1941-1945 Ljubljana – Odporniška fotografija v Ljubljani v času okupacije

Vojna napoved 6. aprila 1941 ob 7.10 uri. Povedna fotografija v slogu, le kaj sledi ? Foto Miran Pavlin.

Zaradi vojnih razmer je bilo nepooblaščeno fotografiranje tvegano in kaznivo, kljub temu, se je iz Ljubljane in njene okolice ohranilo veliko dragocenih slikovnih dokumentov. Med letoma 1941 in 1945 sta Miran Pavlin in dr. Jakob Prešeren samoiniciativno posnela več kot 2400 fotografij.

Bela zastava na nebotičniku pred prihodom italijanskega okupatorja, Ljubljana 10. aprila 1941, foto Miran Pavlin.

Kongresni trg v Ljubljani aprila 1941. Na grajskem stolpu je vihrala bela zastava. V ospredju spomenik jugoslovanskega kralja Aleksandra Karađorđevića, delo kiparja Lojzeta Dolinarja in arhitekta Hermana Kusa, odkrit je bil 6. septembra 1940, foto Jakob Prešeren.

Italijanska okupacijska vojska na Gradišču v Ljubljani 12. aprila 1941, foto Miran Pavlin.

Italijanska okupacijska voska na Tromostovju v Ljubljani aprila 1941, foto Jakob Prešeren.

Miran Pavlin, uradni fotograf dnevnika Jutro, je skrivaj posnel okoli 2000 fotografij, med njimi več sto z odporniško vsebino. Položaj honorarnega sodelavca mu je omogočal, da posnetih filmov ni oddajal neposredno uredništvu, temveč jih je lahko obdržal pri sebi. Na Gregorčičevi ulici v Ljubljani si je uredil fotolaboratorij, kjer je razvijal in skrival fotografije. Fotografski material je dobival iz Trsta, svoje znanje italijanščine pa je večkrat uspešno izkoristil, da se je izognil aretaciji in zaplembi filmov.

Dr. Jakob Prešeren, sodnik apelacijskega sodišča v Ljubljani in ljubiteljski fotograf, je skrivaj posnel več kot 400 fotografij okupirane Ljubljane in 15. barvnih diapozitivov leica velikosti. Kje je pridobival fotografski material, ni znano.

Za proslavo priključitve Ljubljanske pokrajine k Italiji je okupator 3. maja 1941 ljubljanske izložbe in hiše okrasil s slikami italijanskega kralja Emanuela III. in Mussolinija – pogled na Aleksandrovo cesto (današnja Cankarjeva) v Ljubljani, 6. maj 1941, foto Miran Pavlin.

Ljubljana je bila v prvih letih vojne najmočnejše središče odporniškega gibanja, saj sta v njej delovala politično in vojaško vodstvo Osvobodilne fronte. Čeprav so slovensko ozemlje nadzorovale tri okupacijske vojske, je vodstvo v Ljubljani vzdrževalo redne povezave z odporniškimi središči po vsej Sloveniji. Sprva so področni organizatorji še prihajali na posvete v Ljubljano, vendar je z zaostrovanjem nadzora to postajalo vse nevarnejše. Zato se je vrhovno vodstvo odpora maja 1942 umaknilo na Dolenjsko, na osvobojeno ozemlje.

Mejni blok v Šentvidu v Ljubljani – trikolora in kljukast križ, 28. junija 1941, foto Jakob Prešeren.

Pavlin in Prešeren nista delovala v okviru OF in drug za drugega nista vedela, vendar sta oba dosledno dokumentirala razkosanje Slovenije, prihod italijanske okupacijske vojske ter prve ukrepe fašističnih oblasti. Fotografirala sta odstranjevanje jugoslovanskih in slovenskih napisov, parade okupacijskih sil, srečanja domačih predstavnikov z okupatorji ter vsakdanje življenje prebivalcev.

Župani Ljubljanske pokrajine pri visokem komisarju Emiliu Grazioliju 5. maja 1941; ljubljanski župan Juro Adlešič je v slovenščini in italijanščini prebral v imenu županov “poslanico vdanosti in zahvale Duceju.”

Snemanje kamnitega dvoglavega orla z jugoslovanskim grbom s pročelja državne trgovske akademije na Bleiweisovi cesti v Ljubljani 6. maja 1941, foto Miran Pavlin.

