1965/81 Cerknica – Gibljive slike: turisti

Na sliki so izletniki iz Cerknice in okolice, ki po ogledu Benetk vstopajo v avtobus. Ta jih bo odpeljal do naslednje turistične postaje, bazilike v Ogleju. Posnetek je iz filma s preprostim naslovom “1977 Benetke”, zabeleženega na 8-milimetrski filmski trak. Slika je nekoliko modrikasta, a je nisem popravljal, naj odseva kakovost in možnosti tedanjega filmskega materiala.

S kamero na pot

Šestdeseta leta lahko opišemo kot čas turističnega razcveta v takratni Jugoslaviji. Že leta 1946 je bil za zaposlene uveden plačan 14 do 30 dnevni dopust, nato pa 1965 še letni dodatek za dopust, regres, da se je dopustovanje omogočilo čim več delavcem. Namesto pošvedranih starih koles so se na cestah pojavili Tomosovi mopedi in fički, začeli smo hoditi na morje in čez mejo, saj je naš potni list omogočal potovanje skoraj v vse države.

Ljubiteljski film je sledil fotografiji in začel beležiti turistična potovanja, letovanja, pohodništvo in vse druge takrat posebne dogodke. Ob tem ne morem mimo predstav z diapozitivi, ki so vabile v majhen prostor Ljudske tehnike – to je tista mala hišica na Placu, ob Kravanjetovi stavbi, v kateri je bila nekoč trgovina pri Hreščaku, kasneje pa tečaji za pridobivanje vozniškega izpita. Kakšna gneča radovednih gledalcev je bil tam, ko so svoja potovanja v barvni sliki predstavili dr. Boris Kravanja in še nekateri drugi avtorji!

Diapozitivi so se, tako je zapisano v mojem spominu, pojavili pred ljubiteljskim filmom, nekako konec petdesetih let. Bili so čudovita novost: namesto črno-belega filmskega negativa, iz katerega je fotografski mojster Žnidaršič izdelal fotografije na papirju, je bil narejen barvni pozitiv, ki so ga razrezali na posamezne sličice, in le-te vstavili v kartonast ali plastičen okvir. Diapozitivi so bili namenjeni projiciranju na platno, predstavitvi za večjo skupino gledalcev.

Osemmilimetrski film je prišel k nam kasneje, na začetku le črno-bel, skromnejše ločljivosti kot diapozitivi, pogosto zrnast ali celo meglen, njegova prednost pa je bilo ujeto gibanje, živa slika. Njun skupni cilj je bila predstava, projiciranje na platno.

Prav tak je bil tudi namen naših snemanj, pokazati zanimivosti, ki nam niso bile pri roki vsak dan. Še na televiziji ne vedno. Tako je nastal tudi moj turistični filmček o izletu v Benetke. Moj oče Franc Štefančič je pogosto vodil izlete, ki jih je organiziralo Društvo upokojencev iz Cerknice. Takrat se še ni letelo na kavo v Pariz, temveč z avtobusom kam dovolj blizu, primerno za starejše potnike. Oče je dobro govoril italijansko in poznal bližnjo Italijo, saj je bil desetletja, po sili razmer in krivični rapalski meji, italijanski državljan in je v mladih letih po Trstu in okolici iskal delo. Tako so bili bližnji kraji Trst, Oglej, Benetke ali Padova sprejemljiva izbira. Izletov so se lahko poleg upokojencev udeležili tudi drugi občani, pogosto tudi mladina, da je bil avtobus polno zaseden.

Na spodnjem videu, ki je nekoliko popravljen in skrajšan izvirni film “1977 Benetke”, bomo sicer videli nekaj tipičnih posnetkov mesta. Ter nekaj znanih izletnikov, med njimi mojega očeta Franca in mamo Ivanko ter dva prijatelja, Cerkničana Ivana Kebeta in takratnega bobnarja Odiseje Francija Šviglja iz Dolenje vasi.

Takratni filmi so bili nemi, zvok v tem videu sem dodal kasneje. Današnja tehnologija zlahka omogoča to, kar je bilo nekoč nedosegljivo.

Slovarček:

• fotografije na papirju: znan je bil papir za izdelavo fotografij znamke Efke, hrvaške tovarne Fotokemika. Fotke so potem končale v družinskem arhivu, pogosto lociranem v škatli od novih čevljev.

Viri:

• delo.si
• Música Napolitana Instrumental, YouTube Channel: Pangea instrumental

Kraj: Cerknica, Benetke
Datum: 1965/1981 (serija), 1977 (izlet)
Avtor: Bojan Štefančič (fotografija in video)
Zbirka: Bojan Štefančič
Skenirano: 2021
Oblika: fotografija, video