. Oni pa so mu kuhali. Povedala mi je, da so ji ljudje povedal zanj, da je bil ustreljen kot talec, saj je ona živela na Kranjskem.

Po vsej verjetnosti je imel urar Kompare tudi v drugih krajih svojo točko, kjer so ga vzeli pod streho, da je popravljal ure. Verjetno je na ta način tudi spoznal Marijo Mihelič iz Hrovače pri Ribnici.

V vasi Hrovača na številki 1 pri Ribnici je živela družina Mihelič. Bilo je 8 otrok. Eno od deklet se je izučilo za šiviljo. To je bila Marija Mihelič. Postala je mojstrica in obrtnica. Imela je dve vajenki in dve pri njej izučeni šivilji, šiviljski pomočnici. Venceslav in Marija sta se poročila leta 1927. Imela sta hčer Lidijo in sina Janeza. Marija je šivala. Venčeslav pa je kot dober urar, hodil po terenu, popravljal ure in pri tem tudi kakšno šilce žganja popil preveč. Po pripovedovanju žene Marije je Venčeslav vedno bolj rad pogledal v kozarček, opustil delo in živel v njeno breme. Ona se s tem ni strinjala. Venčeslav si je dobil službo v Finančni straži Kraljevine Jugoslavije in služboval na mejnem prehodu nad Starim trgom. Ločeno od družine je živel na naslovu Podcerkev 7. Leta 1941, ko je Italija okupirala to področje, je meja izginila, Venčeslav je izgubil službo. Priložnostno je popravil še kakšno uro. Večino denarja pa je porabil za pijačo. Kaj ga je gnalo tistega 9. 8. 1942, na cesto, je vedel le on. Italijani so takrat pobirali ljudi, da jih ustrelijo kot talce in vzeli so še njega, ki je bil na cesti. Skupaj s še šestimi nesrečneži so ga še isti dan ustrelili v Podgori. Z drugimi je bil pokopan na pokopališču v Viševku 10.8 1942. Ker je bil v Podcerkvi le začasno in ker so ga pobrali s ceste, verjetno pri sebi ni imel dokumentov Vsi ostali ustreljeni so bili domačini in v mrliški knjigi so napisani o njih vsi podatki, za Kompareta pa so ta polja brez podatkov. Verjetno so ljudje, ki so sodelovali pri pokopu, poznali le njegov priimek, ime pa so dodali, a ni bilo pravo oziroma pravilno. V mrliški knjigi je napisani Alojzij Kompare iz Podcerkve, brez rojstnih podatkov, brez podatkov o ženi, stalnem bivališču, otrocih. Po podatkih mrliške knjige iz arhiva RKC se vidi, da so talci ustreljeni v Podgori, pokopani na pokopališču Viševek. Tam je napisan tudi Kamnik – Kampare Alojz. Inštitut za novejšo zgodovino ima podatke, da je bil v Podgori 9. 8. 1942 od Italijanov ustreljen Venceslav (Slavko) Kompare. Družina tega ni vedela do konca vojne.

