1949 Babno polje – Pri pouku

Taka je bila notranjost razreda osnovne šole v Babnem Polju leta 1949, tri leta pozneje kot slika v prispevku, kjer držijo isto Titovo sliko. Fotografiral je najbrž tudi tokrat učitelj Konc.

V tej šoli so se morali zbrati babnopoljski moški julija 1942, ker so tako zahtevali okupatorji. Najprej so jih pohvalili, ker so prišli, jih pogostili s cigaretami in vinom, potem pa zastražili, na hitro sodili in streljali ali internirali … Nekatere ženske so nasedle sladkim obljubam, da se v gozdu skritim ne bo nič zgodilo in jih zvabile domov …, potem ko so videle, kaj se dogaja, so v grozi tulile ob ubitih možeh, si pulile lase in najbrž nikoli več imele miru same s sabo.

Strašni čas je na sliki že minil in v še vedno skrajno skromnih pogojih se mladi rod – mnogi brez očetov – pripravlja na življenje. Učilnica je opremljena z masivnimi starimi klopmi in tablo, ima tudi kateder in omaro za učila, na zidu pa je državni grb in Titova slika z nekaj parolami, ki spodbujajo k učenju in ljubezni do domovine.

V šolskih torbicah so, verjetno enako kot nekaj let pozneje v mojem razredu, zelo obrabljena čitanka in računica, pa zvezek ali dva, ki morda z ene strani služita enemu predmetu, z druge pa drugemu. V leseni peresnici je svinčnik, morda peresnik in radirka, v pomečkanem škrniclju za malico kos kruha ali jabolko. Toda knjige in zvezki so skrbno oviti v rjav ali moder zaščitni papir, svinčnik z žepnim nožkom dobro ošiljen, peresnik – šele od drugega razreda naprej – pa čaka, da ga otrok pomoči v črnilnik na klopi, kamor je učitelj nalil črnilo iz litrske četverokotne steklenice … S kakšno skrbjo in trudom so matere znašale skupaj šolske knjige, zvezke in pisala, pripravljale obleko in obutev za svojega šolarja! Nekaj je bilo podedovanega, nekaj izposojenega in dokupljenega in ob koncu šolskega leta podarjenega naprej ali shranjenega za brata ali sestro …

Pouk poteka v dveh izmenah, lahko pa tudi ne, kajti veliko je praznih klopi in morda ni potrebe za to.

Kljub vsej skromnosti v šoli vlada red. Vsakotedenska reditelja morata prinesti vsak dan svežo vodo v umivalnik in ob koncu pouka ali na učiteljev ukaz že prej z gobo obrisati tablo, predvsem pa naj bi krotila razgrajače v odmorih, če nista tudi sama med njimi. Ko učitelj zjutraj stopi v razred, učenci vstanejo. Sledi pozdrav, katerega prvi del izreče reditelj pred tablo in se glasi: “Za domovino!” In razred v zboru odgovori: “S Ti-tom-na-prej! Zdravo!” Učitelj reče: “Sedite!” in zdaj se pouk lahko začne. Ni veliko drugače kot pri verouku: “Hvaljen Jezus!” “Na veke, amen!” … Obrazci pač, ki povežejo skupino, usmerijo pozornost in preklopijo dejavnost … Kadar otroci postanejo nemirni, učitelj ukaže: “Roke na hrbet!” in otročad ga nekaj časa posluša v taki drži, dokler zbranost spet ne popusti ali pa pade naslednje navodilo, na primer: “Zvezke na klop. Pišimo po nareku!” Zašumijo torbe, zašelestijo listi, otroci sedijo nagnjeni naprej in sklonjeni nad zvezke, v pričakovanju nareka grizljajo svinčnike, kakšen bolj slaboviden “piše z nosom”… Ne vem, kako je bilo tistega leta na Babnem Polju, čez kakih osem let je učiteljica v Starem trgu vsake toliko učencem tudi pregledala ušesa, vratove, roke in nohte – doživljenjska sramota je bila, če je komu samo zagrozila, da ga bo poslala v bližnji Brežiček z milom umit roke …

Viri:

• Pepca Strle, Babno Polje, december 2025, ustno
• Dr. Marija Makarovič: Babno Polje in njegovi ljudje v metežu druge svetovne vojne, JSKD, Cerknica 2014

Kraj: Babno Polje
Datum: 1949
Avtor: ni znan
Zbirka: Pepca Strle
Skenirano: 5. 12. 2025
Oblika: fotografija