Racionirana preskrba značilna za vojne razmere, je pred trgovinami povzročila dolge vrste, prizor iz Ljubljane 5. julija 1941, foto Jakob Prešeren.

Vrste zaradi racioniranja prehrane; vrsta pred mesnico v Ljubljani 11. junija 1941, foto Jakob Prešeren.

Praznik sardinskih grenadirjev v vojašnici kaserma Principe di Piemonte (nekdanja domobranska vojašnica) na Poljanski cesti. Tribuna z gosti. Z leve: viceperfekt Edoardo Bisia, škof dr. Grigorij Rožman, general Mario Robotti, general Taddeo Orlando neznani, rektor univerze Matija Slamič, Ljubljana 26. maja 1941, foto Miran Pavlin.

Šenklavžka procesija svetega rešnjega telesa se vrača v cerkev 21. junija 1941. Spredaj v sredini je visoki komisar Emilio Grazioli, desno general Mario Robotti, levo general Taddeo Orlando. Prešeren jih je v svojem fotografskem albumu poimenoval trije rablji, foto Jakob Prešeren.

Njune fotografije prikazujejo Ljubljančane, ki čakajo na potna dovoljenja za prehod blokad, berejo okupatorske razglase ali stojijo v vrstah za kruh, meso, krompir in menjavo denarja. Posebej pomenljivi so posnetki odstranitve spomenika kralju Aleksandru na Kongresnem trgu, saj simbolno razkrivajo pravi namen fašistične okupacije.

Italijanske zastave na palači nekdanje banske uprave, Ljubljana 3. maja 1941.

Prebivalstvo čaka na potna dovoljenja za potovanje iz Ljubljane 6. maja 1941, foto Miran Pavlin.

Prizorišče po odstranitvi spomenika kralja Aleksandra Karađorđevića 26. julija 1941, foto Jakob Prešeren.

Pomemben del njunega opusa predstavljajo tudi fotografije propagandnih plakatov, poitalijančenih napisov in prvih oblik odpora. Že julija 1941 so se po ljubljanskih zidovih pojavile črke V kot simbol zmage, kmalu zatem pa še napisi OF s srpom in kladivom. Fotografiranje takšnih napisov je bilo strogo prepovedano, zato jih je Pavlin kljub slabim svetlobnim razmeram snemal predvsem zgodaj zjutraj ali pozno popoldne. Ker so oblasti napise hitro odstranjevale, je bilo njihovo dokumentiranje izjemno zahtevno in nevarno.

Italijanski kažipot za Logatec, Ljubljana 6. maja 1941, foto Miran Pavlin.

Sredi poletja 1941 so se začeli pojavljati očitni izrazi odpora proti okupatorju med njimi zlasti različni napisi. Na posnetku je znak V (Victory – zmaga), napisan prek okupatorjevih razglasov, na eni od ljubljanskih ulic 17. julija 1941. Postal je simbol odporniškega gibanja po vsej Evropi, foto Jakob Prešeren.

Na poitalijančen kažipot za Šiško so ljubljanski ilegalci humoristično dodali še dve črki, Ljubljana, julij 1941, foto Miran Pavlin.

Napis na transformatorju v Ljubljanskem Trnovem 15. maja 1942.

Kljub podobnim temam so se med obema fotografoma kmalu pokazale tudi razlike. Pavlin je v obliki nekakšnega fotografskega dnevnika beležil različne podobe mestnega življenja: vrvež na tržnici, sejme, spremembe mestnega prostora in vsakodnevne prizore Ljubljančanov. 

Visoki komisar Grazioli in ljubljanski župan dr. Adlešič na živilskem trgu 25. julija 1941, foto Miran Pavlin.

Kopališče Ilirija v Ljubljani 6. junija 1942, foto Miran Pavlin.

Eden najbolj drznih Pavlinovih podvigov je bil vstop na strogo varovani ljubljanski kolodvor, kjer je iz neposredne bližine fotografiral poveljnika italijanske 2. armade Vittoria Ambrosia. Ob fotografiranju pogreba nemškega vojaka pa so ga bolj kot uradna slovesnost zanimali pogrebci, večinoma ljubljanski Nemci. Prav ti so kasneje dosegli, da mu je italijanska policija zasegla film.

General Ambrosio in visoki komisar Grazioli, ljubljanski kolodvor 12. avgusta 1941, foto Miran Pavlin.