Po kapitulaciji Italije in odhoda Italijanov iz Ribnice septembra 1943 so partizani prišli z ranjenci v Ribnico. Vsa dekleta so povabili, da pridejo negovat ranjence. Nekaj se jih je javilo, tudi Lidija Kompare. Skoraj ves mesec je bila Ribnica osvobojena, potem pa so Nemci začeli zasedati italijansko ozemlje s svojimi četami. Ko je prišla v Ribnico vest, da Nemci z vojsko in tanki prodirajo iz Ljubljane proti Ribnici, je bila tu takoj dana komanda za umik nazaj v gozdove. Lidija je takrat odšla z ranjenci in postala partizanska bolničarka. Nemci so Ribnico zasedli. Domači domobranci so izdali Nemcem, da je šla hčerka šivilje Marije v partizane. Mama Marija se je s partizani zmenila, da naj reče Nemcem, ko jo bodo zasliševali, da so ji hčerko mobilizirali. To ni nič pomagalo! Mamo so odpeljali v ljubljanske zapore, kjer je bila do konca vojne, štirinajstletnega sina Janeza pa so odpeljali v Nemčijo, kjer je čistil mesta po bombardiranjih. Živel je v taborišču in odhajal pod stražo na delo. Ker so nekateri fantje razumeli nemško, so razumeli tudi, vprašanje starejšega vojaka njihovega stražarja svojemu poveljniku, kaj naj naredi, če ob bombardiranju, ko niso šli v zaklonišče, izgubi kontrolo nad delavci. Odgovor je bil: Postreliti! Tako so se trije odločili, da že konec marca pobegnejo in se prebijejo do doma. Hodili so ponoči. Hrano v glavnem kradli. Ko so prišli že skoraj do jugoslovanske meje, so padli v rusko ujetništvo. Z njimi so delali lepo. Tam so bili dva meseca. Rusi so jih oblekli, potem pa so jih izročili partizanom in ko so fantje, ki so prej veliko lepega slišali o partizanih, mislili, da so že jutri doma, so jih ti še za štiri mesece zaprli. Bili so zasliševani o raznih stvareh, dokler jim niso verjeli vsega, kar so govorili. Prva je bila doma v Ribnici mati Marija, ki je v Ribnico iz Ljubljane prišla peš. Vlak ni vozil. Hiša je bila popolnoma izropana, prazna. Vse pokradeno je našla in dobila nazaj od družin simpatizerjev domobrancev. Hči Lidija se je javila, da je preživela, Janeza pa dolgo ni bilo in mislili so že na najslabše. Z vlakom je pripotoval enkrat jeseni 1945 leta. Žena Marija je takrat od države dobila tudi pismeno Spomenico, da je žena talca Kompare (Slavko) Venceslava.

Vnuk Kostja Modec, si je zelo prizadeval, da najde mesto pokopa deda Venceslava Kompareta in za ustrezno obeležitev na spomeniku v Viševku. V letu 2025 je zbral vrsto dokumentov, ki dokazujejo, da je bil Venčeslav Kompare kot talec ubit v Podgori in pokopan na pokopališču Viševek.

Združenje borcev za vrednote NOB Cerknica in Krajevna organizacija borcev za vrednote NOB Loška dolina se dogovarjata o ustrezni rešitvi, glede na vso pridobljeno dokumentacijo. (Predlog rešitve: izbris napačnega napisa na spomeniku v Viševku in izpis pravilnih podatkov – »Podcerkev Kompare Venčeslav«.)

V nedeljo, 9. septembra 1962, je krajevna organizacija ZB NOV v Loški dolini odkrila Skupno grobišče borcev in žrtev fašizma in spomenik na pokopališču Viševek. Žalne svečanosti se je udeležilo nad 1000 ljudi. Godba na pihala iz Cerknice pred skupnim grobiščem zaigrala internacionalo, nakar je spregovoril prvoborec Franc Levec, ter nato odkril spomenik. Sledil je kulturni program, v katerem so sodelovali: moški pevski zbor »Svoboda« Loška dolina, pesnica Marička Žnidaršič, mladinski pevski zbor osemletke Stari trg, program pa je zaključila godba na pihala.

Zgodbo naprej že poznamo. V Lidijino bolnico se je prišel zdravit ranjeni partizan Kostja, Stane Modec, ostal na politični funkciji snežniških bolnic in se leta 1944 z Lidijo poročil, kot so rekli: »na položaju«. Imela je sina Kostja in hčer Karmen. Janez pa se je poročil z Ivico Benčič iz Hrpelj. Imel je hčer Lauro in sina Saša.

Slovarček:

• »kontrabantarska«: tihotapska
• gank: balkon

Viri:

• Rodbina Compare – Kompare – Silvan Kompare
• Kostja Modec
• Obeležja.Cerknica
• Glas Notranjske
• SISTORY – zgodovina Slovenije
• Knjiga »Vražji vrtec« Franc Šušteršič
• Izpis iz mrliške knjige RKC
• Zgodovinski arhiv Ljubljana
• Ministrstvo za kulturo – Arhiv RS

Kraj: Zapuže, Podcerkev

Datum: 1880-1942
Avtor: neznan
Zbirka: Kostja Modec
Skenirano: 13. 2. 2026
Oblika: tri kopije fotografij