1944 Dresden – Ivan Turšič starejši, pismo

Na sliki je Ivan Turšič, oče narodnega heroja Ivana Turšiča Iztoka. Slika je iz Fremdenpassa (potnega lista za tujce) s katerim je bil poslan na prisilno delo v Nemčijo.

Ivan Turšič starejši je bil borec za severno mejo. Po prvi svetovni vojni je prišel iz Bezuljaka na Rakek služit, ker je prišla na njegovo domačijo mačeha. Poročil se je z Rakovčanko iz Modičeve gostilne. Njen prvi mož je bil iz Steržajeve gostilne – Povletov. Padel je med prvo svetovno vojno. Imela sta hčerko. Da ne bi životarila kot mnoge vdove, se je omožila s sosedovim hlapcem Ivanom. Dobila sta dva sinova: Ivana in Pavla. Ivan se je pridno lotil kmetovanja. Služil je tudi s prevozi. V obmejni vasi je bilo za to mnogo možnosti: vožnja premoga in drv na domove, vožnja drv iz gozda, prevoz gradbenega materiala, oranje … Dokupoval je zemljo, izboljšal gospodarsko poslopje in orodje. Pozimi je plužil vaške poti in vozil dr. Pušenjaka na obiske k bolnikom. Bil je tudi gasilec in ob požarih vedno na razpolago s konjsko vprego. Vaščani so ga spoštovali. Ob slovesnostih je večkrat sprejel in nagovoril goste. Ker je imel vedno lep par konj, si je omislil zapravljivčka. Navduševal se je za novosti in bil napreden kmet. Ko je Ivan mlajši odraščal, je skupaj z očetom poprijel za vsako delo.

Iztokova smrt je bila velik udarec za starše. Dobivali so njegove fotografije in zapiske o njegovem delovanju na Primorskem. S tiho bolečino so jih večkrat pregledovali. Ivan starejši je umrl 11. decembra 1969, njegova žena 1980, brat Pavel pa 1999.

Leta 1946 je Ivan pisal svojemu bratu Francu Turšiču v Ameriko. Pismo je obsežno, a ga bom prepisala v celoti, ker daje sliko tistega časa in odnosa med očetom in sinom partizanom, ki je mnogi še ne poznamo.

»Rakek, 18. marca 1946

Dragi brat!

V prvem pismu sem Ti malo opisal, kako smo živeli med Italijani. Zdaj bom pa spet malo opisal, kako smo med Nemci.

Ko sem se vrnil iz italijanske internacije, sem bil en čas kar doma. V jeseni, ko je bilo vino v Vipavi, smo zaprosili nemško komando, da so nam dali dovoljenje za iti po vino.

Prvič, ko smo šli, smo ga točili v Podragi, pri župniku. Zvečer, ko smo imeli vozove gotove, so prišli v vas tudi partizani na večerjo. Potem so nas povabili poslušat svoj radio. Ker je bilo osvobojeno po partizanih, so jo imeli v vsaki vasi, da so hodili ljudje poslušati.

Tam je bil ravno en kurir. Iztokov. Jaz sem mu napisal pismo in pripomnil, da bom spet prišel čez en teden. Po enem tednu smo prišli v Št. Vid pri Vipavi (danes Podnanos, op. p.). Damo konjem jesti in gremo v gostilno. Že pride kurirka od Iztoka, čeravno so bili Nemci v Št. Vidu in vpraša, če je en Turšič iz Rakeka tukaj. Povem, da sem jaz. Nato me pokliče ven in mi pove, da me sin čaka v Podragi.

Jaz sem povedal takoj na skrivaj, da je Iztok v Podragi. Jaz sem konje oddal, da jih je gonil en drugi. Z menoj je šel tudi Matevžev Janez in njegov sin. Podraga je oddaljena pol ure od Št. Vida. Ko nas pripelje kurirka tja, ravno v tisto hišo, kjer smo pred enim tednom radio poslušali, pa dobim sina Iztoka v kuhinji. S seboj je imel še osem tovarišev. Eden je bil iz Loške doline, Jakob Gregorič, z Vrhnike. Ta je bil od začetka njegov spremljevalec. Nekaj je bilo Primorcev in dva Rusa, ki sta ušla Nemcem. Iztok je bil komandant Kosovelove brigade. Potem smo šli po vinogradu, kjer so partizani dobro vedeli za vsako stezo v vas Manče. Tam smo dali konje v štalo in sin nas je povabil h terencu. Tam smo se navečerjali, potem pa se napili, čeprav smo bili komaj en kilometer od ceste, ki so jo imeli Nemci zasedeno. Smo peli in pili, da so nas lahko slišali.