Prešeren je svoje fotografske zapise sistematično urejal v dveh albumih. Posebej so ga pretresla streljanja slovenskih talcev. V album je vključil fotografijo streljanja petih talcev pri Bledu leta 1941 in jo komentiral z besedami: »Nemci na Gorenjskem tako.« Podobno je leta 1942 ob fotografijah pobitih članov narodne zaščite zapisal: »Italijani na Dolenjskem tako.«

Streljanje talcev, Spodnje Gorje 28. avgusta 1941. (Prešernov album).

Ker je bilo ilegalno delovanje OF v Ljubljani zelo uspešno, so Italijani 23. februarja 1942 mesto obdali z bodečo žico, bunkerji in španskimi jezdeci. Nadzor nad prebivalstvom se je močno zaostril: vsakdan so postali potne dovolilnice, nadzor na blokadah, racije in množične aretacije. Ljubljana je postala nekakšno taborišče sredi okupirane Evrope.

Postavljanje žične ograje okoli Ljubljane 1942.

Žična ograja v Šiški, Ljubljana 1942, foto Jakob Prešeren.

Bunkerji v Šiški, Ljubljana 1942, foto Jakob Prešeren.

Spomladi 1942 so po ljubljanskih ulicah postavili ovite, t. i. španske jezdece. Leseni španski jezdeci na Tromostovju, pobarvani z belimi črtami zaradi boljše vidljivosti ponoči in v megli. Dva španska jezdeca sta pritrjena, dva pa sta odmaknjena, da dovoljujeta prehod tramvaja, 22. oktobra 1942. Foto Diego de Henriquez.

Pretresljive so tudi Prešernove fotografije grobov talcev na Žalah, med njimi groba umetnika Hinka Smrekarja in preserskih domačinov, ki so jih italijanski vojaki ustrelili decembra 1942. Tematski sklop dopolnjujejo še posnetki grobov Slovencev, ki so jih v Dragi pri Begunjah mučili in ubili nemški vojaki.

Grobovi talcev na ljubljanskem pokopališču, 1942, foto Jakob Prešeren.

Februarja 1942 je Prešeren posnel tudi izjemno serijo skoraj prazne Ljubljane iz ptičje perspektive. Visoki komisar Grazioli je namreč med 7. in 16. februarjem prepovedal vsakršen promet po mestu med večernimi in jutranjimi urami. Zaprti so bili lokali, prepovedane javne prireditve, prebivalci pa so bili praktično prisiljeni ostati doma. Italijanske oblasti so s tem odgovorile na poziv OF k obeležitvi Prešernovega dne.

Skoraj prazen Prešernov trg, Ljubljana 11. februarja 1942 ob 16.30. Policija in zadnji mimoidoči. Ker nihče ni smel na ulico, so bile slike napravljene iz strešnih lin in Kresije ali vežnih vrat, foto Jakob Prešeren.

Leta 1943 je Prešeren fotografiral številne nemške razglase o streljanju talcev ter italijanske propagandne plakate. Z zaostrovanjem vojne so postajala propagandna sporočila vse agresivnejša, predvsem do Angloameričanov in Sovjetske zveze.

Italijanski propagandni letak, Ljubljana, 1943. Foto dr. Jakob Prešeren.

Nemški proglas o streljanju talcev, 1943, foto Jakob Prešeren.

V letih 1942 in 1943 se je število Prešernovih fotografij zmanjšalo, medtem ko je Pavlin ostal zelo dejaven. Še naprej je dokumentiral vsakdanje življenje v okupirani Ljubljani, pomanjkanje hrane, racionalizacijo živil in vedno ostrejše vojne razmere. Fotografiral je skrivaj, pogosto s fotoaparatom, skritim pod plaščem.

Obdelovanje njive v parku Zvezda, Ljubljana 2. maja 1942, foto Miran Pavlin.

Proslava obletnice borbenih fašijev v operi v Ljubljani 21. marca 1943, foto Miran Pavlin.

Proslava imperija v nekdanji domobranski vojašnici v Ljubljani – italijanska fašistična policija in slovenska protikomunistična milica (MVAC) 9. maja 1943, foto Miran Pavlin.

Leta 1943 je Pavlin spremljal tudi dogodke, ki so že nakazovali preobrat v vojni. Poleg uradnih fašističnih proslav je fotografiral zavezniška letala nad Ljubljano ter gradnjo zaklonišč v parku Zvezda in pred Narodnim muzejem.

Gradnja zaklonišč v parku Zvezda, Ljubljana 2. junija 1943, foto Miran Pavlin.

Po kapitulaciji Italije je Ljubljansko pokrajino septembra 1943 zasedla nemška vojska. Razmere so se še dodatno zaostrile. Nemške oblasti so za boj proti odporniškemu gibanju podprle slovensko domobranstvo ter okrepile protikomunistično propagando. Organizirali so številna zborovanja, javna predavanja in podpisovanja protikomunističnih izjav. Družbena nasprotja so se poglabljala, nasilje pa je postajalo del vsakdana.

Pavlin je kasneje zapisal, da je bilo fotografiranje pod nemško okupacijo še nevarnejše kot pod italijansko, predvsem zaradi domačih sodelavcev okupatorja. Kljub temu je nadaljeval z dokumentiranjem dogajanja.

Do septembra 1944 je v Ljubljani posnel številne fotografije domobranskih parad, pogrebov in uradnih slovesnosti. Obenem je samoiniciativno beležil tudi manj opazne podobe okupiranega mesta: izbrisane italijanske napise, pomanjkanje tobaka, poškodovano univerzitetno knjižnico po letalski nesreči, vrste za znamke, prazne ulice med alarmi in sledi vojnih letal nad mestom. V njegovih fotografijah tega obdobja prevladuje izrazita črno-bela vojna estetika brez vmesnih tonov.

Pogreb domobrancev iz Kočevja, Ljubljana 3. januarja 1944, foto Miran Pavlin.

Parada ob razvitju zastave – general Leon Rupnik obdan z narodnimi nošami, Ljubljana 20. januarja 1944, foto Miran Pavlin.

Nemško-domobranski plakat, Ljubljana 3. januarja 1944, foto Miran Pavlin.

Narodna in univerzitetna knjižnica po padcu zaradi okvare manjšega nemškega letala v Ljubljani 14. februarja 1944. Porušena je bila velika čitalnica, uničenih in poškodovanih je bilo veliko knjig, foto Miran Pavlin.

Nemška zastava na nekdanji banovinski palači v Ljubljani 23. aprila 1944, foto Miran Pavlin.

Z nemško okupacijo Ljubljane in prisilno mobilizacijo Pavlina v nemške delovne enote TODT v drugi polovici leta 1944 mu je bilo onemogočeno dejavno fotografiranje.

Prešeren je istega leta dokumentiral tudi intenzivno nemško-domobransko propagando, ki je bila izrazito protikomunistična in rasistična ter usmerjena proti odporniškemu gibanju in njegovim zaveznikom.

Domobranski propagandni letak, Ljubljana 1944, foto Jakob Prešeren.

Od februarja do maja 1945 je kronološko beležil posledice zavezniškega bombardiranja Ljubljane. Posebno dragoceni so njegovi posnetki osvobojenega mesta maja 1945: prihod partizanov čez Tromostovje, zbiranje ljudi pred magistratom ter hiše, okrašene z zastavami, napisi in podobami Tita ter Stalina.

Okrašena Ljubljana ob osvoboditvi 9. Maja 1945, foto Jakob Prešeren.

Fotografije Mirana Pavlina in dr. Jakoba Prešerna prikazujejo življenje v okupiranem mestu, posege okupatorjev v mestni prostor ter različne oblike odpora prebivalcev. Gre za izjemen ciklus dokumentarne fotografije, ki razkriva poglobljeno razumevanje časa in dogajanja pri obeh avtorjih. Njune fotografije danes delujejo kot celovit fotoesej o življenju v okupirani Ljubljani ter predstavljajo dragocen zgodovinski dokument, kakršnega nima nobena druga evropska prestolnica.

Viri:

• Franc Fabec, Dejan Vončina; Slovenska odporniška fotografija 1941 – 1945, Založba Modrijan, Ljubljana, 2005
• Zdenko Čepič, Damijan Guštin, Martin Ivanič: Podobe iz življenja Slovencev v drugi svetovni vojni, Založba Mladinska knjiga, 2005
• Fototeka Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije

Kraj: Ljubljana
Datum: 6. 4. 1941 – 9. 5. 1945
Avtor: Jakob Prešeren, Miran Pavlin, Diego de Henriquez, neznan
Zbirka: Dejan Vončina
Skenirano: —
Oblika: datoteke