Ko se je naredil dan, so šli partizani naprej v Goče, mi smo pa vino točili v Mančah. Potem nisem sina več videl, čeravno smo pozneje šli še v Gaberje. Njegovi vojaki so bili tam, a njega nismo mogli več dobiti. Držal se je Krasa, ali pa na Čavnu in v trnovskih gozdovih. Kurirke so pa k nam nosile pošto.

Potem smo šli še v spodnjo Branico. Tam nas je čakal Iztok osem dni pri Hmelakovih. Tam je imel stanovanje, toda je ravno en dan preje odšel, ko smo mi prišli. Potem je kmalu postal komandant divizije.

Mene so 3. februarja ponovno zaprli. Sem bil zaprt v Ljubljani dva meseca. Od tam so me spustili. Potem so me zopet zaprli, sem bil spet dva dni zaprt v Ljubljani in spet so me spustili. Zopet pride kurirka izpod Hruševja in mi piše sin, da moram za vsako ceno tja priti. Jaz si nisem upal. Nato sem mu pisal, naj pride on na Planinsko goro. Mi bomo šli pa kosit, ker imamo travnik blizu in se bomo pogovorili. Žal, njega ni bilo, pa smo odšli domov.

O polnoči so mene zopet aretirali. Mogoče, da je prišel sin tja drugi dan, toda od nas ni smel noben v Planino, tako da nismo prišli v stik. Mene so potem odpeljali v Nemčijo v Dresden in od tam v Schenberg. Tam smo morali delati teden ponoči, en teden podnevi, po 12 ur dnevno. Hrane so nam dali pa toliko, da je človek komaj pokonci stal. Največ je bil korenjev zos in krompir z olupki vred.

Potem so se bližale fronte. Od ene strani Angleži, od druge Rusi. Nemci so nas iz strahu izpustili. Dne 7. aprila so nas kar spodili domov. Domov smo se vozili tako, da smo morali brez vsake hrane šest dni in šest noči stati v vagonu. Dne 13. aprila smo prišli v Št. Vid pri Ljubljani. Tam so bili tedaj še Nemci, pa so nas civilisti precej prevzeli in so nam povedali, da ne smemo domov, da nas bodo spet domobranci zaprli. Potem sem čakal do 26. aprila tam, nato sem pa ušel na vlak in se odpeljal domov. Na 27. aprila sem prišel domov in 1. maja so me že zopet zaprli. Takrat jim je zadnja ura bila.

Dne 2. maja zvečer so jih pobrali v zaporu, jih odpeljali na Turjak in še 23 ljudi pobili in v eno skupno jamo zakopali. Potem so pa napravili velik ogenj na grobu, da bi skrili sled. Nas so dali na tisto mesto, in smo čakali, da nas bodo tudi potolkli. Pa jih je prehitelo.

Dne 8. maja 1945 so nas partizani osvobodili. Vrnili smo še domov na vse razbito. Zdaj pa spet delamo kot živina. Tri vozove so mi pobrali in štiri konje s komati vred. To so največ napravili domobranci, da sem tako trpel, ker je Ivan ušel. Ker niso mogli njega, so pa mene mučili.

Jaz sem zdaj slabega zdravja, zraven pa še vsega manjka. Imam še enega sina, da se muči. On bo star 22 let. Tukaj nam manjka najbolj obleke in obutve, sladkorja in skoraj vsega.

V Bezuljaku je pa bilo skoraj vse belo. Pozdražov, Matijev, Šuštarjev Tone, Kranjč, ti mislim so bili pri partizanih, drugo je pa vse belo. Saj si še vsega nisem ogledal, da bi Ti mogel točno popisati, kaj vse se je tukaj godilo. Tukaj so bili skoraj vsi iz Begunj in skoraj s cele Menišije, ki so bežali pred partizani, da so lažje lumparije uganjali in izdajali po Rakeku. Pri nas jih je bilo včasih po 20.

Tako sem Vam malo površno opisal življenje v tej vojski.

Vas vse skupaj lepo pozdravljamo! Ivan Turšič.«

Viri:

• Jožica Košir iz Cerknice
• Enakopravnost: neodvisen dnevnik za slovenske delavce v Ameriki (12.06.1946), letnik 29, številka 115. URN:NBN:SI:DOC-CQLBU4UN from http://www.dlib.si

Kraj: Rakek, Dresden
Datum: 1944, 1946
Avtor: neznan, nemški uradnik
Zbirka: Nataša Černe
Skenirano: 9. 3. 2026
Oblika: fotografija